VSL Sklep IV Cp 1309/2017

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi

1Sodišče prve stopnje je nasprotni udeleženki odvzelo roditeljsko pravico za sina A. A.

2Nasprotna udeleženka v pravočasni pritožbi navaja, da bi ji moralo sodišče, ker je pravni laik, postaviti odvetnika, ki bi jo ustrezno zastopal v postopku, kršene so ji bile pravice do obrambe, saj si ni sposobna zagotoviti odvetnika in plačila prevozov na razprave. Sodišče je selektivno upoštevalo izpovedi samo določenih prič. Sina ni zanemarjala niti ni bila do njega nasilna, temveč je zanj skrbela kot prava mati, kar je fantek tudi sam izjavil. Odtujen ji je že leto in pol, CSD pa ji preprečuje stike z njim, s čimer jima je kršena ustavna pravica in negativno vpliva na dečkov psihični razvoj. Njegovo obnašanje ocenjujejo strokovnjaki, ki so ga v zadnjem letu videli le kratek čas. Če bi bila za njegov zdrav razvoj tako škodljiva, je ne bi pogrešal in ji ne bi napisal tako ljubečega pisma. Izvedenca sta si v nasprotju glede strokovnega mnenja, ali gre pri njej le za akutno stanje duševne motnje v času kritičnega dogodka ali za kronično bolezensko stanje. R. je brez osnove, pavšalno in nekonkretizirano sklepal na možnost ponovitve nasilnih dejanj. Hipotetično je ugibal, da se ne bo zdravila z ustrezno terapijo. Zdravila jemlje redno, zato sodišče v tem delu izvedenčevega mnenja ne bi smelo upoštevati. Ob rednem zdravljenju so vse njene težave stabilizirane, zato ni nevarnosti pri vzgoji in oskrbi sina ter mu lahko v domačem okolju in ob podpori družine nudi primeren razvoj. Odvzem roditeljske pravice mora biti utemeljen s posebej prepričljivimi razlogi, ki jih izpodbijani sklep nima. Sina je ves čas imela rada in je zanj skrbela, kar sta izpostavila tudi otrokov oče in babica. CSD je ravnal krivično, ker vztraja pri odvzemu, čeprav ob nobenem nenapovedanem obisku, ki so jih izvajali, niso našli nič spornega, sploh pa se je v njun odnos vmešal, ker je napisala prošnjo za prepis v drugi turnus šole. Meni, da tako izjemen ukrep, kot je odvzem roditeljske pravice, ni utemeljen in prosi pritožbeno sodišče, da pošteno upošteva vse dokaze, izjave in dejstva. Prilaga vlogo na CSD za premestitev otroka in dečkovo pismo.

3Pritožba je bila vročena predlagatelju in udeležencu. Slednji ni odgovoril, predlagatelj pa v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo glede na pritožbene navedbe ter v okviru razlogov, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti. Glede na posebnost obravnavanega primera (najbolj grob poseg v roditeljsko pravico - njen odvzem) je izpodbijano odločitev pretehtalo tudi z željo prisluhniti maminim ustavnopravno varovanim pravicam.

6Pritožnici pred sodiščem prve stopnje nista bili kršeni njeni pravici do enakega varstva pravic in do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS), na kar namiguje z navedbami, da ji je bila kršena pravica do obrambe, medtem ko si odvetnika in plačila prevozov na razprave ne more privoščiti.

7Pritožnica zmotno meni, da bi ji sodišče prve stopnje moralo dodeliti odvetnika, saj zastopanje po odvetniku v tovrstnem nepravdnem postopku ni obvezno. Iz podatkov v spisu izhaja, da se (je) pritožnica zaveda(la), da bi (si) lahko najela odvetnika, a se za to očitno ni odločila, do brezplačne pravne pomoči¹ pa ni (bila) upravičena, ker ne izpolnjuje pogojev, česar se (je) prav tako zaveda(la)². Tudi sicer je sodišče prve stopnje, glede na posebnosti nepravdnega postopka - uveljavljeno preiskovalno načelo - več kot ustrezno skrbelo za strankine pravice. Ne glede na to, da se pritožnica nahaja na zaprtem oddelku ..., so ji bila vročena vsa sodna pisanja, sodišče ji je omogočilo možnost sodelovanja v postopku, ki jo je tudi izkoristila, saj je bila prisotna na vseh narokih za glavno obravnavo, kjer je tudi aktivno (s podajanjem navedb ter postavljanjem vprašanj pričam in izvedencu) sodelovala. Ker možnosti vpogleda v spis (fizično) ni imela, ji je sodišče prve stopnje na njeno željo vsakokrat fotokopiralo želene listine iz spisa in ji jih posredovalo³.

