VSRS Sodba I Ips 47040/2014

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrajno sodišče v Piranu je s sklepom II K 47040/2014 z 9. 8. 2016 pod točko I zavrnilo predlog zagovornika obsojenega Roberta Strniše za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sodbe o kaznovalnem nalogu, pod točko II pa zavrglo ugovor, ki je bil hkrati podan zoper sodbo. S sodbo Okrajnega sodišča v Piranu II K 47040/2014 z 19. 12. 2014 je sodišče prve stopnje obsojenega spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je bila določena kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Kopru je s sklepom I Kp 47040/2014 s 1. 12. 2016 pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.

2Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sta sodišči zmotno uporabili določbe Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in je zato pravnomočen sklep protiustaven in nezakonit. Navaja, da postopek vročitve sodbe ni bil izveden v skladu z določbami 118., 119. in 123. člena ZKP, saj bi moral vročevalec sodno pisanje, po tem, ko je obsojenčeva mati, s katero živi obsojenec v skupnem gospodinjstvu odklonila sprejem sodnega pisanja brez zakonitega razloga, pisanje pustiti v stanovanju. Stališče višjega sodišča, da je tudi poštni predalčnik, kjer je vročevalec pustil sodno pisanje, del stanovanja, ni pravilno in je zato opisana vročitev nezakonita. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da razveljavi klavzulo o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe ter razveljavi sodbo, ki je bila izdana v postopku II K 47040/2014 Okrajnega sodišča v Piranu z 19. 12. 2014, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 244. člena KZ-1, oziroma, da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje nižjim sodiščem.

3Vrhovni državni tožilec Mirko Vrtačnik v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da navedbam zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče slediti, saj je obrazložitev višjega sodišča povsem jasna in nedvoumna in opisana tako, kot sicer navaja zahteva za varstvo zakonitosti in vročevalec v ničemer ni kršil določb ZKP.

4Obsojenec Robert Strniša ter njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

5V obravnavani zadevi gre za tako imenovano drugo odločbo, zoper katero se sme po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče je presodilo, da je kriterij pomembnosti pravnega vprašanja izpolnjen, saj se Vrhovno sodišče o posledicah neutemeljene odklonitve sprejema pisanja še ni izreklo.

6V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obsojenčevega zagovornika za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, ker je ugotovilo, da je bila sodba II K 47040/2014 z 19. 12. 2014, glede na določbe 118. člena, prvega odstavka 119. člena in 123. člena ZKP pravilno vročena, ko jo je vročevalec v soglasju z obsojenčevo materjo, s katero živita v skupnem gospodinjstvu pustil v poštnem nabiralniku. Sodno pisanje bi moral vročevalec po vložnikovem stališču (glede na to, da je obsojenčeva mati prevzem pisanja odklonila ne da bi za to imela zakoniti razlog) pustiti v stanovanju, kot je določeno s 123. členom ZKP. Oporeka tudi stališču višjega sodišča, da je poštni nabiralnik del stanovanja.

7Oseba, ki ji je sodno pisanje namenjeno, vročitve brez zakonitega razloga ne more odkloniti. Dolžnost sprejema velja tudi za odrasle družinske člane, ko gre za nadomestno vročitev po prvem odstavku 119. člena ZKP. Posledica neutemeljene odklonitve sprejema sodnega pisanja je domneva, da je vročitev veljavna z nadomestno vročitvijo, ki jo vročevalec glede na določbo 123. člena ZKP opravi tako, da naslovniku pisanje pusti v naslovnikovem stanovanju ali prostoru, kjer ta dela; s tem se šteje, da je vročitev opravljena.

8ZKP ne ureja procesne situacije, ko vročevalec proti volji naslovnika oziroma delodajalca ne more priti v naslovnikovo stanovanje oziroma prostor, kjer ta dela. Zato se glede na določbo 126. člen ZKP v takem primeru subsidiarno uporabljajo določbe o vročitvi pisanj, ki veljajo za pravdni postopek. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 144. členu (odklonitev sprejema) določa, da kadar tisti na katerega je pisanje naslovljeno, oziroma odrasel član njegovega gospodinjstva oziroma pooblaščena oseba ali delavec državnega organa in pravne osebe brez zakonitega razloga noče sprejeti pisanja, ga vročevalec pusti v stanovanju ali v prostorih, kjer ta oseba dela, ali v njenem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku, če tega ni, pa pisanje pritrdi na vrata stanovanja oziroma prostorov. V vsakem od teh treh primerov mora za veljavnost vročitve na vročilnici zapisati dan, uro in razlog odklonitve ter mesto, kjer je pustil pisanje. Posledica neutemeljene odklonitve sprejema sodnega pisanja je vzpostavitev domneve, da je vročitev veljavna z nadomestno vročitvijo. Glede na določbo 144. člena ZPP, ki se v kazenskem postopku uporablja subsidiarno, je bila v obravnavanem primeru vročitev sodbe, ki jo je vročevalec pustil v obsojenčevem izpostavljenem predalčniku, pravilno opravljena. Drugačno stališče obrambe, po katerem se vročitev v primeru kot je obravnavani šteje za opravljeno le, če vročevalec pusti sodno pisanje v hišnem (in ne izpostavljenem) predalčniku, je glede na citirano določbo ZPP pravno zmotno.

C.

9Neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP.