116. člen ZZZDR-UPB1

Četudi se je nasprotni udeleženec zanimal za šolanje in delno skrbel za vsakodnevne potrebe obeh mladoletnih otrok, to ne zadošča za sklep, da je izvrševal roditeljsko pravico v njuno korist, ker otroka v svoji primarni družini nista imela občutka varnosti in stabilnosti, kar je najpomembnejše za zdrav psihosocialni razvoj in zagotavljanje otrokove koristi. Nasprotni udeleženec ni imel primernega, ustreznega celostnega odnosa v družini, družina je delovala disfukcionalno, čeprav je občasno bila v njej tudi prisotna harmonija. Ob upoštevanju še, da sta mladoletna otroka že 4,5 let nameščena v rejništvu in odsotnosti nasprotnega udeleženca zaradi prestajanja dolgoletne kazni zapora, nasprotni udeleženec otrokoma ne bi mogel omogočiti potrebnih pogojev za njun razvoj. Odsotnost nasprotnega udeleženca zaradi prestajanja kazni zapora je razlog, da nasprotni udeleženec v življenju otrok (od 1. 4. 2016 dalje) ne posega ogrožajoče.

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Nepomembna je okoliščina, ali je morala predlagateljica pridobiti soglasje nasprotnega udeleženca v smislu 113. člena ZZZDR (151. člen DZ) oziroma iskati pomoč pristojnega centra za socialno delo, če sporazum z nasprotnim udeležencem ni (ne bi) bil možen, saj to v ničemer ne vpliva na presojo o utemeljenosti odvzema roditeljske pravice (starševske skrbi).

Da med nasprotnim udeležencem in njegovim mld. sinom, navkljub rednim stikom, ni moglo priti do življenjskega oziroma socialnega razmerja, saj je tudi nasprotni udeleženec na naroku za glavno obravnavo sam izpovedal, da siceršnjih potreb mld. S.S. ne pozna, slednji pa kot svojo primarno družino šteje rejnico in njeno družino, nasprotnega udeleženca pa kliče zgolj po imenu oziroma priimku. Nasprotna udeleženca nista izkoristila ponujene podpore s strani CSD Maribor, Centra za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog pri ZD dr. Adolfa Drolca Maribor, Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana - centra za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, Uprave za probacijo, itd., pri tem pa sama ne navedeta, kakšne druge oblike pomoči bi jima država še morala nuditi, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri vsebinsko prazne in neutemeljene.

Pritožnica si zmotno razlaga vsebino izvršilnega naslova, ki ga razume v smislu, kot da bi bilo v izvršilnem naslovu odločeno o terjatvi (na eni in obveznosti na drugi strani), torej v smislu obligacijske pravice v ožjem smislu. Sodna poravnava, v kateri sodišče določi režim izvajanja stikov, ne pomeni izvršilnega naslova, s katerim bi bila prisojena terjatev oziroma naložena obveznost. Pri tem izvršilnem naslovu gre za izvrševanje pravice. Vprašanje učenja pri upniku je mogoče rešiti drugače kot tako, da se stike odloži. Če zaradi bolezni posameznega stika ni utemeljeno izvesti, saj siliti otroka k stikom v bolezenskem stanju ne bi bilo v skladu z maksimalno koristjo otroka, ni nobenega razloga, da se ga ne izvede kasneje, ko okoliščine primera to omogočijo.

Če je roditeljska pravica obstajala do polnoletnosti, jo je treba podaljšati (in to obema staršema), razen če bi bili podani razlogi za njen odvzem. Drugih omejitev za podaljšanje roditeljske pravice prek polnoletnosti oziroma pogojev za njeno priznanje prek polnoletnosti naša zakonodaja ne pozna. Povedano drugače: predlog za podaljšanje roditeljske pravice lahko sodišče zavrne le, če obstajajo razlogi, zaradi katerih zakon določa, da se roditeljska pravica odvzame.

Prav nobenega dejstva ali okoliščine, ki bi kazale na to, da mati zanemarja sina A. A., sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kot tudi ne okoliščin, ki bi kazale na to, da bi mati otroka zapustila ali drugače pokazala, da zanj ne namerava skrbeti. Pogojev za odvzem roditeljske pravice torej ni, zato je bil predlagateljev predlog pravilno zavrnjen.