8Pritožbeno sodišče na absolutno bistveno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti, a glede na zgoraj izpostavljene pritožbene navedbe še dodaja: iz spisa ne izhaja, da bi nasprotna udeleženka ne bila pravdno sposobna⁴. Česa takega niti ne trdi, nasprotno, sklicuje se na mnenja zdravnikov in izvedencev, ki potrjujejo njeno redno terapevtsko zdravljenje in odsotnost produktivne simptomatike glede shizofrenije. Tako ob pregledu pri izvedencu dr. R. kot na narokih pred sodiščem prve stopnje je bila v remisiji⁵, pri čemer je izvedenec njeno zaslišanje spremljal in poslušal⁶. Ob tem je zapisal oziroma povedal, da je njena realitetna kontrola trenutno ustrezna in ne kaže znakov bizarnega mišljenja⁷, njena verbalna opremljenost je primerna, je ustrezno splošno razgledana ter deluje dobro intelektivno opremljena. Vse navedeno potrjujejo tudi njene vloge v spisu ter način in vsebina njenega sodelovanja na narokih; zgolj kot primer nadvse primernega (samo)zastopanja pritožbeno sodišče izpostavlja zaslišanje dr. R., kjer mu je nasprotna udeleženka subtilno predočila mnenje dr. K., opozorila na razlike in terjala, da pojasni njuna različna dognanja.

9Osnova celotnemu sistemu pravic in dolžnosti staršev izhaja iz 54. člena Ustave RS, ki določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta se staršem lahko odvzame ali omeji iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon - ZZZDR. V 56. členu pa Ustava otrokom zagotavlja človekove pravice in temeljne svoboščine v skladu s starostjo in zrelostjo otroka in pravico do posebnega varstva in skrbi zlasti pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim in drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. Iz določb Ustave jasno izhaja, da je roditeljska pravica omejena in podrejena z varovanjem otrokove koristi - izvrševati jo je treba izvrševati v korist otroka. Vsebino roditeljske pravice konkretizira še drugi odstavek 4. člena ZZZDR, ki pravi, da imajo starši pravice in dolžnosti, da zaradi zdrave rasti, skladnega osebnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok.

10Otrokova korist je pravni pojem, katerega vsebino je dolžno zapolniti sodišče glede na okoliščine vsakokratnega primera, nato pa se odloči, kateri je najprimernejši ukrep za zagotovitev te koristi. Njena okvirna vsebina je zajeta v drugem odstavku 5. a člena ZZZDR (starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja), v posameznem primeru ga dopolnjujejo konkretne ugotovitve o starših, njihovem odnosu do otroka, njihovih vzgojnih in moralnih kvalitetah, bivalnih razmerah, potrebah otroka, njegovem odnosu do staršev, navezanosti na starše, njegovih željah in drugih okoliščinah⁸.

11Roditeljska pravica je torej sestavljena iz posameznih upravičenj (npr. do družinskega življenja), a zlasti tudi iz obveznosti. Vsebinsko enako izhaja iz Konvencije ZN o otrokovih pravicah (v nadaljevanju: KOP⁹), ki v 18. členu izrecno določa načelo, da sta oba starša odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj ter da so otrokove koristi pri tem poglavitni cilj. Tudi v postopku odvzema roditeljske pravice je treba presojati obstoj pogojev za odvzem roditeljske pravice (116. člen ZZZDR) skozi kriterij največje koristi otroka. Pri tem 21. člen KOP poudarja, da mora biti v primeru, če je otrok začasno ali stalno prikrajšan za svoje družinsko življenje, pri preučevanju rešitev posebna skrb posvečena zaželeni nepretrganosti otrokove vzgoje.¹⁰ To stališče je v številnih odločbah zavzelo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP).¹¹

