VSRS Sklep X Ips 258/2015

Revizija se zavrže.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep Agencije za komunikacijska omrežja in storitve (tožene stranke) št. 4262-5/2014/1 z dne 4. 12. 2014. S tem sklepom je tožena stranka po uradni dolžnosti na podlagi 5. in 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) obnovila upravni postopek, ki je bil končan z odločbo o odmeri plačila, št. 4262-1/2014/81 z dne 30. 6. 2014, izdano tožeči stranki, in sicer v obsegu, da se glede na podatke o letnih prihodkih oziroma nova dejstva in dokaze ugotovi pravilna višina letnega plačila Agenciji na podlagi obvestila za leto 2014 (1. točka izreka); odločila, da do odločitve v obnovljenem postopku ostane odločba o odmeri plačila z dne 30. 6. 2014 v veljavi (2. točka izreka); ter da posebni stroški pri izdaji tega sklepa niso nastali (3. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke ter se v izogib ponavljanju v celoti sklicevalo nanje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede na tožbene navedbe je še posebej poudarilo, da je tožena stranka izdala sklep po uradni dolžnosti, z njim obnovila postopek v obsegu pravilne ugotovitve višine letnega plačila ter se pri tem oprla na 263. člen v povezavi s 1. in 5. točko 260. člena ZUP. Zavrnilo je tožbeni ugovor, da so bili podatki, ki jih tožena stranka šteje kot novo dejstvo, znani že v času izdaje odločbe in torej ne gre za novo dejstvo ali nov dokaz. Tožena stranka namreč podatek o višini prihodkov primarno dobi od samega operaterja, kar je tudi njegova zakonska obveznost in le v primeru, da ta svoje obveznosti ne izpolni, pridobi podatke na drug način (na podlagi podatkov AJPES). Tožeča stranka je svojo obveznost izpolnila (poslala obvestilo o prihodkih), torej toženi stranki ne gre očitati, da ker so bili (na novo ugotovljeni) prihodki na spletnih straneh Bisnode (GVIN. com) oziroma AJPES že objavljeni v času izdaje odločbe, da bi zanje morala vedeti, saj je, kot že navedeno, potrebne podatke za izdajo odločbe imela. Torej je novo ugotovljena višina prihodkov tožeče stranke novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi mogel pripeljati do drugačne odločbe, če bi tožena stranka zanj vedela in ga uporabila, saj je razlika med prijavljenimi prihodki in na spletnih straneh navedenimi prihodki bistvena. Postopek obnove ni bil uveden prepozno, tožeča stranka pa je očitno vedela, da se podatki, objavljeni na spletnih straneh razlikujejo od podatkov, ki jih je sama sporočila toženi stranki. Glede ugovora, da v tem postopku ugotovljena višina prihodkov obsega tudi prihodke, ki se ustvarjajo izven ozemlja Republike Slovenije, za kar pa tožena stranka ni pristojna, je sodišče prve stopnje navedlo, da je že v izpodbijanem sklepu natančno pojasnjeno, da glede na opravljanje dejavnosti tožeče stranke - izvajanje javnih komunikacijskih storitev in dejstvo, da gre za njen glavni vir dohodka, ni verjetno, da bi tako razliko v prihodkih ustvarila v dejavnosti, ki ni zajeta v 6. členu Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1). Tožena stranka je tudi napovedala natančnejši pregled ugotovljenih prihodkov in njihovo preveritev, torej bo ugotovitev natančne višine prihodkov predmet obnovljenega postopka, v katerem bo tožeča stranka imela možnost sodelovati.

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s pomembnim pravnim vprašanjem (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1) ter uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep tožene stranke odpravi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Na revizijo je odgovorila tožena stranka ter predlagala njeno zavrženje, saj meni, da razlog za dovoljenost revizije ni podan. Podredno pa je predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene, saj je edini pomemben trenutek trenutek dejanske seznanitve z novim dejstvom ali dokazom in zato ni relevantno, kdaj in kje so bili podatki objavljeni, temveč, ali so obstajali že v času prvotnega postopka in ali je bil organ takrat z njimi seznanjen. Revidentka je bila z odgovorom seznanjena.

5Revizija ni dovoljena.

6Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju teh pogojev na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

7Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.

