VSL Sodba II Cp 1034/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 28. 2. 2017 odločilo:

- da se ugovor krajevne pristojnosti Okrajnega sodišča v Ljubljani zavrne (I. točka izreka),

- da se sklep o izvršbi istega sodišča z dne 29. 12. 2015 razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter da se tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka),

- da je dolžna tožnica toženki v 8-ih dneh plačati stroške pravdnega postopka v znesku 397,71 EUR (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena v zvezi s 458. členom ZPP pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v celoti razveljavi¹ in tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da naj bi bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Določba pogodbe o medsebojnih razmerjih v konkretnem primeru izrecno napotuje na uporabo SZ-1, prav tako pa sekundarno uporabo SPZ predvideva 2. odstavek prvega člena SZ-1. Sodišče pri presoji ni uporabilo določb SZ-1 in določb pogodbe o medsebojnih razmerjih, v kateri je opredeljena tudi obveznost plačevanja stroškov urejanja okolice ter varovanja in njihova delitev med etažne lastnike P. Podani naj bi bili razlogi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče se ne opredeli do odločilnega dejstva, in sicer obstoja razmerja med pravdnima strankama. Tožnica naj bi v dopolnitvi tožbe zatrjevala in dokazovala obstoj dogovora o zagotavljanju istih storitev po zatrjevani ceni z računi ter potrdili o plačilih izstavljenih računov v obdobju od 2011 do 2013. Sodišče se do njenih trditev in predloženih dokazov ne opredeli, čeprav so odločilni, saj se dokazuje obstoj "ustnega" dogovora, ki je bil podprt s konkludentnimi ravnanji. Navajanje sodišča, da tožnica ni podala ustrezne trditvene in dokazne podlage, da je bilo podano naročilo etažnih lastnikov v ustrezni večini, naj bi bilo nerelevantno, saj iz dejstva, da je bilo glede zatrjevanih storitev in plačil med pravdnima strankama vzpostavljeno razmerje, zadošča za presojo obstoja dogovora med njima. Tudi če bi bilo za predmetno vprašanje to relevantno, pa sodišče v okviru tega ni presojalo korespondence upravnika in nadzornega odbora (ter trditev tožeče stranke), s katerim oba potrjujeta naročilo. Sodišče se ni opredelilo do veljavnosti pogodbe o medsebojnih razmerjih, ki določa obveznost poravnavanja stroškov urejanja okolice (4. točka 8. člena pogodbe) in stroškov varovanja (10. točka 8. člena pogodbe) ter delitev teh stroškov. Nadalje se ni opredelilo do razloga, zaradi katerega je upravnik apartmajskega naselja zavračal račune iz naslova opravljanja storitev varovanja in urejanja okolice. Omenja, kakšne trditve naj bi v tem oziru podala v dopolnitvi tožbe. Ker je tudi po dopolnitvi tožbe in vložitvi vseh dokazov toženec prerekal obstoj kakršnegakoli dogovora, je tožnica iz previdnosti podala navedbe in predlagala dokaze tudi glede neupravičene pridobitve. Sodišče teh navedb in dokazov s sklicevanjem na 453. člen ZPP ni upoštevalo. Sama je šele na odziv tožene stranke podredno oziroma sekundarno podlago utemeljila tudi na določilih o neupravičeni obogatitvi. O odločilnih dejstvih naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi listinami. Omenja, kaj naj bi v 22. točki sodbe ugotovilo sodišče. Iz korespondence upravnika izhaja, da so etažni lastniki od nje zahtevali izvrševanje vtoževanih storitev, zavračali pa so plačilo zavoljo previsoke cene za storitve urejanja okolice oziroma zavoljo uveljavljanih stvarnih napak za storitev varovanja (varnostnik naj ne bi bil prisoten). Vse omenjene pomanjkljivosti je tožnica z novim izračunom, ki je podlaga vtoževane terjatve, in dokazili o prisotnosti varnostnika tudi odpravila, vendar se sodišče do tega odločilnega dejstva ni opredelilo.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR - prvi odstavek 443. člena ZPP²). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.³ Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava - drugi odstavek 458. člena ZPP).

6Tožnica ob očitku napačne uporabe materialnega prava navaja, da sodišče prve stopnje pri presoji ni uporabilo določb SZ-1⁴ oziroma pogodbe o medsebojnih razmerjih. Vendar pa ne uspe konkretno pojasniti, zakaj naj bi bila izpodbijana odločitev iz tega razloga nepravilna. V tem oziru ne upošteva, da tako kot določba drugega odstavka 67. člena SPZ,⁵ na katero se v 20. točki⁶ obrazložitve izpodbijane sodbe sklicuje sodišče prve stopnje, tudi SZ-1 v prvem odstavku 25. člena jasno določa, da je za posle v zvezi z rednim upravljanjem (večstanovanjske stavbe) potrebno soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev. Ker je bila pogodba o medsebojnih razmerjih v P. sklenjena med etažnimi lastniki apartmajev⁷ in ne med slednjimi in tožnico kot (morebitno) prejemnico njihovega naročila za opravo zatrjevanih storitev, pa je neprepričljivo tudi pritožbeno sklicevanje na njeno vsebino.⁸