12Odločitev prvostopenjskega sodišča ima materialnopravno podlago 116. členu ZZZDR in v 21. členu KOP, pa tudi v (ustavno)sodni praksi sodišč, zlasti v odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 161/2013 z 11. 7. 2013. Navedena odločba obravnava problematiko uravnoteženja kolidirajočih ustavnih pravic ter je razlagalne narave, saj pojasni, kakšno je pravilno razumevanje 116. člena ZZZDR ter katera so tista pravno odločilna dejstva, ki jih mora sodišče v vsakokratnem primeru ugotoviti, da lahko nato odloči o utemeljenosti predloga za odvzem roditeljske pravice. Vrhovno sodišče nalaga tehtanje ukrepov za zagotovitev otrokove pravice do družinskega življenja ter zagotovitve trajnosti nadomestne skrbi in čustvene stabilnosti kot predpogojev za zdrav duševni in telesni razvoj otroka. Odvzem roditeljske pravice ni kazen za krivdno ravnanje roditelja, še poudarja Vrhovno sodišče, temveč je posledica objektivne nezmožnosti izvajati roditeljsko pravico iz katerega koli razloga. Navedeni odločbi Vrhovnega sodišča so v sodni praksi sledila tudi višja sodišča¹².

13Višje sodišče sprejema dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ga pavšalne ter večinoma povsem nekonkretizirane pritožbene navedbe v ničemer ne omajejo. Pritožnica ne pojasni, do izpovedi katerih prič oziroma do katerih delov njihovih izpovedi se sodišče prve stopnje ni opredelilo (z izjemo, da sta otrokova babica in oče povedala, da je bila dobra mama, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju). V nasprotju s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do čisto vseh izvedenih dokazov ter jih stkalo v koherentno in logično dokazno oceno (8. člen ZPP).

14Ugotovitve prvostopenjskega sodišča je mogoče strniti takole: mladoletni A. je sin nasprotne udeleženke in udeleženca. Otrok je bil v vzgoji in varstvu pri mami, z očetom pa ni imel veliko stikov. Mama ima pomanjkanje starševskih kapacitet. Že pri letu in pol je želela, da se otrok sam oblači. Otroka je zanemarjala, saj ni imel rednih obrokov, veliko je bil bolan, ker je imel na sebi premalo oblačil. V vrtec ga velikokrat ni peljala, zato se deček ni mogel vključiti v vodene aktivnosti. Decembra 2011 sta se mama in sin preselila v ... Že novembra se je na predlagatelja obrnila pediatrinja, da jo skrbi za otroka, ker se je na obiskih pri njej nenavadno obnašal. Predlagatelj se je povezal s CSD X, opravil obisk na domu, postopek pa se je zaključil z oceno nizke ogroženosti otroka. Leta 2014 je predlagatelj na podlagi anonimne prijave začel znova preverjati A. ogroženost. Ugotovil je, da je bil A. pri pouku prisoten samo 32 %, da je redno zamujal, na sošolce je renčal. Mama je bila do šole kritična in napadalna, pomoč je zavračala. Predlagatelj je 28. 7. 2015 dobil prijavo soseda o fizičnem in psihičnem zanemarjanju otroka, zato je isti dan opravil pogovor in mami ponudil pomoč, ki pa jo je odklonila. Zanikala je nasilje nad otrokom, priznala pa, da otroku prisoli zaušnico, kadar je neubogljiv. Predlagatelj je podal prijavo zaradi zanemarjanja in surovega ravnanja, 28. 8. 2015 pa sklical multidisciplinarni tim z namenom izmenjave informacij in načrtovanja pomoči in ukrepov za zaščito otroka, saj je ugotovil, da je njegov razvoj v družini ogrožen, predvsem zaradi zanemarjanja na učnem in socialnem področju. Dečkov oče je tedaj povedal, da je bilo nasilje matere prisotno tudi, ko so še živeli skupaj, da se A. mame boji, ker ne ve, če sme jesti ali ne, da ga ni pustila v posteljo, ko je bil zaspan, ter da je bila do dečka žaljiva. Predlagatelj je 3. 9. 2015 dopolnil oceno ogroženosti, iz katere izhaja, da mama kljub usmeritvam in strokovni pomoči s strani CSD in šole ni v zadostni meri poskrbela za otrokovo šolanje. Tudi 5. 10. 2015 ponujeno pomoč je odklonila, ob tem pa povedala, da se je pred tednom dni k njej preselila sostanovalka. Predlagatelj je bil nato 19. 10. 2015 obveščen, da se je na naslovu matere in otroka dan prej (18. 10. 2015) zgodil umor. Mama je ubila sostanovalko, deček pa je bil prisoten v zadnji tretjini dejanja, ki je trajalo 16 ur. Policistom je povedal, da sta se tepli z noži, z vilicami in drugimi pripomočki, kasneje pa sta skupaj z mamo čistila stanovanje, polno krvi. Otrok je bil zaradi visoke ogroženosti 19. 10. hospitaliziran. Po odpustu je bil nameščen v rejniško družino, kjer z rejnikoma in sorejenci gradi zaupanje in nov odnos ter počasi, a zagotovo napreduje v zanj spodbudnem, predvsem pa varnem življenjskem okolju.

