VSRS Sodba IV Ips 5/2017

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilko ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

A.

1Prekrškovni organ Postaja prometne policije Novo mesto je z odločbo o prekršku z dne 16. 5. 2016 storilko A. A., s. p., spoznal za odgovorno storitve prekrškov po tretji alineji osmega odstavka 31. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) in po četrti alineji četrtega odstavka 31. člena ZCes-1 in ji na za prekršek po tretji alineji osmega odstavka 31. člena ZCes-1 določil globo v znesku 1.800,00 EUR, za prekršek po četrti alineji četrtega odstavka 31. člena istega zakona pa globo v znesku 3.000,00 EUR, nakar ji je na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izrekel enotno globo v znesku 4.800,00 EUR. Storilki je naložil tudi plačilo sodne takse. Zoper odločbo o prekršku je storilka vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Brežicah s sodbo z dne 31. 8. 2016 zavrnilo kot neutemeljeno in storilki naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper sodbo okrajnega sodišča v zvezi z odločbo prekrškovnega organa je vrhovna državna tožilka 4. 1. 2017 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi kršitve materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena ZP-1 izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi. Ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 9/2015 z dne 15. 9. 2015 vrhovna državna tožilka navaja, da v odločbi o prekršku in v sodbi ni nobenega konkretnega očitka, da bi storilka, ki je v zahtevi za sodno varstvo zatrjevala, da je voznika seznanila z njegovim dolžnim ravnanjem, opustila dolžno nadzorstvo, ki bi ji ga nalagal kateri od konkretnih predpisov. Meni, da opisa prekrška nista popolna, saj ob izpolnjeni dolžnosti seznanitve ne navajata nobenega predpisa, ki bi določal jasne in konkretne ukrepe dolžnega nadzorstva, ki bi jih morala izvršiti samostojna podjetnica, da bi preprečila prekršek. Izrek odločbe tako ne vsebuje nobenega konkretnega očitka storilki, pač pa le povzema opis in očitek prekrškov vozniku tovornega vozila.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki in njenim zagovornikom, ki na zahtevo niso odgovorili.

B.

4Samostojna podjetnica posameznica je bila spoznana za odgovorno storitve prekrška po tretji alineji osmega odstavka 31. člena ZCes-1, ker je njen voznik M. R. pri opravljanju dejavnosti v imenu in s sredstvi samostojne podjetnice dne 5. 10. 2015 po regionalni cesti iz smeri Krške vasi proti Brežicam vozil tovorno vozilo, pri čemer je skupna masa tovornega vozila za 3.290 kg oziroma 23,5% presegala največjo dovoljeno maso po določilih proizvajalca vozila, in prekrška po četrti alineji četrtega odstavka 31. člena ZCes-1, ker je pri prevozu tovora v istih krajevnih in časovnih okoliščinah skupna masa tovornega vozila za 13.290 kg oziroma 42,87% presegala največjo dovoljeno skupno maso, predpisano za posamezne vrste vozil.

5V izjavi prekrškovnemu organu na podlagi drugega odstavka 55. člena ZP-1 je samostojna podjetnica navedla, da je delavca ob nastopa dela seznanila z vsemi pravili in zahtevami, ki veljajo v cestnem prometu, tudi s tem, kakšna je lahko skupna masa tovornega vozila ter s tem, da je naložen tovor treba obvezno stehtati in da masa tovornega vozila ne sme presegati največje dovoljene mase po določilih proizvajalca vozila. Trdila je, da za prekršek ni odgovorna, saj je delavca pravilno poučila in mu dala navodila, sama pa na storjeni prekršek ni imela vpliva. Svojih navedb v izjavi storilka ni podprla z dokazili.

6Prekrškovni organ je v odločbi o prekršku navedel, da se storilka ni uspela razbremeniti svoje odgovornosti, saj, razen v izjavi, z ničimer ni izkazala, da je voznika opozarjala na izpolnjevanje in upoštevanje veljavnih predpisov ter da je preverjala, ali voznik pozna opozorila oziroma je z njimi seznanjen. Prekrškovni organ je še navedel, da bi storilka prav tako morala vedeti, da na kraju naložitve tovora ni bilo možnosti tehtanja vozil.