7Z ozirom na to, da tožnica jasnih in ustrezno konkretiziranih trditev o obstoju ustnega dogovora (ki naj bi bil podprt s konkludentnimi dejanji) v postopku na prvi stopnji (v dopolnitvi tožbe) ni podala,⁹ je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do njih (oziroma v tem oziru predloženih listinskih dokazov¹⁰) ni opredelilo, neutemeljen. Na drugi strani je pritožbeno utemeljevanje vtoževanih zneskov z vsebino 8. člena pogodbe o medsebojnih razmerjih v P. ne le nedopustno novo (in že zato neupoštevno), ampak tudi sicer neprepričljivo. Kot je bilo predhodno poudarjeno, je bila ta pogodba zaradi ureditve njihovih medsebojnih (to je "notranjih") razmerij sklenjena med etažnimi lastniki, zaradi česar ne more predstavljati (pogodbenega) temelja tožničinemu zahtevku napram njim. Ker (kot je to prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje) tožnica glede pogodbenega temelja ni podala niti potrebnih trditev (in zato njegovega obstoja ni bilo moč ugotoviti), je za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločitve brez pomena tudi pritožbeno navajanje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do z njene strani zatrjevanih okoliščin, zaradi katerih naj bi upravnik zavrnil račune za opravljene storitve, do njenega novega izračuna, ki naj bi bil podlaga vtoževane terjatve, oziroma dokazil o prisotnosti varnostnika.

8Pritožničino pojasnjevanje, da naj bi bilo njeno zatrjevanje obstoja neupravičene obogatitve pravočasno, ker ga je podala v odgovor oziroma kot sekundarno podlago zaradi toženčevega nasprotovanja obstoju pogodbenega temelja, ni prepričljivo. Kot je to prav tako v celoti pravilno (v 21. točki obrazložitve izpodbijane odločbe) pojasnilo že sodišče prve stopnje, njeno o toženčevi neupravičeni obogatitvi v pripravljalni vlogi z dne 28. 4. 2016 na novo podano navajanje, že pojmovno ne more predstavljati trditev, ki bi jih tožnica (v skladu s tretjim odstavkom 452. člena ZPP) podala ("zgolj") v odgovor na predhodne toženčeve trditve. Gre namreč za navedbe, ki pomenijo drug temelj tožbenega zahtevka.¹¹ Le-te je bila tožnica dolžna podati "takoj"¹² in ne zgolj "iz previdnosti" oziroma "kot odziv" na toženčevo prerekanje zatrjevanega pogodbenega temelja. Zato sodišče prve stopnje takšnih trditev (in v zvezi z njimi predlaganih dokazov) upravičeno ni upoštevalo.

9Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Pravilno spremeni.
² Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
³ Na kar je sodišče prve stopnje v pravnem pouku izpodbijane odločbe pravdni stranki tudi opozorilo.
⁴ Stanovanjski zakon, Uradni list RS, št. 69/2003, s kasnejšimi spremembami.
⁵ Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami.
⁶ V okviru katere podaja razloge za zaključek, da tožnica obstoja naročila etažnih lastnikov (toženca) za opravo vtoževanih storitev ni izkazala.
⁷ Glede (kot pove že samo njeno ime) njihovih medsebojnih razmerij (in torej ne razmerij do tretjih).
⁸ V zvezi s plačevanjem stroškov urejanja okolice (varovanja) ter njihove delitve med etažne lastnike.
⁹ Te trditve zato predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. Enako velja za (tudi sicer povsem splošno/ne dovolj jasno) v tem oziru podano (pritožbeno) pojasnjevanje o vzpostavljenem razmerju, ki naj bi zadoščalo za presojo obstoja dogovora med pravdnima strankama.
¹⁰ Izostanka ustreznih (to je jasnih in konkretiziranih) trditev predložitev dokazov (oziroma sklicevanje nanje) ne more nadomestiti. V ta okvir sodi tudi nekonkretizirano sklicevanje na korespondenco, iz katere naj bi izhajalo, da so etažni lastniki zahtevali izvrševanje vtoževanih storitev (zavoljo previsoke cene oziroma stvarnih napak pa naj bi zavračali plačilo), saj česa takega tožnica v postopku na prvi stopnji prav tako ni jasno zatrjevala. Očitno neutemeljen je tudi v zvezi s tem podan očitek o procesni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če sodišče napačno "povzame" vsebino nekega dokaza, ne pa kadar ga ne upošteva (kar pritožba sodišču prve stopnje - kot rečeno sicer brezpredmetno - dejansko očita).
¹¹ Saj se nanašajo na obstoj zakonske (in ne pogodbene) obligacije.
¹² Oziroma sama od sebe.