Pri tehtanju za izbiro tako drastičnega ukrepa, kot je odvzem roditeljske pravice, mora sodišče upoštevati tudi načelo najblažjega posega (gledano z vidika staršev, ob zagotavljanju največje koristi otroka), predvsem, ko med otrokom in roditeljem obstaja poleg krvne povezanosti tudi določeno življenjsko oziroma socialno razmerje ali odnos. Ta je med nasprotno udeleženko in njenim sinom nedvomno obstajal, saj je deček živel pri njej in z njo dobrih sedem let, bila je njegova primarna skrbnica, navezava je bila velika in predstavljala mu je ogromen del njegovega življenja, toda deček (zaradi njene osebnostne motnje) na svojo mater ni mogel vzpostaviti varne navezave. Ob tem je izvedenec ugotovil, izhajajoč iz shizofrenega procesa in osebnostne strukture nasprotne udeleženke, da z veliko verjetnostjo misli, da nikdar ni zmogla poskrbeti za otrokove potrebe. Po kritičnem dogodku (prisostvovanju umoru, čiščenju stanovanja in trupla ter "obredni" pripravi trupla ter poslavljanju) je bil deček prav zaradi tega dogodka (akutna reakcija na stres, ki je v veliki intenzivnosti trajala nekaj dni) hospitaliziran, pri njem pa so zaznali, da gre za travmatiziranega otroka. Zanj in njegovo (duš

Odvzeta roditeljska pravica staršu ne pomeni odvzema pravice do stikov z otrokom, niti ne prenehanja dolžnosti preživljanja.

Iz predloga predlagatelja, iz podatkov v spisu in iz izpodbijanega sklepa izhajajo številna dejstva o tem, kako nasprotna udeleženka ni znala pravilno negovati svoje mladoletne hčerke ter poskrbeti zanjo. To pa so dejstva o njenem ravnanju, ki kažejo na hudo zanemarjanje roditeljske dolžnosti in s tem na izpolnitev pogojev za odvzem roditeljske pravice, niso pa pravno odločilna za presojo utemeljenosti predloga za odvzem poslovne sposobnosti.

Odvzem roditeljske pravice je najtežji ukrep zoper starše, podrejen pa je varstvu koristi otroka. Določba 116. člena ZZZDR, interpretirana upoštevaje prioritetni kriterij največje koristi otroka, po mnenju pritožbenega sodišča ne izključuje primerov, ko je objektivno izkazano, da roditelj ne skrbi in (trajno) ne bo mogel skrbeti za otroka. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da je sodišče prve stopnje roditeljsko pravico nasprotni udeleženki odvzelo zgolj zaradi duševne bolezni. V tej zvezi je prišlo do zanesljive ugotovitve glede prognoze bolezni in nezmožnosti nasprotne udeleženke, da bi (čeprav vsled rednega izvajanja terapije zazdravljena oziroma v remisiji, ko v okviru svojih sposobnosti sicer lahko funkcionira v vsakdanjem življenju) lahko prevzela skrb in vzgojo za hčerko, česar pritožba s svojim v pritožbi izraženim nestrinjanjem ne more omajati, pri čemer je okoliščine pravilno presojalo izhajajoč iz načela največje koristi otroka (5.a člen ZZZDR in 3. in 18. člen KZNOP). Temu osnovnemu vodilu se je potrebno podrediti tudi pri tehtanju varstva roditeljske pravice in drugih ustavnih in konvencijskih pravic staršev, v konkretnem primeru matere. Pri tehtanju

Začasna odredba, izdana v zakonskih sporih je praviloma ureditvene (regulacijske) narave. Po sodni praksi je začasna odredba o varstvu in preživljanju skupnih otrok, o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov izjemno in začasno sredstvo in jo lahko sodišče izda le, če ugotovi, da bi sicer otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda. Izda se lahko le v primeru, če se pokaže, da varstvo in koristi otroka terjata nujno ukrepanje že tekom postopka. Samo dejstvo obstoja tožilsko preiskovalnega postopka v obravnavani zadevi ne zadošča za izkaz verjetnosti terjatve za izdajo predlagane začasne odredbe, ker ta ni izkazana zraven dokazov, izvedenih v tem pravdnem postopku, tudi z dokazi iz same tožilsko preiskovalne zadeve.

Za odvzem roditeljske pravice je odločilen obstoj dejanskega stanu po 1. odst. 116. člena ZZZDR. Pomen načela najblažjega posega (gledano z vidika staršev, ob zagotavljanju največje koristi otroka) pride do izraza le v primerih, ko med otrokom in roditeljem obstaja poleg same krvne povezanosti tudi določeno življenjsko oziroma socialno razmerje ali odnos. tekst : Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Nasprotnemu udeležencu M. K. st., se odvzame roditeljska pravica nad mladoletnim sinom M. K. ml.. Nasprotni udeleženec M. K. st. je dolžan povrniti predlagateljici M. D. nepravdne stroške v znesku 182,59 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.“ Nasprotni udeleženec M. K. st. je dolžan povrniti predlagateljici M. D. stroške pritožbenega postopka v znesku 84,27 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila. O b r a z l o ž i t e v : Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice, da se n

Delno neizpolnjevanje preživninske obveznosti ni razlog za odvzem roditeljske pravice.

Pritožnica nima prav, ko v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče o začetku postopka za odvzem roditeljske pravice odločati neodvisno od vprašanja stikov. Sodišče prve stopnje je te okoliščine upoštevalo pri oceni, ali ravnanje očeta v obdobju od dogodka leta 1999 do izdaje izpodbijane odločbe kaže na popolno odsotnost starševskega čuta z njegove strani, človečnosti oziroma brezbrižnosti za otrokove koristi in ali vse te okoliščine kažejo, da se mld. deklice ne da zavarovati drugače kot z odvzemom roditeljske pravice. Prav na podlagi dejstva, da oče v vsem tem obdobju ni hotel proti volji deklice vzpostavljati stikov, da tudi s kakršnimikoli drugačnim ravnanjem ni ogrožal deklice, je pravilen sklep sodišča, da niso izpolnjeni pogoji za odvzem roditeljske pravice očetu, s tem pa tudi ne razlogi za uvedbo postopka za odvzem roditeljske pravice po uradni dolžnosti.

je v postopku za odvzem roditeljske pravice praviloma potrebno nujno zaslišati roditelje, ker je odvzem roditeljske pravice (prvi odstavek 116. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR) dejansko najhujši poseg v pravice staršev, ki so tudi ustavno pravno varovane (54. člen Ustave RS). Takega zaslišanja (z zaslišanjem roditeljev se ugotavlja dejansko stanje) le izjemoma ni potrebno opraviti in to le v primeru, če se roditelji postopka za odvzem roditeljske pravice ne želijo udeležiti ali pa da je stanje roditeljev takšno, da niso sposobni zaslišanja oziroma podati izjave na sodišču. Z zaslišanjem roditeljev se tako ne izpolnjuje le načelo kontradiktornosti, katerega določa 4. člen ZNP v obravnavanem postopku, temveč takšno zaslišanje prispeva k popolni ugotovitvi dejanskega stanja v postopku odvzema roditeljske pravice, kjer pa je prvotno varstvo koristi otrok. Pravilna in popolna ugotovitev dejanskega stanja pa je obvezna ravno zaradi najboljšega varstva koristi otrok.

Zakon med udeležence postopka po samem zakonu ne šteje otroka, tako da je slednji udeleženec samo takrat, kadar nastopa kot predlagatelj. Dejstvo, da ZNP otroku ne priznava statusa udeleženca v postopku, pa na drugi strani ne odvezuje sodišča, da v primeru, če je otrok sposoben izraziti lastno mnenje, ne pridobi mnenja otroka (ali neposredno ali preko skrbnika ali predvsem za to usposobljene osebe) in to o okoliščinah, pomembnih za odločanje v postopku. Kot udeleženec postopka pa nastopa torej tudi drugi od staršev, če ima roditeljsko pravico. Osnova celotnemu sistemu pravic in dolžnosti staršev izhaja iz 54. čl. Ustave RS, ki določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. V 56. členu pa Ustava RS otrokom zagotavlja človekove pravice in temeljne svoboščine v skladu s starostjo in zrelostjo otroka in pravico do posebnega varstva in skrbi zlasti pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim in drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. Iz navedenih določb Ustave RS torej jasno izhaja, da je roditelj

O odvzemu ali omejitvi pravice staršev do stikov z otrokom ob razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze staršev odloča sodišče (tretji odstavek 78. člena in 80. člen ZZZDR). Sodišče je pristojno za izdajo odločbe tudi v tistih primerih, ko na novo uredi vprašanje stikov, o katerih je ob razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze že odločilo. V vseh drugih primerih ločitve otroka od staršev pa je za odločanje o stikih pristojen center za socialno delo (106. člen ZZZDR).

Razvezani zakonec, kateremu sta bila ob razvezi dodeljena dva mladoletna otroka in ki nima drugega primernega stanovanja, ima pravico imeti v posesti stanovanje, katerega sta uporabljala zakonca pred razvezo, čeprav je v izključni last oziroma solasti drugega zakonca, na podlagi določbe 54. člena URS.