VSM Sklep I Ip 445/2017

I. Pritožbi se ugodi, sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo upnikov predlog za izvršbo.

2Upnik v pravočasni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo predlog, čeprav je ustrezno popravil prvotni predlog tudi v tem, da je pravilno navedel firmo upnika B. AG skupaj s sedežem v C. in ne samo bančne podružnice v RS. Šlo je le za napako v označbi upnika in ne za neobstoječo osebo, zato uporaba določil 76. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni bila pravilna. Z novo navedbo je upnik zadostil določilom 31. in 679. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), saj je navedel firmo matične družbe pred firmo podružnice. Tudi iz izvršilnega naslova izhaja, da je upnik B. AG, v korist katerega je bila ustanovljena hipoteka. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je utemeljena.

4Že v predlogu za izvršbo je bil upnik označen tako, da je bila ob navedbi podružnice tudi firma matične gospodarske družbe B. AG.¹ S tem ko je upnik v dopolnitvi predloga navedel celotno firmo tuje pravne osebe skupaj s sedežem v C., pa je upnika v celoti ustrezno označil.² Podružnica nastopa v imenu in za račun tujega podjetja, pri čemer mora uporabljati firmo matičnega podjetja, njegov sedež in svojo firmo (prvi odstavek 679. člena ZGD-1). Bistvo oznake upnika je v njegovi identifikaciji (prva alineja prvega odstavka 40. člena ZIZ). Četudi je oznaka nepopolna, ni nujno da pomanjkljivost onemogoča identifikacijo upnika, kot je bil primer v obravnavani zadevi, saj je bila firma matične družbe od vsega začetka navedena kot del firme podružnice. V takem primeru uporaba 76. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki se nanaša na odsotnost pravne subjektivitete in s tem sposobnosti biti stranka v postopku, ni pravilna. Sodišče prve stopnje je po pojasnjenem nepravilno presodilo, da upnik ne more biti stranka v postopku.

5Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku vsebinsko odločiti o predlogu za izvršbo. Pri tem bo pozorno na uradni preizkus skladnosti v predlogu za izvršbo navedene obveznosti s predloženim izvršilnim naslovom (prvi odstavek 17. člena ZIZ). Ker gre za kompleksne obveznosti iz kreditne pogodbe, ki so le opisno opredeljene,³ je na upniku obveznost njihove konkretizacije, da se omogoči pojasnjen uradni preizkus in tudi zagotovi učinkovitost dolžnikove pravice do izjave (obrambe) v ugovornem postopku. Upnik mora pojasniti kreditno obveznost pogodbenih obresti tako, da je časovno razvidno, kako se je obrestna mera spreminjala (navesti vsakokratno obračunano obrestno mero v konkretizirani in ne le opisni obliki). Pri tem mora skupne zneske razdelati tako, da pojasni morebitno kapitaliziranje in vkjučenost obresti.

7Sodišče prve stopnje bo tudi pozorno na morebitno neskladje izvršilnega naslova s prisilnimi predpisi. Materialnopravna skladnost s prisilnimi predpisi razmejuje notarske zapise, ki so izvršilni naslovi, in notarske zapise (oziroma njihove dele), ki nimajo pomena izvršilnega naslova in iz tega izhajajoče vezanosti izvršilnega sodišča nanj (4. člen Zakona o notariatu - ZN, tretji odstavek 3. člena ZPP in prvi odstavek 17. člena ZIZ).⁴

8Pozorno bo tudi na obrestovanje obresti (anatocizem), za katerega se v slovenskem pravu ni dopustno dogovoriti, saj je tak dogovor ničen (drugi odstavek 375. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Menimo, da tudi procesne obresti (381. člen OZ)⁵ v izvršilnem postopku na podlagi izvršilnega naslova niso dopustne, če upoštevamo njihov namen in tudi razlago, ki najbolje sledi uravnoteženemu varstvu interesov upnika in dolžnika. Procesne obresti so izjema od splošne prepovedi anatocizma, zato je na mestu ozka, omejujoča razlaga. Opredelitev meje njihove dopustnosti je vezana na obstoj močnejšega interesa, ki pretehta negativne učinke, zaradi katerih je v javnem interesu obrestovanje obresti prepovedano. Menimo, da je pravilno razumeti določilo 381. člena OZ tako, da so procesne obresti vezane le na zahtevek, ki vodi do pridobitve izvršilnega naslova, torej le na pravdni in sorodni postopek, ne pa tudi izvršilni postopek na podlagi že obstoječega izvršilnega naslova.⁶