7V zahtevi za sodno varstvo so zagovorniki storilke ponovili navedbe, da je storilka delavca ob nastopu dela seznanila z vsemi pravili in zahtevami. Navedli so še, da v izreku odločbe ni konkretiziran očitek glede dolžnega ravnanja, ki naj bi ga v smeri preprečitve prekrška opustila storilka. Zahtevi za sodno varstvo so priložili pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med samostojno podjetnico in voznikom M. R. in prometno dovoljenje za tovorno vozilo. Poleg tega so predlagali tudi zaslišanje voznika. Sodišče je v sodbi, s katero je zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, navedlo, da je storilka, kljub jasnemu pouku po 55. členu ZP-1, nekatera dejstva in dokaze uveljavljala šele v zahtevi za sodno varstvo, zato pogodbe o zaposlitvi, prometnega dovoljenja, predloga za zaslišanje voznika in prepoznih uveljavljanj nekaterih dejstev ni upoštevalo. Zapisalo je, da za svoje navedbe v smeri ekskulpacije odgovornosti, podane pred prekrškovnim organom, storilka ni predložila nobenih dokazil, zato ni uspela zadostiti dokaznemu bremenu iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Ker storilka pred izdajo prekrškovne odločbe ni uspela z ekskulpacijo odgovornosti, je sodišče kot neutemeljene oziroma prepozne ocenilo tudi očitke glede nekonkretiziranosti izreka odločbe in pri tem ugotovilo, da je izrek odločbe razumljiv, odločba pa, da ima vse potrebne sestavine.

8V prvem odstavku 14.a člena ZP-1 je določeno, da je samostojni podjetnik posameznik za prekršek, ki ga storilec stori pri opravljanju njegove dejavnosti, odgovoren pod pogoji iz 14. člena tega zakona, torej pod pogoji, kot veljajo za odgovornost pravne osebe. Pravna oseba je odgovorna za prekršek, ki ga pri (a) opravljanju njene dejavnosti (b) v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi stori (c) storilec, ki je znan in odgovoren za prekršek (pridružitvena oziroma akcesorna odgovornost pravne osebe). Če opis prekrška v takem primeru vsebuje vse tri predpostavke odgovornosti pravne osebe, je pravna oseba za storitev prekrška odgovorna. Le v primeru, če storilca prekrška ni mogoče odkriti ali če za prekršek ni odgovoren, ZP-1 določa dodatno predpostavko odgovornosti pravne osebe za prekršek, in sicer, da je njen vodstveni ali nadzorni organ ali njena odgovorna oseba opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi se prekršek lahko preprečil. V tem primeru mora biti opustitev dolžnega nadzorstva v odločbi o prekršku določno opisana. V vsakem primeru pa se pravna oseba lahko razbremeni odgovornosti za prekršek, če dokaže, da je bil prekršek storjen bodisi z namenom škodovanja tej pravni osebi, bodisi z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Tako je tudi enotno stališče sodne prakse¹ in pravne teorije².

9Vrhovno sodišče je v zadevi IV Ips 120/2012 z dne 15. 1. 2013 odločilo, da se za presojo odgovornosti samostojnega podjetnika na podlagi prvega odstavka 14. a člena ZP-1 uporabljajo enaka pravila kot za pravne osebe, in da je odgovornost samostojnega podjetnika pridružitvena (akcesorna), kar je razvidno iz dejstva, da samostojni podjetnik odgovarja za prekršek, ki ga izvrši druga oseba. Tudi v pravni teoriji je zaslediti enako stališče, da se za za presojo odgovornosti podjetnika in zasebnika kot posebnih statusnih oblik uporabljajo enaka pravila, kakor veljajo za pravne osebe, da sta podjetnik in zasebnik torej odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njune dejavnosti storilec stori v njunem imenu, na njun račun, v njuno korist ali z njunimi sredstvi.³

10V sodbi IV Ips 9/2015 je Vrhovno sodišče presodilo, da se v primeru obstoja okoliščin iz prvega odstavka 14. člena ZP-1 opustitev dolžnosti seznanitve ter morebitnega dolžnega nadzorstva, ki ga za posamezno področje kršitelju nalagajo predpisi, domneva, kršitelj pa lahko dokazuje, da je te dolžnosti izpolnil. Odgovornost kršitelja torej temelji na njegovem lastnem prispevku k prekršku. Če noben predpis ne določa jasnih in dovolj konkretnih ukrepov dolžnega nadzorstva, ki jih mora kršitelj izvrševati, da bi prekršek preprečil, za razbremenitev odgovornosti zadostuje, da kršitelj izkaže, da je izpolnil dolžnost seznanitve.

