VSL Sodba in sklep I Cp 1411/2017

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi zoper dopolnilni sklep se delno ugodi in se sklep spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna v petnajstih dneh povrniti toženi stranki še 353,74 EUR (namesto 1.685,00 EUR) pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku (iz drugih razlogov kot v prejšnjih sodbah) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna s tožečo stranko skleniti najemno pogodbo za dvosobno stanovanje v visokem pritličju stanovanjske stavbe na naslovu U., za nedoločen čas in za neprofitno najemnino 80,82 EUR oz. za najemnino po določitvi sodišča. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 3.302,83 EUR pravdnih stroškov.

2Z izpodbijanim dopolnilnim sklepom pa je sklep o stroških, vsebovan v sodbi II P 607/2015 z 9. 1. 2017, dopolnilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti še 1.685,00 EUR pravdnih stroškov.

3Zoper sodbo in dopolnilni sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka.

4Zoper sodbo se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da jo višje sodišče razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Poudarja, da je bila imetnica stanovanjske pravice in da je bila po letu 1991, ko je stopil v veljavo Stanovanjski zakon¹, ki je nadomestil do tedaj veljavni Zakon o stanovanjskih razmerjih², med pravdnima strankama na konkludenten način sklenjena najemna pogodba. Najemno razmerje je bilo nemoteno izvrševano od leta 1991 pa do leta 2006, ko je prišlo do spora o višini najemnine.

Pritožnica meni, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi neutemeljeno zavrnila sklenitev najemne pogodbe za najemnino 106,46 EUR. Izvedenka je napačno uporabila Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj³, saj je previsoko ocenila število točk (in posledično vrednost stanovanja ter višino neprofitne najemnine). Tožeča stranka je prepričana, da izvedenka ne bi smela upoštevati priklopa na centralno ogrevanje, saj ga je tožena stranka uredila samovoljno. Poleg tega sodišču očita bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se v sodbi ni opredelilo do ugovorov tožeče stranke na izvedensko mnenje.

Tožeča stranka meni, da se z opustitvijo podpisa ponujene najemne pogodbe ni odpovedala pravici do sklenitve, ampak je kot upnica le prišla v zamudo.

Očita še kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o podrednem zahtevku, ker ni samo določilo primerne višine najemnine.

5Zoper sklep pa se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da je sodišče v sodbi v celoti odločilo o stroškovnem zahtevku tožene stranke, zato bi morala ta odločitev sodišča, če je menila da ji to ni prisodilo dodatnega dela stroškov, grajati s pritožbo. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo 1. odstavek 325. člena ZPP.

Meni še, da je sodišče napačno uporabilo 154. in 155. člen ZPP, ker je tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov dveh odgovorov na pritožbo. Ker je tožeča stranka s svojima pritožbama uspela, odgovora na pritožbo nista bila potrebna.

6Tožena stranka je na pritožbi odgovorila in predlagala njuno zavrnitev.

7Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper dopolnilni sklep je delno utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo

8Sodišče prve stopnje je odločilo o vseh zahtevkih tožeče stranke. Iz izreka izpodbijane sodbe jasno izhaja, da sta bila zavrnjena tako primarni (najemnina v višini 80,82 EUR) kot "podredni"⁴ zahtevek (oz. podredno v višini, ki jo bo določilo sodišče). V obrazložitvi izpodbijane sodbe so tudi razlogi za zavrnitev "podrednega" zahtevka. Sodišče prve stopnje ga ni zavrnilo zato, ker bi menilo, da bi s takšno odločitvijo prekoračilo tožbeni zahtevek, kot zmotno meni pritožnica, temveč zato, ker se je tožeča stranka pravici sklenitve najemne pogodbe (z nižjo ali višjo najemnino) odpovedala s tem, ko je neutemeljeno zavrnila s strani tožene stranke ustrezno ponujeno sklenitev najemne pogodbe, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

9Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj je izvedensko mnenje v celoti upoštevalo. Res se ni opredelilo do vseh pripomb na izvedensko mnenje (izvedenki pa jih je posredovalo in ta se je do njih natančno opredelila) oziroma do tožničine graje izvedenkinega načina upoštevanja Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah. Ker pa gre pri uporabi Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah in Pravilnika o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb⁵ ter Pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb⁶ za uporabo materialnega prava, lahko da odgovor pritožnici na njene dileme (ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju) pritožbeno sodišče. Do kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni prišlo.

