VSL Sklep Cst 467/2017

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor proti odpustu obveznosti in upnici naložilo plačilo dolžnikovih stroškov v znesku 602,39 EUR.

2Upnica se je proti sklepu pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi je povzela pravno podlago za izdajo odločb o odmeri davkov in prispevkov. Navedla je, da čeprav bi sodišče ugotovilo, da ne obstoji izjema iz 1. točke četrtega odstavka 339. člena ZFPPIPP, je zaradi neprijave davkov in prispevkov podana ovira za odpust obveznosti iz tretjega odstavka 339. člena ZFPPIPP. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških.

3Dolžnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. V odgovoru je ponovil navedbe o razliki med nepopolnim in neoddanim obračunom prispevkov, ponovil razloge, zakaj ni oddal potrebnih obračunov oziroma je z njimi zamudil (slabo premoženjsko stanje, ki mu je to onemogočilo), opozoril na pritožbeni novoti v zvezi izogibanjem davčni izvršbi in upnikovih opozorilih dolžniku, glede stroškov postopka pa navedel, da se uporabljajo splošni principi ZPP-ja, ker 129. člen ZFPPIPP ureja le upnikove stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Najprej višje sodišče ugotavlja, da je sodišče v tem postopku odločilo že o drugem ugovoru istega upnika proti odpustu obveznosti. Prvič je odločilo s sklepom z dne 7. 2. 2017 (Pd 170), ki je pravnomočen. Sodišče je s sklepom zavrnilo upničin ugovor, v katerem je ugovarjala proti odpustu obveznosti zaradi izrečenih glob v znesku nad 4.000,00 EUR. V sedaj aktualnem postopku je upnica ugovor utemeljevala z izdanimi odločbami, s katerimi je dolžniku naknadno odmerila prispevke v znesku 4.094,27 EUR (upravne odločbe so povzete v obrazložitvi sodišča prve stopnje).

6Odpust obveznosti (med drugim) ni dovoljen, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja dal neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek ali naložil plačilo prispevkov v znesku najmanj 4.000,00 EUR (primerjaj 1. točko četrtega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju; ZFPPIPP). Po citiranem zakonskem določilu odpust obveznosti ni dovoljen, če gre za dolžnika, ki ni ravnal vestno in pošteno.

7Ni sporno, da je pritožnica (upnica) dolžniku naknadno odmerila in v plačilo naložila prispevke v znesku 4.094,27 EUR. Sodišče prve stopnje je sledilo materialnopravnemu stališču dolžnika, da neprijava prispevkov ni zajeta v zakonskem dejanskem stanu domneve iz 1. točke četrtega odstavka 339. člena ZFPPIPP, ker ta zajema le situacije, ko dolžnik da neresnične, nepravilne in nepopolne podatke, ne pa tudi, ko teh sploh ne da. Zato je sodišče prve stopnje ugovor proti odpustu obveznosti presojalo po generalni klavzuli iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP in zaključilo, da so pritožničine navedbe, da je bil dolžnik pasiven in brezbrižen, zato je ravnal nevestno, prepavšalne.

8Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da domneva iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP ne zajema situacije, ko dolžnik davkov in prispevkov sploh ne prijavi. Če domneva zajema situacijo, ko dolžnik odda potreben obračun prispevkov, pa je ta nepopoln ali nepravilen, ko torej določenega dela prihodkov, ki so pomembni za izračun višine davkov in prispevkov, ne upošteva, je po analogiji to določbo treba uporabiti tudi v primeru, ko obračuna sploh ne odda. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, vendar je odločitev kljub temu pravilna.

9Vprašanje, ali gre za zlorabo pravice do odpusta obveznosti, je dejansko vprašanje, ki ga mora na konkretizirani ravni zatrjevati upnik. Dokazovanje zlorabe je olajšano s tem, da je oprto na zakonske domneve iz četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, v katerem so navedeni najbolj tipični primeri zlorab. Domneva olajšuje dokazovanje (zlorabe postopka odpusta obveznosti). Takšna (dejanska) domneva se (ko so dokazane predpostavke domneve, tako imenovana domnevna baza) vzame za podlago sodne odločbe brez dokaza, ne pa kot dokazana. Domneva je izpodbojna, zato je mogoče izpodbijati dejansko stanje, ki ga ustvarja domneva, in dokazovati stanje, ki ustreza objektivno drugačnemu dejanskemu stanju.

10Pritožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je potrebne odmerne odločbe izdala, dolžnik pa je z neprijavo prispevkov zlorabil postopek odpusta obveznosti. Zato se je na dolžnika prevalilo trditveno in dokazno breme, da bodisi predpostavke domnevne baze ne obstajajo, bodisi kljub njihovemu obstoju dolžnik postopka ni zlorabil (izpodbijanje domneve). V tem delu pa ima sodišče prve stopnje, glede na vsebino dolžnikovega nasprotovanja pritožnikovemu ugovoru, prav, ko ugotavlja, da so izostale konkretnejše pritožničine navedbe. Dolžnik je namreč navedel, da pri tem ni ravnal nevestno ali nepošteno. Trdil je, da razlog za neoddajo podatkov (obračunov), potrebnih za odmero prispevkov, ni v njegovi nepoštenosti in nevestnosti, temveč v položaju, v katerem se je znašel konec leta 2013. Kot podjetnik je zašel v finančne težave, dolžniki mu obveznosti niso več plačevali, moral je odpustiti delavke v računovodstvu, ni imel denarja za plačevanje novega računovodskega servisa, sam pa teh obračunov tudi ne zna narediti. Bistvo dolžnikovih navedb je torej v tem, da neoddaje obračunov ni mogoče pripisati njegovi nepoštenosti ali nevestnosti, temveč položaju, v katerem se je znašel in zaradi katerega svojih obveznosti iz naslova prispevkov ni ne samo mogel plačati, tudi prijaviti (obračunati) jih ni mogel oziroma tega sam ni znal storiti (višje sodišče dodaja, da gre časovno za obračune v zadnjem letu pred začetkom tega postopka, ki se je začel 24. 10. 2014). Ta dejstva, katerih obstoj po mnenju višjega sodišča izpodbija domnevo o nepoštenem ali nevestnem dolžniku (tretji v zvezi s prvim odstavkom 399. člena ZFPPIPP), so ostala na prvi stopnji s strani pritožnice neprerekana (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). V tem okviru se torej odločitev sodišča prve stopnje izkaže za pravilno.

11Posledično tudi ne more biti utemeljeno pritožbeno stališče, da zaradi dolžnikove opustitve obračunavanja prispevkov ni bila pravočasno začeta davčna izvršba, ker je upravni organ šele moral pridobiti izvršilni naslov, kar naj bi še dodatno kazalo na ravnanje, ki je v nasprotju z namenom odpusta obveznosti. Pritožbeno stališče, da je dolžnik storil štiri hude davčne prekrške in mu je bila posledično izrečena sankcija - globa, pa ni dopustno, ker je bilo o tem v tej zadevi že razsojeno, in sicer s sklepom 7. 2. 2017 (Pd 170), s katerim je sodišče ugovor zavrnilo (sklep je pravnomočen).

12Sodišče prve stopnje je tudi v postopku po drugem ugovoru pritožnici naložilo plačilo stroškov, ki jih je imel dolžnik z nasprotovanjem ugovoru. Odločitev je utemeljilo na določbi 154. člena ZPP in pritožnici naložilo plačilo potrebnih stroškov (155. člen ZPP), kar je podrobno utemeljilo na 22. členu Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in tar. št. 3433, 6002 ter 6007 ZOdvT.

13Pritožnica odločitev o stroških izpodbija po temelju (s strani sodišča prve stopnje uporabljen kriterij in določitev spornega predmeta na 95.000 EUR konkretno ni v ničemer izpodbijan, prav tako ni izpodbijana uporaba posameznih tar. št. ZOdvT), ker meni, da je sodišče sploh zmotno uporabilo 154. člen ZPP. Bistvo pritožbenih navedb je, da upnika, katerega terjatve so priznane, ni mogoče šteti za neuspešno stranko. Prav tako opozarja na 129. člen ZFPPIPP, ki določa posebna pravila za plačilo stroškov upnika v insolvenčnih postopkih, ki mora veljati tudi za dolžnika, saj pravilo izhaja iz temeljnega namena stečajnega postopka - čim večje poplačilo upnikov. V podporo stališču se sklicuje na sklep višjega sodišča Cst 167/2016 z dne 3. 4. 2017.

14Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločitev oprlo na določbo 154. člena ZPP. Pritožnica sicer utemeljeno opozarja, da je višje sodišče v zgoraj citirani zadevi zavzelo drugačno materialnopravno stališče; višje sodišče temu dodaja, da je enako (torej drugačno) stališče zavzelo že prej v sklepu Cst 523/2015 dne 9. 9. 2015. Vendar pri dveh odločitvah ni mogoče šteti, da gre za oblikovano sodno prakso, zlasti pa ne gre za ustaljeno sodno prakso. Drugačne razloge je višje sodišče zavzelo v sklepu Cst 453/2016 z dne 12. 7. 2016 (glej razloge v 18. točki obrazložitve), ki jih kot pravilne sprejema višje sodišče tudi v tej zadevi.

15ZFPPIPP izrecno ureja vprašanje plačila stroškov insolvenčnega postopka v 129. členu ZFPPIPP, ki določa pravilo, da vsak upnik krije svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti. Ta člen torej ne ureja vprašanja, kaj je z dolžnikovimi stroški, zlasti pa ne ureja vprašanja, kaj je z dolžnikovimi stroški v postopku odpusta obveznosti po vloženem ugovoru proti odpustu obveznosti (glej tudi 383. člen ZFPPIPP). O ugovoru proti odpustu obveznosti se odloča v postopku za odpust obveznosti, le-ta pa se izvede znotraj postopka osebnega stečaja (drugi odstavek 397. člena ZFPPIPP) in gre za postopek, ki je pridružen postopku osebnega stečaja. Če upnik proti odpustu ugovarja, se dolžnik lahko pred ugovori brani (glej 405. člen ZFPPIPP in 22. člen Ustave) in mu pri tem normalno lahko nastajajo stroški, ki so lahko tudi neutemeljeno povzročeni - povzročeni z neutemeljenimi ugovori (v tem postopku je upnica dvakrat neutemeljeno ugovarjala, zoper prvo odločitev - tudi o stroških - se ni pritožila). Ker ZFPPIPP izrecno stroškovnega položaja dolžnika v postopku odločanja o ugovoru proti odpustu obveznosti ne ureja, povedano drugače, povračilo stroškov tega postopka v matičnem ZFPPIPP ni urejeno drugače, se za dolžnika smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP; glej tudi Cst 453/2016 z dne 12. 7. 2016 in argument v 14. točki sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 22/2016 z dne 13. 6.2017), to pa je pravilo uspeha iz prvega odstavka 154. člena ZFPPIPP.

16Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

17Dolžnik z odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi višjega sodišča, zato sam krije stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.