9V fazi, ko upnik še nima izvršilnega naslova, procesne obresti ustvarjajo dodaten (kaznovalni) pritisk na dolžnika, da plača zapadlo denarno obveznost. Upnik (še) nima druge možnosti prisile, kot da uveljavlja svojo terjatev pred sodiščem z namenom, da pridobi izvršilni naslov. Ko je upnik izvršilni naslov pridobil, ima v samem izvršilnem postopku široke možnosti uveljavitve državne prisile za poplačilo svoje terjatve, zato je, če upoštevamo splošno načelo sorazmernosti (2. člen URS), dodatna prisila z novimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od začetka izvršilnega postopka od vseh do takrat zapadlih obresti, ki so zajete v izvršilnem naslovu, nepotrebna in prekomerna (ne odtehta izrazito negativnih učinkov obrestovanja obresti).

10Zasebni interes upnika zaradi zamude je že varovan z zamudnimi obrestmi od glavnice kot ustreznim nadomestilom za neupravičeno uporabo tujega denarja. Ker ima upnik v izvršilnem postopku že na voljo najbolj učinkovito sredstvo prisile do dolžnika (državno prisilo posega na dolžnikovo premoženje za poplačilo terjatve), procesne obresti pomenijo le še družbeno nesprejemljiv način bogatenja upnika na račun dolžnika, zaradi katerega je obrestovanje obresti že splošno prepovedano (375. člen OZ). Obrestovanje obresti ima učinek močne pospešitve naraščanja dolga, ki se zaradi neomejenosti teka zamudnih obresti ne zaključi. Obrestovanje obresti izjemno intenzivno povečuje tveganje, da nastopi položaj, v katerem dolžnik zaradi naraščajočega kopičenja dolga nima (več) realne možnosti, da se tudi z rednim vnovčevanjem lastnega premoženja v izvršilnem postopku dolg poplača. Tak položaj je problematičen z vidika varstva dolžnikovega osebnega dostojanstva (1. in 34. člen URS).⁷ Svobodno uresničevanje dolžnika kot človeka je namreč v takšnem trajnem dolžniškem položaju močno okrnjeno.

11V obravnavani zadevi, ko je dolžnik potrošnik, je pojasnjen preizkus skladnosti izvršilnega naslova s prisilnimi prepovedmi še toliko bolj pomemben, saj je potrošnikovo podrejenost glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, ki mu onemogoča vpliv na vsebino pogojev, ki jih je predhodno določi ponudnik (tukaj banka), mogoče izravnati le s posredovanjem tretjega.

12Odločitev o pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

¹ Upnik je bil označen tako: B. AG, Bančna podružnica.
² V dopolnitvi predloga za izvršbo je podal oznako upnika: B. AG, C. v Avstriji, B. AG, Bančna podružnica.
³ Npr. pogodbene (redne) obresti so v izvršilnem naslovu opredeljene na način, da so spremenljive zaradi vezanosti na EURIBOR in dogovorjenega povišanja v primeru zamude z zapadlim delom kreditne obveznosti.
⁴ O tem primerjaj VSM sklep I Ip 289/2017 in v njem v opombi 9 obrazložitve navedeno sodno prakso.
⁵ Zamudne obresti od zapadlih obresti od vložitve zahtevka pred sodiščem za njihovo plačilo.
⁶ V sodni praksi je odklonilen odnos do procesnih obresti v izvršilnem postopku zavzet v odločitvah VSL sklep III Cp 297/2004, VSL sklep III Ip 963/2013, VSL sklep I Ip 2608/2015, VSM sklep I Ip 250/2016, VSM sklep I Ip 379/2016. Ta stališča so se oblikovala v primerih, ko izvršilni naslov ni vseboval obveznosti plačila procesnih obresti za obdobje od vložitve predloga za izvršbo. Pojasnjeno odklonilno stališče do procesnih obresti pa velja tudi za situacijo, ko izvršilni naslov notarski zapis vendarle vsebuje tudi navedbo obveznosti procesnih obresti, ki tečejo od začetka izvršilnega postopka, kar je primer v obravnavani zadevi.
⁷ Človekovo dostojanstvo je postavljeno v središče ustavnega reda Republike Slovenije. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-109/10 z dne 26. 9. 2011 zapisalo, da je človekovo dostojanstvo temeljna vrednota, ki prežema ves pravni red in ima zato tudi objektivni pomen pri delovanju oblasti, tako v konkretnih postopkih kot tudi pri sprejemanju predpisov.