15Pritožnica očita, da je izrečeni ukrep pretiran, saj so njene zdravstvene težave stabilizirane, zato ni nevarnosti pri vzgoji in oskrbi sina ter bi mu lahko v domačem okolju in ob podpori družine nudila primeren razvoj. Tem pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Najprej ne drži, da sta si mnenji dr. K. (ki sploh ni bil izvedenec v tem postopku, op. pritožbenega sodišča) in dr. R. (izvedenca v tem postopku) nasprotujoči. Oba sta namreč ugotovila, da je kronično in hudo obliko shizofrenije (kronična duševna motnja), za katero trpi nasprotna udeleženka, do določene mere mogoče kontrolirati in ublažiti, a je izvedenec dr. R. ob tem poudaril še dvoje. Prvič, da je dr. K. ocenil, da je nasprotna udeleženka sposobna disimulirati, to pomeni, da so motnje še vedno prisotne, ampak jih je sposobna prikriti¹³. In drugič (do česar se dr. K. sploh ni opredeljeval), da razlog za izjemno slabo prognozo starševskih kapacitet nasprotne udeleženke ni v njeni duševni bolezni, pač njenih v osebnostnih lastnostih, ki ostajajo¹⁴ - osebnostna motnja je stalnega značaja, močno zakoreninjena v način funkcioniranja nasprotne udeleženke in slabo dostopna modifikaciji¹⁵. In prav to je po oceni sodišča tisti razlog, zaradi katerega je odvzem roditeljske pravice nasprotni udeleženki na mestu.

16Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki slonijo predvsem na mnenju izvedenca dr. R., utemeljene pa so tudi z zaslišanjem lečeče zdravnice nasprotne udeleženke dr. B. B., so kapacitete nasprotne udeleženke za empatijo zelo nizke, z veliko težavo korektno prepozna pristne potrebe druge osebe in se na njih ustrezno odzove. V svojem funkcioniranju je osredotočena nase, na lastne potrebe in želje. S težavo oceni vedenja ljudi in njihove namene, posledično se sama težje prilagodi dani situaciji in težko predvidi življenja ljudi. Kapacitete za identifikacijo z realnimi osebami, ki nastopajo v njenem življenju, so omejene, identificira se z imaginarnimi liki, parcialnimi objekti in fragmentiranimi zaznavami. V ospredju je težnja, da precenjuje svojo osebno vrednost in je preokupirana z lastnimi potrebami, kar gre običajno na račun drugih ljudi. Te lastnosti ovirajo razvijanje zdravega ravnovesja med skrbjo za lastno integriteto in integriteto drugih. Zaradi vseh navedenih lastnosti (zlasti je pri tem kritično pomanjkanje empatičnosti, ki je temeljna za vzgojo otroka) in ker rehabilitacija njene starševske kapacitete ni možna oziroma je verjetnost izjemno, izjemno majhna, nasprotna udeleženka ni in tudi v prihodnje ne bo sposobna poskrbeti za otroka v smislu varstva, vzgoje in preživljanja. Duševna motnja in uspeh njenega (za)zdravljenja pri tem ne igrata nikakršne vloge¹⁶, kot zmotno meni pritožnica.

