VSK Sklep CDn 259/2016

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Nasprotna udeleženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovore nasprotnih udeležencev J. R., M. R., D. Č., S. K. Č., B. S. in M. M. in potrdilo sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice Dn 46915/2015 z dne 5.3.2015, s katerim je bil pri uvodoma navedenih nepremičninah dovoljen vpis zaznambe prepovedi zaradi nedovoljene gradnje (prvi odstavek izreka). Obenem je odločilo, da nasprotni udeleženci sami nosijo stroške ugovornega postopka (drugi odstavek izreka).

Zoper sklep sta vložila pritožbo nasprotna udeleženca J. R. in M. R.. Uvodoma povzemata vsebino izpodbijanega sklepa in razloge odločitve prvostopenjskega sodišča. Menita, da je izpodbijani sklep nezakonit. Stališče sodišča, da niti Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju: ZUN) niti Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) ne zahtevata, da se odločba glasi na zemljiškoknjižnega lastnika, ne vpliva na odločitev v tem postopku. Posledica odločbe, ki ne učinkuje zoper zemljiškoknjižne lastnike, so namreč določene v drugem odstavku 9. člena ZZK-1, ki določa, da so vpisi dovoljeni proti osebi, proti kateri učinkuje listina, ki je podlaga za vpis, in ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice, na katero se vpis nanaša. S tem je uzakonjeno načelo pravnega prednika, ki je še dodatno konkretizirano v prvem odstavku 150. člena ZZK-1, ki določa, da je vpis dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena pravica, glede katere se bo opravil vpis in če sodna odločba, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis, učinkuje proti njej. Iz navedenih zakonskih določil jasno izhaja, da odločba, katere stranke niso zemljiškoknjižni lastniki, ne more biti podlaga za vpis zoper zemljiškoknjižne lastnike. Taka je tudi sodna praksa. Ne glede na javni interes se odločba na pritožnika ne nanaša in zoper njiju ne učinkuje, zato niso izpolnjeni pogoji za vpis iz druge alineje 150. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1). Napačno je tudi stališče sodišča, da je odločba primerna podlaga za vpis. Podlaga za vpis je lahko samo pravnomočna in izvršljiva odločba, kar pa predmetna odločba ni, saj je 10-letni rok, v katerem jo je mogoče izvršiti, že potekel. Vpis zaznambe namreč pomeni izvršitev odločbe, kar po 357. členu OZ zastara v 10 letih. Od izdaje odločbe do predloga za vpis zaznambe v zemljiško knjigo je preteklo skoraj sedemnajst let, zato se je namen prepovedi popolnoma izjalovil, saj sta udeleženca v dobri veri kupila solastninski delež na nepremičnini. Namen zaznambe, ki bi bil v varstvu dobrodelnih tretjih oseb in s tem pravnega prometa, se je izjalovil. Zato tudi javni interes ne more prevladati nad interesom pritožnikov kot solastnikov nepremične. Pritožnika predlagata, da višje sodišče ugovoru ugodi in sklep o vpisu zaznambe prepovedi zaradi nedovoljene gradnje razveljavi, organu pa naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje pri uvodoma navedenih nepremičninah opravilo zaznambo prepovedi zaradi nedovoljene gradnje po uradni dolžnosti, na podlagi odločbe Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 9.11.1998 (v nadaljevanju: inšpekcijska odločba), izdane zoper investitorja B. P.. Pritožbeno stališče, da navedena odločba ne more biti podlaga za vpis prepovedi zoper zemljiškoknjižne lastnike, ker se nanje ne nanaša, je zmotno. Pritožnika se neuspešno sklicujeta na načelo pravnega prednika, uzakonjeno v drugem odstavku 9. člena ZZK-1, in njegovo konkretizacijo v prvem odstavku 150. člena ZZK-1, katerih vsebino povzemata. Res je, da je starejša sodna praksa v podobnih zadevah dajala prednost načelu pravnega prednika, vendar je bila ta presežena z odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 245/2013 z dne 23.6.2014. V navedenem postopku je Vrhovno sodišče RS na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti odločilo, da za zaznambo prepovedi nedovoljene gradnje v zemljiški knjigi na podlagi inšpekcijske odločbe v primeru, ko inšpekcijski zavezanec ni hkrati tudi lastnik ali solastnik nepremičnine (in so izpolnjeni ostali pogoji iz 148. člena ZZK-1), ni ovire. Gre za vpis po uradni dolžnosti na podlagi odločbe, ki dokazuje nastop pravnega dejstva, ki je predmet vpisa, pri čemer se prepoved zaradi nedovoljene gradnje po ZGO-1 nanaša na nepremičnino, ne pa imetnika pravic na nepremičnini¹. Čeprav se navedena odločba nanaša na ureditev po ZGO-1, velja enako tudi za ureditev po ZUN, ki je prav tako kot to sedaj določa ZGO-1 v 159. členu, v 76.č. členu določal, da se odločbo, s katero se izreče inšpekcijski ukrep, nemudoma pošlje pristojnemu sodišču, ki po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo v njej vsebovane odredbe in prepovedi. Kot je pravilno navedlo prvostopenjsko sodišče ne ZGO-1 ne ZUN ne določata pogoja, da se mora odločba upravnega organa nanašati tudi na zemljiškoknjižnega lastnika. Ker se predmetna zaznamba prepovedi nanaša na nepremičnini in ne na pritožnika kot imetnika pravic na nepremičninah, njen učinek pa je v objavi pravnega dejstva v javnem interesu, je pravno nepomembno dejstvo njune dobrovernosti pri nakupu. Čeprav je poteklo dolgo obdobje od izdaje inšpekcijske odločbe, se namen vpisa zaznambe ni izvotlil, saj zaznamba učinkuje od dneva objave dalje. Nazadnje se pritožnika neutemeljeno sklicujeta na neizvršljivost inšpekcijske odločbe zaradi poteka desetletnega roka za zastaranje judikatnih terjatev (356. člen OZ), saj pravno dejstvo nedovoljene gradnje, ki je predmet zaznambe, ne predstavlja terjatve in njegov vpis ne predstavlja upravne izvršbe.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

Nasprotna udeleženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 35. člena ZNP v zvezi z drugim odstavkom 120. člena ZZK-1).

..............................................................

¹Temu je sledila tudi novejša sodna praksa Višjega sodišča v Kopru, primerjaj: VSK sklep Cdn 442/2014 z dne 18.12.2014