424. člen OZ

Odstopnik terjatve odgovarja le za njeno izterljivost (424. člen OZ), za katero se morata stranki vselej posebej dogovoriti. V skladu z drugim odstavkom 424. člena OZ se za večjo odgovornost, kot je odgovornost za izterljivost, ni mogoče dogovoriti. Navedena določba je kogentne narave in je stranki z dogovorom ne moreta obiti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je določba 2.3. Pogodbe, v kolikor bi jo šteli kot dogovor o solidarnem poroštvu toženke, nična, saj presega z zakonom določeno omejeno odgovornost odstopnika terjatve.

Res je sodišče prve stopnje navedlo, da morajo biti terjatve, za katere porok odgovarja, identificirane, vendar pa je v 11. točki obrazložitve jasno navedlo, da so bile te v poroštveni pogodbi dovolj identificirane, upoštevajoč tudi položaj toženca kot poroka, ki je bil ob odstopu terjatev zakoniti zastopnik toženke in je bil tudi oseba, ki je v imenu toženke opravila vsa dejanja toženke v zvezi z odstopom terjatev. Prav tako iz 8. člena točke b) pogodbe jasno izhaja, da se je toženec kot porok zavezal izpolniti vse obveznosti tako toženke kot Prodajalca kot tudi Dolžnika v zvezi s to pogodbo, obveznosti Prodajalca pa so se nanašale tudi na bodoče, torej še ne obstoječe terjatve, ki bi bile odstopljene. Tudi če bi bila glede bodočih terjatev (terjatev toženke do A. d.o.o. na dan sklenitve pogodbe še ni obstajala) poroštvena izjava podana le glede odgovornosti toženke za izterljivost terjatev, pa je pomembno to, da odgovornost za izterljivost terjatev po 424. členu OZ vsebinsko pomeni zavezo, da bo prevzemnik terjatve terjatev lahko izterjal od dolžnika. Tožnica je izterjavo poskusila doseči, saj je dosegla pravnomočnost sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listin

Stranki sta se v 7. členu Pogodbe dogovorili za najstrožjo obliko odgovornosti tožene stranke za izterljivost v zvezi z odkupljeno terjatvijo in sicer, da bo dolžnik odkupljeno terjatev izpolnil. Po vsebini sta se stranki pravzaprav dogovorili za t. i. nepravi faktoring, pri katerem dobi klient (tožena stranka) takojšnje izplačilo za odstopljeno terjatev, ob morebitnem neplačilu dolžnika odstopljene terjatve pa lahko faktor (tožeča stranka) od klienta zahteva regres. Riziko neplačila dolžnika odstopljene terjatve torej trpi tožena stranka.

Določbo 6. člena aneksa, da tožeča stranka kot prevzemnik zaračuna toženi stranki kot odstopniku nadomestilo za svoje storitve za gospodarjenje in izterjavo terjatev od vrednosti odstopljenih terjatev, in sicer 20 % pri prejemu plačila terjatev z izterjavo po sodni poti, je treba upoštevati skozi prizmo instituta odgovornosti za izterljivost iz 424. člena OZ, v katerem je - poleg že navedenega - izrecno določeno tudi, da se za večjo odgovornost poštenega odstopnika ni mogoče dogovoriti (drugi odstavek 424. člena OZ). V obravnavanem postopku sodne izterjave zoper odstopnika (toženo stranko), v katerem je nesporno, da prevzemnik (tj. tožeča stranka) terjatve ni poskušal sodno izterjati od dolžnika (O. d. o. o.), toženi stranki ni dopustno naložiti plačila storitev za gospodarjenje in izterjavo terjatev v višini 20 % od vrednosti odstopljenih terjatev.

Za uspešno uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka mora stranka zatrjevati in dokazati, da sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, in tudi, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožena stranka je imela možnost predložiti neposreden dokaz, tj. notarski zapisnik o vsebini dogovora, v kolikor bi ta res obstajal. Vendar tega tožena stranka ni storila, niti ni navedla nobenih opravičljivih razlogov, zakaj te listine ni mogla predložiti. Trdila je le, da s to listino ona in notar ne razpolagata, kar pa ne zadošča, saj bi to listino, če bi res obstajala, lahko pridobila tudi od drugih domnevnih udeležencev domnevnega dogovora. Poleg tega ima prav sodišče prve stopnje, da je povsem nerealno pričakovati, da bi se notar za tri leta nazaj spomnil strank in vsebine neke listine, s katero sicer ne razpolaga.

Stečaj nad tretjim dolžnikom B. d. o. o. niti ni spremenjena okoliščina. Prodajalec je namreč izrecno jamčil kupcu, da je bila prodana terjatev v trenutku podpisa pogodbe obstoječa (3. člen Pogodbe). Za izterljivost terjatve ni jamčil. To je povsem v skladu s 423. in 424. členom OZ. Tveganje za neizterljivost terjatve torej praviloma prevzema prevzemnik terjatve, le v primeru posebnega drugačnega dogovora njen odstopnik. Če bi lahko prevzemnik terjatve uveljavljal neizterljivost terjatve kot spremenjeno okoliščino (112. člen OZ), potem bi to nasprotovalo zakonski ureditvi prerazporeditve tveganja med odstopnikom in prevzemnikom terjatve. Zakonska formulacija prvega odstavka 59. člena OZ je zato očitno zavajajoča, saj je takšna, kot da pogodba, ki vsebuje dogovorjeni pogoj, sploh ni sklenjena.

