VSL sklep Cst 382/2017

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom B. B. razrešilo funkcije upravitelja v tem postopku in za novega upravitelja imenovalo A. A.

2Zoper navedeni sklep se upravitelj pritožuje zaradi zmotne uporabe ZFPPIPP in kršitve Ustave Republike Slovenije. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi oziroma da postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje od Ministrstva za pravosodje prejelo obvestilo, da je minister za pravosodje v skladu s 2. točko šestega odstavka v zvezi s 1. točko drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP 30. 5. 2017 izdal odločbo, s katero je začasno ustavil imenovanje pritožnika za upravitelja v novih zadevah v postopkih zaradi insolventnosti. Na podlagi petega odstavka 112. člena ZFPPIPP je z dnem izdaje odločbe v seznam upraviteljev vpisalo obdobje začasne ustavitve imenovanja za upravitelja v novih zadevah. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi devetega odstavka 112. člena ZFPPIPP pritožnika razrešilo funkcije upravitelja v stečajnem postopku.

5Pritožnik opozarja, da mu je bilo z izpodbijanim sklepom in z odločbo Ministrstva za pravosodje št. ... z dne 30. 5. 2017 poseženo v njegove ustavne pravice.

6Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan poleg zakona tudi na ustavo (125. člen Ustave in prvi odst. 3. člena Zakona o sodiščih). Zato se je višje sodišče moralo opredeliti tudi do tistega dela pritožbenih navedb, s katerimi pritožnik zatrjuje, da deveti odstavek 112. člena ZFPPIPP, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, ni v skladu z Ustavo RS. Ob upoštevanju 156. člena Ustave RS in prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču mora sodišče, v kolikor pri odločanju oceni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek pred Ustavnim sodiščem za oceno njegove ustavnosti. Sodišče se postopka za oceno ustavnosti poslužil samo v primeru, ko na podlagi lastnega vsebinskega preizkusa zakonske norme, ki jo mora uporabiti pri svojem odločanju, zazna nasprotje med takšno zakonsko normo in določbami Ustave, kot hierarhično najvišjim pravnim aktom v Republiki Sloveniji. Če sodišče takšnega neskladja ne zazna, mora zakonsko normo uporabiti, četudi se stranka sklicuje na njeno protiustavnost. Višje sodišče pri tovrstni presoji zakonske določbe, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, ni zaznalo nasprotja med določili zakona in v pritožbi navedenimi ustavnimi določili.

7V skladu z devetim odstavkom 112. člena ZFPPIPP mora sodišče upravitelja, katerega imenovanje je v novih postopkih začasno ustavljeno po drugem ali četrtem odstavku 112. člena ZFPPIPP, razrešiti v vseh postopkih zaradi insolventnosti, v katerih je bil imenovan za upravitelja, v treh delovnih dneh po prejemu obvestila o vpisu tega pravnega dejstva v evidenco upraviteljev; za to razrešitev se smiselno uporabljajo peti in šesti odstavek 119. člena ter prvi in drugi odstavek 120. člena ZFPPIPP. Tak ukrep pomeni za stečajnega upravitelja onemogočanje opravljanja funkcije stečajnega upravitelja, saj je z odločbo Ministra za pravosodje začasno ustavljeno imenovanje take osebe za upravitelja v novih zadevah in naložena obligatorna razrešitev takšnega upravitelja v vseh postopkih, v katerih je bil imenovan za upravitelja (osmi odstavek 112. člena ZFPPIPP). Začasni ukrep, ki posamezni osebi začasno omejujejo izvrševanje posameznih pravic, praviloma predstavlja institut suspenza. Ta institut pa je predmet urejanja različnih predpisov, ki urejajo delovno pravnih položaj (npr. suspenz pogodbe o zaposlitve po 51. člena Zakona o delovnih razmerjih) ali predpisi, ki urejajo način izvajanja pooblastil posameznih delavcev ali nosilcev javnih funkcij (npr. 95. člen Zakona o policiji, 95. člen Zakona o sodniški službi, 49. člen Zakon o državnem tožilstvu ali 61.b člen Zakona o odvetništvu). Posamezni navedeni predpisi vežejo izrek suspenza na različno dejansko podlago, med drugim tudi na procesni položaj v povezavi s tekom kazenskega postopka zoper takšno osebo.

8Višje sodišče ocenjuje, da ni podano neskladje navedene zakonske določbe z ustavo zaradi morebitne kršitve domneve nedolžnosti, ki je urejena tudi v 27. členu Ustave RS. Vsebino te ustavne pravice je ustavno sodišče utemeljilo v smeri, da ta predpostavka velja glede kazenskopravne krivde in pomeni troje: da je dokazno breme na tožeči stranki (državi) in ne na obdolžencu, da država kot tožeča stranka nosi dokazno tveganje in da velja načelo in dubio pro reo (točka 67. odločbe št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996). Vendar je dejanski stan, ki je predpostavka ugotavljanja krivde v kazenskem postopku, lahko odločilen tudi v drugih postopkih. Domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave pa ni mogoče razlagati tako daleč, da sodišče (ali drugih pristojni organ) tega dejanskega stanu na noben način ne bi smelo upoštevati pred pravnomočnim zaključkom kazenskega postopka.

