423. člen OZ

V primeru, ko izvajalec pravočasno grajane napake ne odpravi, jo lahko naročnik po lastni izbiri odpravi na njegov račun, ali zniža kupnino, ali odstopi od pogodbe (tretji odstavek 639. člena OZ). Ker lahko od navedenih treh jamčevalnih zahtevkov naročnik izbere le enega, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v obravnavani zadevi toženka ne more z ugovorom uspešno uveljaviti dodatnega jamčevalnega zahtevka za opravljeno čiščenje plakatnih mest, ker je že izbrala zahtevek za odpravo napake na podjemnikove stroške, ki ga uveljavlja s samostojnim tožbenim zahtevkom pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti.

Stranski intervenient (199. člen ZPP) je torej oseba, ki se v pravdi, ki teče med določenimi strankami, pridruži eni od njih, ker ima pravni interes, da ta stranka v pravdi zmaga. Njegov interes sodelovati v tuji pravdi je utemeljen s pravnimi posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva tudi na njegov pravni položaj. Presoja tega interesa je zato neizogibno povezana s predmetom spora, ki je opredeljen s tožbo. Če že iz tožbenih navedb izhaja, da med intervenientom in stranko, ki se ji je pridružil, obstaja pravno razmerje, zaradi katerega utegne vsebina sodbe vplivati na pravni položaj intervenienta, slednjemu intervencijskega interesa ni treba še posebej izkazovati.

Načelo je, da je za začetek zastaranja odločilna dospelost terjatve, razen če ni za posamezen primer z zakonom določeno kaj drugega. Tako so npr. predpisana posebna pravila glede začetka teka zastaranja v 352., 355., 357. in 362. členu OZ, pa tudi v 147., 148., 423. in 1039. členu OZ.

Stečaj nad tretjim dolžnikom B. d. o. o. niti ni spremenjena okoliščina. Prodajalec je namreč izrecno jamčil kupcu, da je bila prodana terjatev v trenutku podpisa pogodbe obstoječa (3. člen Pogodbe). Za izterljivost terjatve ni jamčil. To je povsem v skladu s 423. in 424. členom OZ. Tveganje za neizterljivost terjatve torej praviloma prevzema prevzemnik terjatve, le v primeru posebnega drugačnega dogovora njen odstopnik. Če bi lahko prevzemnik terjatve uveljavljal neizterljivost terjatve kot spremenjeno okoliščino (112. člen OZ), potem bi to nasprotovalo zakonski ureditvi prerazporeditve tveganja med odstopnikom in prevzemnikom terjatve. Zakonska formulacija prvega odstavka 59. člena OZ je zato očitno zavajajoča, saj je takšna, kot da pogodba, ki vsebuje dogovorjeni pogoj, sploh ni sklenjena.

Za uspešen pobot mora biti terjatev (med drugim) iztožljiva in likvidna (nesporna, določna), kar pa v konkretnem primeru ni bilo izpolnjeno, saj je dolžnik terjatvam nasprotoval. Pobot nelikvidne terjatve je sicer mogoč, vendar v takem primeru upnik prevzame breme posledic neobstoja obveznosti. Če cesionar uveljavlja izpolnitev prenesene terjatve, zadosti trditvenemu bremenu z zatrjevanjem, da jo je s cesijo pridobil od cedenta. Tako zatrjevanje implicitno vsebuje tudi trditev, da je prenesena terjatev obstajala v času, ko je bila tožba vložena. Če toženec ugovarja obstoju prenesene terjatve, mora tožnik dokazati njen obstoj.

Določbi 423. in 424. člena OZ urejata odgovornost odstopnika terjatve prevzemniku terjatve za obstoj in izterljivosti odstopljene terjatve, pri čemer te odgovornosti ni, če je bila terjatev odstopljena neodplačno, kar enako velja, če odplačnost ni dokazana.

Sodišče mora vedno vse trditve strank presoditi z vidika vseh pravnih podlag. Zato naj sodišče v ponovljenem postopku presodi, ali je toženki kot banki (t. j. pravni osebi, ki se poklicno ukvarja s tovrstnimi posli in jo zavezuje skrbnost dobrega strokovnjaka) moralo biti znano oziroma ji ni mogla ostati neznano (predvsem z vidika istočasnosti sklenitve pogodbe o odplačnem odstopu terjatve in izdaje sklepa izvršilnega sodišča), da je odstopila oziroma „prodala“ neobstoječo terjatev in gre za ravnanje, ki pomeni ničnostni razlog.

Strinjanje dolžnika, da odstopljena terjatev obstaja kot „nesporna“ izključuje uveljavitev v pobot dolžnikove terjatve napram odstopniku (tretji odstavek 315. člena OZ).

Sodišče druge stopnje se je pravilno postavilo na stališče, da je za presojo obveznosti med pravdnimi strankami bistven sporazum z dne 29. 3. 2005. S strani tožencev zatrjevana ničnost pogodbe med tožnico in njenim pokojnim možem ni bistvena, saj v skladu z določbo 440. člena OZ namreč prodaja tuje stvari veže sopogodbenika. Zakon torej načeloma varuje obstoj pogodbe in daje pravico do odstopa le kupcu, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da gre za tujo stvar in če zaradi tega ni mogel doseči namena pogodbe. Teh okoliščin toženci niso zatrjevali ne dokazovali.

Tako kot kupčeva pravica iz pravnih napak, ki v skladu s prvim odstavkom 495. člena OZ ugasne po enem letu, odkar je zvedel za pravico tretjega, po analogiji tudi pravica cesionarja iz pomanjkljivosti odstopljene terjatve ugasne po enem letu, odkar je cesionar izvedel zanje. Zadostuje, da cesionar za napake odstopljene terjatve na kakršenkoli način izve. Ko zanje izve, začne v skladu s prvim odstavkom 495. člena OZ teči rok za njihovo uveljavitev in po poteku enega leta od takrat cesionar izgubi svojo pravico sklicevati se na pomanjkljivosti odstopljene terjatve.

Sklep o prenosu terjatve namesto plačila ne predstavlja izvršilnega naslova zoper dolžnikovega dolžnika.