11Kot je Vrhovno sodišče že presodilo v svojih odločbah⁴, je zakonodajalec s spremembo zakona (novela ZP-1G) uvedel neke vrste objektivizirano odgovornost pravne osebe za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti stori storilec. Po presoji Vrhovnega sodišča pa odgovornost samostojnega podjetnika posameznika ne more temeljiti le na izpolnitvi predpostavk iz prvega odstavka 14. člena ZP-1, saj gre za fizično osebo, katere odgovornost mora temeljiti na njenem lastnem prispevku k prekršku, ki se kaže v opustitvi dolžnega nadzorstva, s katerim bi prekršek lahko preprečila (subjektivizirana odgovornost). Pri razlagi določbe, ki samostojnemu podjetniku posamezniku nalaga odgovornost za prekršek drugega, je zato treba upoštevati navedeno bistveno razliko med pravno osebo in samostojnim podjetnikom posameznikom, ki gospodarsko dejavnost opravlja kot fizična oseba. V obravnavani zadevi gre za položaj, ki je v bistvenem primerljiv z odgovornostjo odgovorne osebe v ZP-1⁵ oziroma položajem, ki ga ureja drugi odstavek 14. člena ZP-1 in ki od prekrškovnega organa terja, da že v izreku odločbe o prekršku konkretno navede vsebino dolžnega nadzorstva, ki naj bi ga vodstveni oziroma nadzorni organ (odgovorna oseba) samostojnega podjetnika posameznika opustil. Po vsebini gre v obravnavani zadevi dejansko za očitek, da samostojna podjetnica posameznica kot vodstveni oziroma nadzorni organ ni izvedla ukrepov dolžnega nadzorstva nad pri njej zaposlenim voznikom. Funkciji vodenja in nadziranja sta v konkretnem primeru združeni v nosilki podjema, kar pomeni, da te organe predstavlja podjetnica sama.⁶ Zato bi bila njena odgovornost za prekršek lahko ugotovljena le v primeru, da bi ji prekrškovni organ že v izreku odločbe očital konkretno opustitev dolžnega nadzorstva. V nasprotnem primeru bi tudi za fizične osebe veljala objektivizirana odgovornost za prekršek, kar bi ne bilo skladno z vsebino in namenom določbe 27. člena Ustave RS ter s sistematiko ZP-1, ki odgovornost fizičnih oseb veže na konkreten prispevek k storitvi prekrška. Zato je treba v primerih, ko samostojni podjetnik posameznik nastopa tudi v vlogi vodstvenega oziroma nadzornega organa, prvi odstavek 14.a člena ZP-1 razlagati tako, da morajo biti za odgovornost samostojnega podjetnika posameznika in posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, v vsakem primeru kumulativno izpolnjeni pogoji iz prvega in drugega odstavka 14. člena ZP-1.

C.

12Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter sodbo sodišča spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper samostojno podjetnico iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo. Posledično je bilo treba odločbo spremeniti tudi glede stroškov postopka, in sicer tako, da stroški postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1).

¹ Gl. sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 44/2014 z dne 24. 4. 2015, IV Ips 86/2014 z dne 16. 6. 2015 in IV Ips 9/2015 z dne 15. 9. 2015.
² Selinšek, dr. Liljana: Aktualna vprašanja glede odgovornosti pravnih in fizičnih oseb za prekrške, Pravosodni bilten 1/2015, str. 21 in nasl., in Zobec, Barbara: Odgovornost pravnih oseb za prekršek, Pravosodni bilten 1/2014, str. 193 in nasl.
³ Selinšek, dr. Liljana: Aktualna vprašanja glede odgovornosti pravnih in fizičnih oseb za prekrške, Pravosodni bilten 1/2015, str. 23.
⁴ Sodbe IV Ips 147/2013 z dne 18. 2. 2014, IV Ips 21/2014 z dne 15. 4. 2014 in IV Ips 44/2014 z dne 24. 4. 2015.
⁵ Gl. sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 16/2016 z dne 17. 5. 2016 in številne druge.
⁶ Jenull, Hinko in Selinšek, dr. Liljana: Uvodna pojasnila k ZP-1 z novelama ZP-1F in ZP-1G, GV Založba, Ljubljana 2011.