17Njeno pojmovanje, kaj pomeni biti "dobra mama", je povsem izkrivljeno. V tem, da bi rada ohranila roditeljsko pravico in vzpostavila stike z otrokom, je čutiti predvsem njeno željo po lastni reparaciji, kjer je v ospredju njenih želja predvsem ona sama, ne toliko otrok.¹⁷ Na naroku 7. 2. 2016 je kot primer, da svojo starševsko funkcijo opravlja zgledno, in dokaz, da je empatična, navedla, da je z otrokom tako povezana, da če je bil on lačen, je tudi njej začelo kruliti v trebuhu, prav čutila sta en drugega ali pa na WC ju je vedno istočasno prijelo¹⁸. Izvedenec dr. R. je ob tem pojasnil, da empatija pomeni razumeti, da je otrok lačen in ga nahraniti ne glede na to, ali je mama lačna ali ne. To, kar je izpostavila nasprotna udeleženka, pa kaže na porušene medosebne meje, ki jih poznajo tako pri psihozi kot tudi pri hudih osebnostnih motnjah, kjer osebe ne znajo ločiti mej, v tem primeru med materjo in otrokom¹⁹. Ob takih ugotovitvah izvedenca so povsem (pravno) neodločilna laična stališča dečkovega očeta in babice, da je nasprotna udeleženka dobra mama. Ob babičini izpovedbi, da, kaj je to, če je deček videl mrtvo žensko, saj je videl že mrtve živali in torej to ni bilo tako travmatično²⁰, ter očetovi izpovedbi, da je šel dečka, odkar je v rejništvu, obiskat samo enkrat, glede tega, kakšna ima pričakovanja glede otroka, pa nima besed²¹, je vsakomur jasno, da ne eden ne drugi ne zmoreta ustrezno prepoznavati otrokovih potreb, torej tudi njuni izpovedi v delu, ki se tičeta maminih starševskih sposobnosti, ne moreta imeti take teže, kot jima jo pripisuje nasprotna udeleženka.

18Pri tehtanju za izbiro tako drastičnega ukrepa, kot je odvzem roditeljske pravice, mora sodišče upoštevati tudi načelo najblažjega posega (gledano z vidika staršev, ob zagotavljanju največje koristi otroka), predvsem, ko med otrokom in roditeljem obstaja poleg krvne povezanosti tudi določeno življenjsko oziroma socialno razmerje ali odnos²². Ta je med nasprotno udeleženko in njenim sinom nedvomno obstajal, saj je deček živel pri njej in z njo dobrih sedem let, bila je njegova primarna skrbnica, navezava je bila velika in predstavljala mu je ogromen del njegovega življenja²³. Toda deček (zaradi njene osebnostne motnje) na svojo mater ni mogel vzpostaviti varne navezave^{24 25}. Ob tem je izvedenec ugotovil, izhajajoč iz shizofrenega procesa in osebnostne strukture nasprotne udeleženke, da z veliko verjetnostjo misli, da ni zmogla (že pred dogodkom oktobra 2015) poskrbeti za otrokove potrebe, kar mu potrjujejo njegovi rezultati²⁶. Po kritičnem dogodku (prisostvovanju umoru, čiščenju stanovanja in trupla ter "obredni" pripravi trupla ter poslavljanju²⁷) je bil deček prav zaradi tega dogodka (akutna reakcija na stres, ki je v veliki intenzivnosti trajala nekaj dni²⁸) hospitaliziran, pri A. pa so zaznali, da gre za travmatiziranega otroka²⁹. Za A. in njegovo (duševno) zdravje je bilo ključno, da so se po kritičnem dogodku vse službe zelo hitro in ustrezno vključile ter reagirale, kar je ublažilo njegovo stisko in preprečilo drugačno travmatsko reagiranje na dogodek³⁰. Po zaključku hospitalizacije je bil A. nameščen v rejniško družino, ki zanj predstavlja spodbudno okolje in ki ga potrebuje tudi v bodoče³¹, nasprotna udeleženka pa mu ga ni in mu ga tudi ne bo zmogla zagotoviti. Ob ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, ki temelji na vrsti izvedenih dokazov, da pri dečkovi mami obstaja veliko tveganje za ponovno izgubo stika z realnostjo in tveganje agresivnih oblik vedenja, blažjega ukrepa od odvzema roditeljske pravice ni mogoče izbrati.

