126. člen ZKP

Vročanje po določbi 87. člena ZUP je bilo pravilno in zakonito, saj glede na podatke iz uradnih evidenc obsojenki ob poskusu vročitve plačilnega naloga (še) ni bila odvzeta prostost, kot to neutemeljeno navaja obsojenka, zato vročanje po določbi 93. člena ZUP, skladno s katero se osebam, ki jim je vzeta prostost, dokumenti vročajo po upravi zavoda v katerem so, v konkretnem primeru ni prišlo v poštev.

Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v tretjem odstavku 126. člena določa, da če naslovnik (sodnega pisanja) določi naslov za vročanje v skladu z določbami zakona, ki ureja prijavo prebivališča, se šteje, da je s tem sodišču sporočil spremembo naslova ali prebivališča. Sodišče prve stopnje posledično ni imelo podlage, da je odredilo vročitev sklepa na naslovu oškodovankinega začasnega prebivališča, ne pa stalnega prebivališča, ki je hkrati evidentirano tudi kot naslov za vročanje. Odredba za vročitev sklepa prek pooblaščenega vročevalca je bila potemtakem preuranjena, zlasti pa plačila stroškov, ki so nastali zaradi napake sodišča, ne oškodovanke, ni moč naložiti slednji kot krivdno povzročene stroške. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep pa razveljavilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Kot izhaja iz spisovnih podatkov, je bil plačilni nalog v skladu z določbo tretjega odstavka 1. člena ZST v zvezi z drugim odstavkom 126. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obsojenki vročen po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem se lahko plačilni nalog vroči tudi s fikcijo vročitve.

Povzeto pritožbeno naziranje, da obsojenka ni bila dolžna prevzeti sodnega pisanja, in da ji je sodišče neutemeljeno naložilo v plačilo strošek vročanja po detektivu, ki temelji na obdolženki lastnem dojemanju vsebine določb ZKP, na katere se sklicuje, ni pravilno. ZKP zaradi posebne narave kazenskega postopka posebej določa, katera pisanja se vročajo osebno. Če ima obdolženec zagovornika, kot je to v obravnavanem primeru, pa sodišče vroči pisanja iz drugega odstavka 120. člena ZKP zagovorniku in obdolžencu po določbah 119. člena ZKP. V takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve. Kot je obrazloženo v izpodbijanem sklepu, je sodišče prve stopnje sodno pisanje (obtožnico z dne 16. 4. 2020) obdolženi K. P. poslalo na naslov stalnega prebivališča, vendar se je pisanje dvakrat vrnilo z oznako "obveščen, ni dvignil" (l. št. 253 in 273). Zato je sodišče odredilo vročitev po detektivu, ki je obtožnico obdolženi uspešno vročil dne 18. 6. 2020.

Glede na določbo 144. člena ZPP, ki se v kazenskem postopku uporablja subsidiarno, je bila vročitev sodbe, ki jo je vročevalec pustil v obsojenčevem izpostavljenem predalčniku, pravilno opravljena.

Besedno zvezo "pooblaščeni delavec odvetnikove pisarne" v 138. členu ZPP v zvezi s 126. členom ZKP je mogoče razlagati v tem smislu, da pooblaščenec ni (nujno) oseba, ki je zaposlena pri odvetniku, da pa mora pri prevzemu pisanj na sodišču razpolagati s formalnim pisnim pooblastilom odvetnika.