10Tožeča stranka zmotno meni, da je do sklenitve najemne pogodbe prišlo na konkludenten način. Da je njeno stališče napačno, je višje sodišče obrazložilo že v sklepu I Cp 3491/2014 z 18. 2. 2015: Tožnica ni niti zatrdila, da oziroma kako naj bi prišlo do ustnega soglasja o bistvenih elementih najemne pogodbe (ki jih določa 91. člen Stanovanjskega zakona⁷ kot specialni predpis in ne Zakon o obligacijskih razmerjih⁸). S konkludentnimi ravnanji pa takšne pogodbe ni mogoče skleniti⁹. Teorijo o realizaciji je mogoče uporabiti, če se stranki ustno dogovorita (torej izrazita volji) o sklenitvi pogodbe.

11Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepravilno uporabo Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah. Ta v 2. odstavku 11. člena določa, da mora imeti vsako stanovanje en priključek na dimnik, ki mora omogočati priklop ogrevalne naprave na trda goriva. Pritožnica meni, da ji je toženka tak priključek samovoljno prekinila, ko je napeljala centralno kurjavo na plin. Zato ne sprejema točkovanja centralne kurjave, ki je sama ni želela. Upoštevanje centralne kurjave pri točkovanju pa je botrovalo določitvi višje najemnine, kot jo je bila pripravljena plačevati tožnica. A iz 1. in 2. člena Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah povsem jasno izhaja, da se ta uporablja zgolj za stavbe oziroma stanovanja, ki se gradijo na novo, ki se rekonstruirajo ali pri katerih se spreminja namembnost v stanovanjske stavbe. Tožeča stranka niti ne zatrjuje, da bi bilo stanovanje rekonstruirano, med pravdnima strankama pa ni sporno, da je bila stanovanjska stavba zgrajena leta 1970 kot izhaja iz izvedenskega mnenja. Toženka, ki je lastnica stanovanja, kar je med pravdnima strankama tudi nesporno, vsekakor sme v skladu s svojimi lastninskimi upravičenji stanovanje obnoviti¹⁰. Razlogov, ki bi to lahko preprečevali, pritožnica ni navedla.

12Višino neprofitne najemnine je (ob pravilnem upoštevanju napeljave centralne kurjave) v izvedenskem mnenju ugotovila sodna izvedenka. Razlogov za neupoštevanje njenih strokovnih ugotovitev pritožbeno sodišče ne najde. Ob pravilnem (in neizpodbijanem) upoštevanju Pravilnika o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb neprofitna najemnina znaša 106,46 EUR mesečno.

13Glede na to pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka neupravičeno odklonila s strani tožene stranke ponujeno sklenitev najemne pogodbe za najemnino 105,50 EUR (priloga B5).

14Tožeča stranka v pritožbi sicer trdi, da ponudbe ni mogla sprejeti, ker vprašanje določitve najemnine presega raven splošne razgledanosti in njene izobrazbe. Te navedbe so nedovoljene pritožbene novote, pritožnica namreč niti ne trdi, da jih prej brez svoje krivde ni mogla navesti (1. odstavek 337. člena ZPP). Velja še pripomniti, da si je tožena stranka pri ugotavljanju neprofitne najemnine pomagala z izvedencem V. Možnost takšne strokovne pomoči (če ni zaupala mnenju, ki ga je pridobila tožena stranka) je imela tudi tožeča stranka.

15Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da se je tožeča stranka svoji pravici za sklenitev najemne pogodbe odpovedala s tem, ko je neutemeljeno zavrnila predlog tožene stranke.¹¹ Če je tožnica menila, da je najemnina v predlagani najemni pogodbi postavljena previsoko, bi morala pogodbo vseeno skleniti, nato pa zahtevati, da se višina najemnine preveri (kar je podlaga za ustrezno spremembo najemnine; 66. člen SZ) ali morda uporabiti možnost iz petega odstavka 53. člena SZ.¹²

16Ker torej v izpodbijani sodbi ni zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP, in ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper dopolnilni sklep

17Zmotno je sicer pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti o stroških v skladu s 325. členom ZPP. Tožena stranka je pravočasno predlagala, naj sodišče odloči še o delu stroškov, o katerih s sodbo s 6. 2. 2017 ni bilo odločeno (sodišče prve stopnje jih ni priznalo, niti zavrnilo, do njih se ni opredelilo), čeprav je bil zahtevek tožene stranke pravočasno postavljen. Sodišče prve stopnje je tako pravilno izdalo dopolnilni sklep¹³. Ni pa pravilno ravnalo, ko je toženi stranki glede stroškovnega zahtevka v celoti ugodilo.

18Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških v izpodbijanem sklepu utemeljilo z načelom uspeha iz 1. odstavka 154. člena ZPP in (neobrazloženo) ocenilo, da so bili stroški dveh odgovorov na pritožbo tožene stranke potrebni. Tožeča stranka pravilno opozarja, da je pri tem napačno uporabilo določbe ZPP. Ne zato, ker je tožnica s pritožbama (na kateri je toženka odgovorila) uspela. Za odločitev o pravdnih stroških je namreč odločilen končni uspeh v pravdi, ne pa uspešnost posameznih procesnih dejanj.¹⁴ A v skladu z načelom vestnosti in poštenja v civilnem postopku je zahteva, da stranka obseg stroškov, ki jih uveljavlja, skrči na tisto najmanjšo možno mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih lastnih interesov.¹⁵ Le stroški za tista procesna opravila, ki ustrezajo opisanemu kriteriju, so potrebni pravdni stroški v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP. Odgovora na pritožbi glede na njuno vsebino in vsebino izpodbijanih odločb ter pritožb temu kriteriju ne ustrezata.

19Višje sodišče je zato izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna v petnajstih dneh povrniti toženi stranki zgolj 353,74 EUR stroškov izvedenke.

20Tožeča stranka s pritožbo zoper sodbo ni uspela, s pritožbo zoper dopolnilni sklep pa je delno uspela. Ker gre za odločitev o akcesornem zahtevku ob siceršnjem neuspehu v pravdi, tudi stroške te pritožbe krije sama (1. odstavek 154. člena ZPP). Odgovora tožene stranke na pritožbi glede na izhodišča, pojasnjena v 18. točki obrazložitve, ne izpolnita kriterijev potrebnosti, zato tožena stranka sama krije stroške zanju.

¹ Ur. l. RS, št. 18/91-I, 19/91 - popr., 13/93 ? ZP-G, 9/94 - odl. US, 21/94, 29/95 - ZPDF, 23/96, 24/96 - odl. US, 44/96 - odl. US, 1/00, 1/00 - odl. US, 22/00 - ZJS, 87/02 - SPZ, 29/03 - odl. US in 69/03 - SZ-1; v nadaljevanju SZ.
² Ur. l. SRS, št. 35/82 in 14/84; v nadaljevanju ZSR.
³ Ur. l. RS, št. 125/03, 110/05 - popr.; v nadaljevanju Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah.
⁴ Ker vprašanje, ali gre res za podredni zahtevek ali morda za tako imenovani vključujoči zahtevek, ki ga tožnica v pritožbi sicer načenja, v tej zadevi ni bistvenega pomena, saj na odločitev ne vpliva, se pritožbeno sodišče z njim v obrazložitvi ne bo podrobneje ukvarjalo.
⁵ Ur. l. RS, št. 127/2004.
⁶ Ur. l. RS, št. 69/2005.
⁷ Ur. l. RS, št. 69/2003; v nadaljevanju SZ-1.
⁸ Ur. l. SFRJ, št. 29/78.
⁹ Prim. usklajena stališča v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS: II Ips 30/2008 in II Ips 856/2007 ter Višjega sodišča v Ljubljani: I Cp 2489/2010, II Cp 241/2013 in I Cp 1403/2013 (jedro odločbe, objavljeno na spletnem mestu ius-info, v slednji ne odraža pravilne vsebine odločbe).
¹⁰ Prim. 1. odstavek 99. člena SZ-1, ki sicer velja v primeru obstoja najemnega razmerja: Najemnik mora dopustiti vstop v stanovanje, da se opravijo dela za izboljšanje predmeta najema (napeljava oziroma rekonstrukcija centralnega ogrevanja, električnega in vodovodnega omrežja, satelitske antene, kabelskega in telefonskega priključka, varnostnih naprav, vgraditev ali zamenjava opreme in tako dalje), dela za zmanjšanje porabe energije in vode, razen če bi to za najemnika oziroma njegovo družino predstavljalo obremenitev, ki glede na obseg in trajanje del, posledice izvedbe del, povečane stroške najema in najemnikova predhodna lastna vlaganja v izboljšavo stanovanja presega upravičeno korist lastnika in morebitnih drugih lastnikov in najemnikov v stavbi.
¹¹ Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1459/93 s 16. 2. 1994.
¹² Prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 677/94 s 24. 8. 1994.
¹³ Če ga ne bi, bi bilo treba predlog tožene stranke za izdajo dopolnilnega sklepa obravnavati kot pritožbo.
¹⁴ N. Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, stran 29.
¹⁵ N. Betetto, v delu, navedenem v 6. opombi, stran 22.