VSL Sklep I Cpg 914/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke z dne 23. 6. 2016 za (delno) oprostitev, odložitev ali obročno plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo z dne 15. 4. 2016.

2Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi. Pritožbo je vložila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3Pritožba ni utemeljena.

4V predlogu za delno oprostitev plačila sodne takse oziroma obročno plačilo ali odložitev njenega plačila je tožeča stranka navedla zgolj to, da ji trenutno premoženjsko stanje plačila tako visoke sodne takse (1.005,00 EUR) ne dopušča, saj ima na računu s katerim razpolaga evidentno pomanjkanje sredstev za plačilo obveznosti in si sredstev za plačilo sodne takse ne more zagotoviti brez ogrožanja dejavnosti.

5Sodišče prve stopnje je na podlagi vpogleda v priložene listine - predlog za taksno oprostitev z dne 23. 6. 2016, izjavo o premoženjskem stanju - B34 ter po uradni dolžnosti pridobljeno bilanco stanja in izkaz poslovnega izida za leto 2015, ugotovilo, da je tožeča stranka že z višino bilančnega dobička (2.733,00 EUR), ki odraža višino prostega kapitala družbe po koncu poslovnega leta, ki ga je dovoljeno uporabiti, sposobna plačila sodne takse (1.005,00 EUR), brez ogrožanja svoje dejavnosti. Poleg tega iz bilance izhaja, da ima kratkoročnih posojil 191.443,00 EUR, kratkoročne obveznosti (67.146,00 EUR) so bistveno nižje od kratkoročnih sredstev (314.824,00 EUR), njeno premoženje, in sicer sredstva v aktivi bilance, pa znašajo 352.824,00 EUR. Tožeča stranka na prvi stopnji ni postavila trditev, da bi bile kratkoročne terjatve oz. posojila neizterljiva oz. da premoženja ne more unovčiti, zato je sodišče zaključilo, da njeno likvidnostno, finančno in premoženjsko stanje omogoča takojšnje plačilo dolžne sodne takse.

6Za oprostitev ali odložitev plačila sodnih taks mora pravdna stranka - pravna oseba - dokazati, da nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (tretji odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1). Na predlagatelju je tako trditveno in dokazno breme, da ne zmore plačati sodne takse, vsaj ne takoj. Edino, kar je tožeča stranka v zvezi s tem navedla, je, da ima evidentno pomanjkanje sredstev na transakcijskem računu. Višje sodišče ugotavlja, da je taka trditvena podlaga premalo za ugoditev predlogu. Dejstva, ki jih tožeča stranka navaja v pritožbi - da gradbena dejavnost zahteva izredno visoke fiksne stroške, da je za pridobitev posla potrebno vnaprej zagotavljati zavarovanja, da ji poslovne terjatve niso na razpolago (likvidnost) - predstavljajo pritožbene novote, ki jih sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, višje sodišče pa jih ne sme (337. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), saj tožeča stranka ni navedla opravičljivih razlogov, zakaj teh trditev ni postavila pravočasno. Sodišče prve stopnje je v skladu z navodilom iz petega odstavka 11. člena ZST-1 moralo upoštevati edino trditev, ki jo je tožeča stranka postavila (evidentno pomanjkanje sredstev), hkrati pa je presodilo tudi priložene listine, ki ne izkazujejo tako slabega stanja, da tožeča stranka ne bi zmogla plačila sodne takse.

7Pritožba nima prav, da je sodišče na prvi stopnji tožeči stranki dopustilo plačilo sodne takse v treh obrokih. Prvič je morala tožeča stranka plačati sodno takso ob vložitvi elektronskega predloga za izvršbo. Glede na podan ugovor zoper sklep o izvršbi tožene stranke, je morala tožeča stranka drugo sodno takso plačati za vloženo tožbo v pravdnem postopku, preračunano za višino zahtevka kot izhaja iz predloga za izvršbo. Ker predlog za izvršbo, ki se sicer obravnava kot tožba (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju) nima vseh sestavin, ki jih mora imeti tožba, da bi se lahko obravnaval, je sodišče tožečo stranko pozvalo na dopolnitev tožbe. Tožeča stranka je nato spremenila (zvišala) zahtevek, zaradi česar je bilo potrebno še tretje doplačilo sodne takse. Tožeča stranka je pri drugem in tretjem izdanem plačilnem nalogu podala predlog za oprostitev plačila sodne takse, vendar je bil v obeh primerih predlog zavrnjen, iz enakih razlogov kot obravnavani. V konkretnem primeru torej ni šlo za obročno plačilo sodne takse, kot si to napačno razlaga pritožba.

8Neutemeljeno je tudi sklicevanje na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje temeljito in natančno obrazložilo zakaj tožeča stranka razpolaga z dovolj sredstvi za plačilo sodne takse. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri pojasnilo kje ima tožeča stranka sredstva iz katerih lahko plača sodno takso.

9Glede na (edino) trditev v predlogu in predložene listine je tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).