19Pritožnica izpodbijani sklep dojema izključno s svojega vidika ter ob tem zanemarja A. vidik. Pozablja namreč, da ta postopek ne predstavlja zgolj odločanja o njeni (roditeljski) pravici, temveč sočasno tudi o nasproti stoječi, prav tako ustavno in konvencijsko zagotovljeni A. pravici do družinskega življenja. Odločitev sodišča prve stopnje je posledica tehtanja obeh (ustavnih) pravic. Pritožnica želi prikazati, da deček ni v ničemer ogrožen in mu ne nastaja škoda, če njegov status ostane nespremenjen, tj. da pritožnici ostane roditeljska pravica, otrok pa v rejništvu (sama je do nadaljnjega hospitalizirana in možnosti za reintegracijo matične družine ni videti v bližnji prihodnosti) in zanj v resnici skrbijo tretje osebe, ker niti oče (kot je prostodušno izpovedal) zanj ne skrbi niti ne kaže, da bo/bi hotel zanj skrbel/ti. Iz že izpostavljenih ustavnih pravic otroka je mogoč le en sklep, in sicer, da je stališče pritožnice v direktnem nasprotju z ustavno in konvencijsko zajamčenimi A. pravicami. Ta ima pravico do stabilnega družinskega življenja, ki mu bo zagotovilo, da se bo razvil v zdravega, čustveno in socialno (kolikor bo to glede na izkušnje, ki jih je že doživel, kot izpostavlja izvedenec dr. R., sploh mogoče) ustrezno diferenciranega otroka. Potrebuje okolje, ki bo prepoznavalo njegove potrebe, se nanj odzivalo, mu nudilo oporo in zaščito.

20Glede na vse povedano, ne more biti dvoma, da je v A. največjo korist³², da se roditeljska pravica njegovi mami odvzame.

21Na tem mestu pritožbeno sodišče pripominja, da je pravica do stika od roditeljske pravice ločena in neodvisna pravica, ki staršu, najsi je roditeljska pravica odvzeta ali ne, pripada, če so stiki otroku v korist. Stiki med nasprotno udeleženko in A. so predmet drugega postopka, v katerem prvostopenjsko sodišče po razveljavitvi prvotne odločitve znova presoja, ali so stiki med njima A. v korist ali ne. Z odločitvijo v tej zadevi se nova odločitev o stikih ne prejudicira v nobenem pogledu.

22Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožba nasprotne udeleženke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