8Revidentka kot pomembni navaja dve vprašanji in sicer: "vprašanje pravnega standarda "novega" dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP in posledično vprašanje "moči" pravnomočne odločbe - ali lahko naknadna seznanitev upravnega organa s podatkom, ki mu je bil na podlagi (uradnih in neuradnih) evidenc nesporno dostopen že v času prvotnega postopka, predstavlja novo dejstvo oziroma nov dokaz v smislu obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP)" ter v zvezi s tem uveljavlja tudi neenotnost sodne prakse in se sklicuje na sodbo I U 2002/2011 z dne 29. 5. 2012 (ki jo prilaga in v kateri naj bi sodišče prve stopnje v podobnem primeru odločilo, da gre pri tem za drugačno - naknadno pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki pa ne more predstavljati novega dejstva), in "vprašanje razlage drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 (določitev, kaj pravzaprav predstavlja prihodek, ki ga ima operater iz naslova zagotavljanja javnih komunikacijskih omrežjih oziroma izvajanja komunikacijskih storitev na ozemlju Republike Slovenije)". Po revidentkinem mnenju gre namreč za prihodek iz naslova izvajanja storitev na ozemlju Republike Slovenije, po mnenju tožene stranke pa za celotni prihodek iz naslova izvajanja komunikacijskih dejavnosti, ne glede na to, kje so bile storitve dejansko opravljene.

9Prvo vprašanje, ki ga zastavlja revidentka, se nanaša na uporabo oziroma razlago določb ZUP - obnova postopka po 1. točki 260. člena ZUP oziroma pogoji za dovoljenost po tej določbi, torej na upravni postopek. Vrhovno sodišče v revizijskem postopku pravilnosti upravnega postopka ne presoja. V skladu s 85. členom ZUS-1 namreč Vrhovno sodišče v reviziji presoja pravnomočno sodbo upravnega sodišča glede vprašanja, ali je upravno sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter ali je zmotno uporabilo materialno pravo. Samo iz navedenih razlogov lahko Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi oziroma spremeni (93. in 94. člen ZUS-1). Pomembno pravno vprašanje, ki naj bi utemeljilo dovoljenost revizije, se mora zato nanašati na pravno vprašanje iz navedenega zakonsko določenega obsega presoje Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku. Revidentka pa ni navedla v čem naj bi bilo navedeno pravno vprašanje povezano s pomembnimi pravnimi vprašanji, ki bi se nanašala na pravilnost postopka v upravnem sporu (po ZUS-1).

10V zvezi s prvim vprašanjem revidentka uveljavlja tudi neenotno sodno prakso prvostopenjskega sodišča ter opozarja na sodbo, v kateri naj bi sodišče odločilo ravno nasprotno kot v obravnavani zadevi. Vendar razlog za dovoljenost revizije ne more temeljiti na (zatrjevani) neenotni sodni praksi glede vprašanja, ki ni predmet revizijske presoje. Vrhovno sodišče pa še dodaja, da iz revizije ne izhaja, da bi revidentka zatrjevala neenako obravnavanje v smislu kršitev 22. člena oziroma drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Odstop od sodne prakse bi sicer lahko pomenil kršitev, vendar ena sama sodba sodišča prve stopnje (na katero se sklicuje revidentka) ne predstavlja ustaljene sodne prakse, poleg tega pa revidentka ne zatrjuje, da bi šlo za pravno in dejansko primerljivo zadevo.

11Vprašanje razlage 6. člena ZEKom-1, ki ga v zvezi z dovoljenostjo obnove zastavlja revidentka, pa bo relevantno v obnovljenem postopku, ko bo tožena stranka odločala (tudi) o tem, kaj predstavlja prihodek po četrtem odstavku 6. člena ZEKom-1 (operater mora namreč vsako leto do 31. marca obvestiti agencijo o višini svojih prihodkov preteklega leta), ki je osnova za odmero višine plačila po 6. členu ZEKom-1 (plačila po tem členu krijejo stroške, ki jih ima agencija z izvrševanjem določb tega zakona). Vrhovno sodišče k temu le pripominja, da je tudi zakonodajalec zaznal, da prihaja do različnih tolmačenj te določbe, zato je zaradi večje jasnosti spremenil določbo drugega odstavka 6. člena ZEKom-1 tako, da se glasi " ... letnega prihodka, ki ga ima posamezni operater v Republiki Sloveniji iz zagotavljanja javnih komunikacijskih omrežij oziroma izvajanja javnih komunikacijskih storitev, ..." (4. člen ZEKom-1C, obrazložitev v Poročevalcu Državnega zbora z dne 14. 4. 2017).

12Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.