9Ustavno sodišče je v odločbi U-I-344/94 z dne 1. 6. 1995 (na katero se sklicuje tudi pritožnik) zavzelo stališče, da je v nasprotju z domnevo nedolžnosti in prepovedjo nedopustnega omejevanja ustavnih pravic, če zakonodajalec odreče javno zaupanje zgolj na podlagi obstoja kazenskega postopka, ker s tem predpiše prepoved pridobitve poklica oz. škodljive posledice kaznivega dejanja brez pravnomočne sodbe. Po mnenju višjega sodišča pa se določba devetega odstavka 112. člena ZFPPIPP v bistvenem delu razlikuje od zakonske določbe, ki je bila predmet ustavne presoje v navedeni odločbi. ZFPPIPP je namreč pogoje za pridobitev dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja (v delu, ki so vezani na ugotavljanje vrednosti javnega zaupanja v povezavi s kazensko odgovornostjo kandidata - tretji odst. 108. čl. ZFFIPP) in pogojev za odvzem in prenehanje dovoljenja (1. točka prvega odstavka 109. člena ZFPPIPP) uredil s polnim upoštevanjem domneve nedolžnosti v smislu utemeljitve odločbe U-I-344/94, saj je neizpolnjevanje pogojev vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča. Sporne določbe 112. čl. ZFPPIPP pa se nanašajo na začasen sunspenz stečajnega upravitelja pri opravljanju svoje funkcije, za katero je pridobil dovoljenje v smislu 108. člena ZFPPIPP (prim: III Cpg 1505/2010).

10Imenovanje stečajnega upravitelja je (le) ena izmed odločitev, ki jo mora sprejeti stečajno sodišče ob začetku stečajnega postopka. Sam stečajni postopek pa predstavlja sodni postopek, ki je namenjen predvsem zagotavljanju varstva upnikov stečajnega dolžnika in zagotavljanju čim višjega poplačila njihovih terjatev do stečajnega dolžnika. Vodenje tega postopka pod sodnim nadzorom mora že v principu vsem udeležencem postopka zagotavljati zakonitost samega postopka in s tem vladavino prava v teh postopkih. Za zagotavljanje teh ciljev pa morajo organi vodenja tega postopka poleg formalne zakonitosti vodenja postopka tudi navzven zagotavljati javno zaupanje v odločitve, sprejetje znotraj tega postopka kot izraz načela pravne države (drugi člen ustave). Stečajni upravitelj, ki je od začetka stečajnega postopka zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika in hkrati eden od organov stečajnega postopka, mora tudi navzven dajati videz, da je vreden polnega zaupanja vseh udeležencev v postopku. Zakonska določba, ki v točno določenih primerih začasno posega v zagotovljeni položaj stečajnega upravitelja, zato v načelu ni v nasprotju s 15. členom Ustave RS, če ti posegi niso nesorazmerni. Obstoj suma, da je takšna oseba storila kaznivo dejanje pri opravljanju pristojnosti in nalog upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti, nedvomno predstavlja okoliščino, ki ustvarja dvom v javno zaupanje, da taka oseba zagotavlja zakonitost dela v stečajnem postopku, v katerem je bila imenovana na to funkcijo.

11Pogoje, pod katerimi je dopustno poseči v položaj posameznika z začasnim suspenzom, je zato mogoče različno urediti predvsem v odvisnosti od položaja posameznika, v čigar položaj se posega s suspenzom. Tako je ustavno sodišče v odločbi U-I-193/01 z dne 2. 10. 2003 ocenilo, da je glede na objektivno drugačen položaj delavcev policije različnost urejanja pogojev za izrek fakultativnega suspenza utemeljena z različnim dejanskim stanjem oziroma posebnostmi položaja, pooblastil in odgovornosti zaposlenih v policiji (7. točka obrazložitve). Če je torej Ustavno sodišče štelo kot dopusten poseg v smislu začasnega suspenza delavca policije, ki je vezan tudi na dejanski stan uvedbe kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena Zakona o policiji), ni videti razumnega razloga, da bi sklepali na nedopustnost takega posega v primeru, ko gre za stečajnega upravitelja, kot enega od ključnih organov stečajnega postopka. Z vidika sorazmernosti posega v položaj posameznika s suspenzom pa zakon v primerih, ko je suspenz povezan z dejanskim stanjem kaznivega dejanja, lahko pogoje opredeli tudi z dokaznim standardom, ki zadostuje za upoštevanje te okoliščine. Zakonska rešitev, ki uveljavlja obligatoren suspenz stečajnega upravitelja, potem ko je potrjen utemeljen sum na podlagi pravnomočne obtožnice za kaznivo dejanje, storjeno pri opravljanju pristojnosti in nalog upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti, po mnenju pritožbenega sodišča ne posega nesorazmerno v položaj posameznika, v povezavi s ciljem, ki ga takšna zakonska rešitev zasleduje.

12S tem v zvezi je neutemeljena pritožba tudi v tistem delu, ki smiselno zatrjuje kršitev načela enakega obravnavanja pred zakonom z zatrjevanjem, da naj bi citirana določba 112. člena ZFPPIPP odstopala od ureditve, ki velja za nosilce javnih funkcij. V nasprotju s pritožbenimi trditvami namreč zakon o sodniški službi ureja obligatoren suspenz sodnika v prvem odstavek 95. člena že na podlagi uvedbe kazenskega postopka zoper sodnika. Tudi za državnega tožilca prvi odstavek 49. člena Zakona o državnem tožilstvu predvideva dopustnost suspenza že na podlagi uvedbe kazenskega postopka. Dejanska podlaga za izrek suspenza po 112. člena ZFPPIPP je torej v primerjavi s položajem sodnikov, državnih tožilcev oziroma policistov celo strožja (primerjaj: Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, III Cpg 1505/2010).

13Pritožnik ne izpodbija relevantnega dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijani sklep, to je, da je bil zoper pritožnika izdana odločba o začasni ustavitvi imenovanja pritožnika za upravitelja. Ker iz prej navedenih razlogov po mnenju višjega sodišča zakonsko določilo, na katerih temelji izpodbijani sklep, ne posega protiustavno v položaj pritožnika in ker ob obravnavanju zadeve ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je višje sodišče v skladu s prvim odstavkom. 121. člena ZFPPIPP v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.