¹ Da bi pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpolnjevala, niti ne trdi, sicer pa bi lahko odločbo o zavrnitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpodbijala le s pravnim sredstvom v tistem postopku.
² Glej njeno vlogo z 12. avgusta 2016, red. št. 10 v spisu.
³ Glej primeroma list. št. 114 - 115 v spisu.
⁴ To je bistvena razlika v dejanskem stanju s sodbo ESČP A. K. in L. proti Hrvaški, kjer je ESČP ugotovilo kršitev EKČP, saj tamkajšnja pritožnica (tudi duševna bolnica), sploh ni bila obveščena o postopkih odvzema roditeljske pravice. Toda nasprotna udeleženka je bila seznanjena s postopkom, imela je možnost sodelovanja in je tudi aktivno sodelovala.
⁵ Primerjaj izpoved njene lečeče zdravnice dr. B. B. na naroku 22. 2. 2017 - list. št. 124 in 125 v spisu.
⁶ Glej mnenje in zaslišanje izvedenca - list. št. 33, 60 in 82.
⁷ Enako ugotavlja sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.
⁸ Tako Upravno sodišče Republike Slovenije v sodbi 1836/2011 z 20. 6. 2012.
⁹ Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah, Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 15/90.
¹⁰ Tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v odločbah I Cp 198/2004 z 10. 3. 2004 in IV Cp 1475/2016 s 15. 6. 2016.
¹¹ Tudi Tone Dolčič, namestnik varuhinje človekovih pravic, poudarja, da bi morala sodišča ukrep odvzema roditeljske pravice uporabiti pogosteje, ker je namenjen varstvu otrok. Glej v Nekaj odprtih vprašanj v ureditvi družinskih razmerij iz prakse Varuha človekovih pravic Republike Slovenije, Posvet Nepravdni postopki v družinskih zadevah ob sprejemanju Družinskega zakonika, Pravna Fakulteta Maribor, 14. 1. 2011, točka 6.
¹² Primerjaj: sklepi VSL IV Cp 3341/2014 z 18. 12. 2014, IV Cp 1475/2016 s 15. 6. 2016 in IV Cp 2398/2016 s 5. 10. 2016 ter VSK I Cp 533/2014 z 21. 10. 2014.
¹³ Glej zaslišanje izvedenca dr. R. na naroku 7. 2. 2016, list. št. 88, peti odstavek.
¹⁴ Glej zaslišanje izvedenca dr. R. na naroku 7. 2. 2016, list. št. 88, sedmi odstavek. Glej tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v sklepnem delu 10. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa - na strani 11. Primerjaj izpoved dr. B. B. na naroku 22. 2. 2017, list. št. 122 v spisu, četrti odstavek.
¹⁵ Ugotovitev sodišča prve stopnje, izhajajoča iz mnenja dr. R. Drugi odstavek na 10. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa.
¹⁶ Primerjaj odgovor dr. B. B. na naroku z 22. 2. 2017, list. št. 124 v spisu, zadnji odstavek.
¹⁷ Tako dr. B. B. na naroku z 22. 2. 2017, list. št. 124 v spisu, drugi odstavek.
¹⁸ List. št. 87 v spisu.
¹⁹ Tako izvedenec dr. R. na naroku 7. 12. 2016, list. št. 87 v spisu.
²⁰ Glej izpoved C. C. na naroku 7. 12. 2016, list. št. 97 v spisu, deveti in deseti odstavek.
²¹ Glej izpoved D. D. na naroku 22. 2. 2017, list. št. 128 v spisu.
²² Tako Višje sodišče v Ljubljani v odločbi IV Cp 2731/2009 s 23. 9. 2009.
²³ Glej zaslišanje izvedenca dr. R. na naroku 7. 2. 2016, list. št. 84, peti odstavek.
²⁴ Glej izvedensko mnenje izvedenca dr. R., odgovor na 2. vprašanje sodišča, list. št. 36 v spisu.
²⁵ Deček ima do mame ambivalentne občutke, ki jo spremlja čustvena otopelost. To je deček najverjetneje razvil kot obrambo na travmatske dogodke in dogodke, v katerih njegove razvojne potrebe niso bile izpolnjene. Glej izvedensko mnenje izvedenca dr. R., odgovor na 2. vprašanje, list. št. 36 v spisu.
²⁶ Glej vprašanje sodišča in odgovor izvedenca R. na naroku 7. 2. 2016, list. št. 85, četrti in peti odstavek.
²⁷ Gre za hudo obliko nasilja, pri čemer je otrok žrtev nasilja tudi, če je "zgolj" prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali če živi v okolju, kjer se nasilje izvaja. Primerjaj VSL sklep IV Cp 72/2016 z 20. 1. 2016.
²⁸ Mnenje izvedenke dr. M. B. Ž. T., priloga A 3.
²⁹ Glej poročilo dr. J. R., spec. otr. in mlad. Psihiatrije oziroma tima Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana. Priloga A 2.
³⁰ Glej zaslišanje izvedenca dr. R. na naroku 7. 2. 2016, list. št. 83, enajsti odstavek.
³¹ Mnenje dr. J. R. s 4. 1. 2017, list. št. 102 v spisu.
³² Čeprav gre za pravno presojo, je tako mnenje zavzel tudi izvedenec dr. R. - 4. odgovor na vprašanja, list. št. 37 v spisu.