Tožnica ima prav, ko trdi, da dejstvo, da (odstopljene) terjatve ni prijavila v stečajnem postopku družbe E., d. o. o., ne vpliva na obstoj terjatve tožnice do prvega toženca oziroma ne more povzročiti njenega (naknadnega) prenehanja. V novejši sodni praksi VS RS je sprejeto stališče, da je (pravočasna) prijava terjatve le pogoj, da se v stečajnem postopku v razumnem času dokončno določi, katere terjatve bodo poplačane iz stečajne mase in v kolikšnem deležu. Terjatve, ki niso prijavljene ali so prijavljene prepozno, ne prenehajo, le iz stečajne mase jih ne bo mogoče poplačati. Na terjatev, ki jo ima tožnica do prvega toženca na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, že po pravnomočnosti izvršilnega naslova nastala neizterljivost namreč ne more (več) vplivati.

Interpretacija zakonskih določb, po kateri bi z razveljavitvijo sklepa o izvršbi na podlagi menice, na podlagi katerega se je upnik uspel poplačati še pred pravnomočnostjo sklepa, odpadla podlaga v smislu tretjega odstavka 190. člena OZ in bi bil dolžnik zaradi odpadle podlage upravičen zahtevati plačano nazaj, bi vodila do nevzdržne situacije. Določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki omogočajo poplačilo upniku še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, bi mu s takšno razlago dejansko onemogočile, da bi prejeto obdržal.

Skladno s 424. členom OZ odstopnik odgovarja za izterljivost odstopljene terjatve le, če je bilo to dogovorjeno, zato tožnici za izterljivost terjatve nista odgovarjali.

OZ ne določa, v katerem primeru že nastopi „neizterljivost terjatve“. Sodna praksa VS RS je to praznino do neke mere že zapolnila, in sicer tako, da je odločilo, da mora biti upnik pri izterjavi skrben in mora glede terjatve ukreniti vse, da bi preprečil njeno poznejšo neizterljivost (odločba VS RS, III Ips 39/2003). Če ravna tako in dolžnik ne izpolni, potem nastopi neizterljivost in mora odstopnik poravnati obveznosti do prevzemnika terjatve. Opustitev plačila sodne takse ni ovira za dopustitev spremembe tožbenega zahtevka.

Določbi 423. in 424. člena OZ urejata odgovornost odstopnika terjatve prevzemniku terjatve za obstoj in izterljivosti odstopljene terjatve, pri čemer te odgovornosti ni, če je bila terjatev odstopljena neodplačno, kar enako velja, če odplačnost ni dokazana.

Izterljivost je potrebno razumeti kot solventnost odstopljenega dolžnika, ne pa morda kot zagotovilo, da bo odstopljeni dolžnik potrdil kompenzacijo. Vendar pa je tožeča stranka odgovorna za neizterljivost pod pogojem, da je tožena stranka (prevzemnik) pri izterjavi skrbna in da je glede terjatve storila vse, da se prepreči njena poznejša neizterljivost.

Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še (zakonske) zamudne obresti, ki so civilna sankcija za kršitev obveznosti izpolniti denarno obveznost ob njeni zapadlosti. Isto velja tudi za pogodbene zamudne obresti, le da se v tem primeru lahko pogodbeni stranki za primer zamude dolžnika z izpolnitvijo denarne obveznosti dogovorita za drugačno obrestno mero, kot jo določa zakon.

Tožnik je v zvezi s trditvijo o zmotni uporabi materialnega prava predlagal dopustitev revizije o vprašanju odgovornosti za izterljivost odstopljene terjatve; tako široko zastavljeno pravno vprašanje je v nasprotju z zakonsko zahtevo o natančni in konkretni navedbi spornega vprašanja.

Strinjanje dolžnika, da odstopljena terjatev obstaja kot „nesporna“ izključuje uveljavitev v pobot dolžnikove terjatve napram odstopniku (tretji odstavek 315. člena OZ).

Iz vsebine pogodbe ne izhaja, da bi se pravdni stranki glede odgovornosti odstopnika (naročnika oziroma sedaj tožene stranke) za izterljivost terjatev, kot je ta dogovorjena v drugem odstavku 4. člena pogodbe, podrobneje dogovorili, da bi torej opredelili sam pojem izterljivosti terjatve, saj nista določili, kaj štejeta kot razlog za izterljivost in po katerem trenutku se izterljivost presoja. Odgovornosti za izterljivost, kot je dogovorjena v pogodbi, ni moč razumeti kot to terja tožeča stranka v njenem najbolj skrajnem pomenu, da bi bila odstopnikova odgovornost v zagotovilu, da bo dolžnik tudi pravilno izpolnil obveznost, kar je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje.

Upoštevajoč 1. odstavek 82. čl. OZ, je treba pogodbe razlagati tako, kot se glasijo - na podlagi (in v mejah) trditev pogodbenih strank o vsebini tega razmerja in na podlagi predlaganih dokazov (7. čl. ZPP). Zgolj v primeru jezikovne nejasnosti določil (in v primeru spornosti določil, vendar ne gre za tak primer) je treba iskati skupen namen pogodbenikov po pravilih, po katerih se ugotavljajo druga pravno pomembna dejstva (2. odstavek 82. čl. OZ). Pri tem si je mogoče pomagati z različnim tehnikami, med drugim tudi s splošnimi spoznanji o različnih metodah razlage.