VSL Sodba II Cp 177/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba

- v III. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 5.156,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2012 dalje.

Kar tožeča stranka zahteva več, tj. razliko do zahtevanih 13.753,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 27. 12. 2012), se zavrne."

- v IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.430,45 EUR nadomesti z zneskom 74,01 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 57,04 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, (1) da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 211017/2012 z dne 2. 1. 2013 v prvi in tretji točki izreka razveljavi, (2) da se v delu za plačilo glavnice 10.995,14 EUR postopek ustavi, (3) da se tožbeni zahtevek za plačilo 13.753,29 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi zavrne in (4) da je tožnik dolžan tožencu povrniti stroške pravdnega postopka.

2Tožnik v pritožbi zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka in zoper odločitev o stroških postopka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Če je sodišče menilo, da tarife ni, bi moralo uporabiti zakon. Avtorski honorar pripada avtorjem na podlagi 81. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Ni bil izveden dokaz z izvedencem ekonomsko finančne stroke, ki bi ugotovil ključen podatek za neposredno uporabo ZASP in Ustave oziroma razmejil enovito tarifo, kot jo je določal memorandum oziroma na njem temelječe licenčne pogodbe, da bi tožnik sploh lahko uveljavljal zadnje običajno plačilo za glasbene pravice. Sam je specificiral tako deleže imetnikov pravic po pogodbah in pojasnil izračun višine. Toženec navedenega ni substancirano prerekal. Če je sodišče menilo, da razmerja niso dokazana, bi moralo postaviti izvedenca. Poleg tega tretja pogodba, ki se je nanašala le na radijske programe, sploh ni bila sporna, ker je cena zajemala zgolj imetnike pravic na glasbenih delih v radijskih programih. Poleg tega razmerja med imetniki pravic in dejstvo, da si uporabnik zna sam izračunati ceno, nista kriterija, ki bi se po ZASP upoštevala pri določitvi tarife.

Napačna je ugotovitev sodbe, da se po Pravilniku-98 honorar nanaša tudi na glasbo iz avdiovizualnih del (v nadaljevanju AVD). Glasbena dela, ki niso bila posebej ustvarjena za AVD, niso del AVD, sam pa je nadomestilo zahteval le za glasbena dela, ki niso bila posebej ustvarjena za AVD.

Ni podlage za odločitev, po kateri toženec kljub nezakoniti uporabi varovanih del ni dolžan plačati avtorskega nadomestila. Odločitev je v nasprotju s 60. členom Ustave, Bernsko konvencijo in Direktivo Sveta 93/83/EGS.

Tožnik je s trditvami o licenčnih pogodbah in Memorandumu predstavil običajni honorar, ne pa zatrjeval podlage zahtevka. Iz vlog izhaja, da je pri prvem podrednem zahtevku uporabil ceno iz leta 2011 in tožencu priznal popuste, pri drugem pa je zahtevek zmanjšal, ker je uporabil nižjo ceno iz leta 2010.

Obrazložitev sodbe v točki 26 in 30 je v nasprotju z Direktivo Sveta 93/83/EGS, ki omogoča uporabo načela vse na enem mestu. Določitev enotne cene v pogodbah ni razlog za oprostitev plačila.

Sklenitev Memoranduma je bila pogoj, da je toženec smel izvajati dejavnost kabelske retransmisije. V času njegove sklenitve je ZASP omogočal sklenitev sporazumov med kolektivno organizacijo in uporabniki ali združenji uporabnikov. V odnosu do odobrene tarife s strani Urada za intelektualno lastnino je imel naravo pogodbe. Po tedaj veljavnem ZASP sporazuma ni bilo treba objaviti v Uradnem listu. Argumenti iz 21., 26. in 27. točke obrazložitve, ki se opirajo na sedaj veljavni ZASP, zato niso pravilni. Za plačilo nadomestila ni bilo zavezano Združenje kabelskih operaterjev (v nadaljevanju ZKOS), ampak njegovi člani. Dogovorjena tarifa ima prednost pred tarifo, določeno s potrditvijo državnega organa.

3Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnik zahteva plačilo za uporabo pravic kabelske retransmisije glasbenih in avdiovizualnih del, s katerimi upravlja sam, za obdobje od julija do novembra 2012. Po zadnji spremembi tožbe, ki jo je sodišče prve stopnje dovolilo, je zahteval plačilo 13.753,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov po 2.750,66 EUR od 15. v mesecu v obdobju od 15. 8. 2012 do 15. 12. 2012.

6Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali obstaja veljavna tarifa, ki določa višino plačila, za primer, da veljavna tarifa ne obstaja, pa tudi višina plačila. Tožnik je sprva zahteval plačilo v višini, določeni z Začasno tarifo, za katero je trdil, da jo je določil ob upoštevanju kriterijev iz 156. člena ZASP in da predstavlja nadomestilo, ki ga povprečni kabelski operater plačuje na primerljivem trgu. Kasnejše izračune je temeljil na Memorandumu. Izračuni so variirali med zneskoma 0,5514 EUR na naročnika mesečno in 0,4286 EUR na naročnika mesečno. V nazadnje postavljenem zahtevku je upoštevan znesek 0,4650 EUR na naročnika mesečno.

7Toženec je zatrjeval, (1) da je bila Začasna tarifa razveljavljena, (2) da Memorandum in licenčne pogodbe niso določali nadomestila za posamezno vrsto avtorskih pravic, ampak enotno za paket pravic, (3) da je tožnik delitvena razmerja določil enostransko brez dogovora z združenjem uporabnikov ali odločbe pristojnega organa (in zato delitvena formula ne more predstavljati podlage za določanje običajnega plačila na trgu), (4) da tarifnega dela Pravilnika-98 ni mogoče v celoti uporabiti, ker tožnik nima dovoljenja za upravljanje glasbenih del, uporabljenih v avdiovizualnih delih, in (5) da je glede na pomen glasbenih del, ki jih retransmisira v televizijskih programih (kriterij gledanosti), primerno nadomestilo v višini 0,00553 EUR na naročnika mesečno,

8V izpodbijani sodbi je ugotovljeno,

- da ima tožnik dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del, vključno z njihovo kabelsko retransmisijo,

- da je toženec kabelski operater, ki je v relevantnem obdobju s prenosom po kablu priobčeval javnosti glasbena in avdiovizualna dela (ti. kabelska retransmisija), ne da bi prej pridobil tožnikovo dovoljenje,

- da je bil od 2. 9. 1999 do 31. 12. 2011 v veljavi sporazum (Memorandum, h kateremu je bil v vmesnem času sklenjen dodatek), sklenjen med tožnico, ZKOS, AGICOA, mednarodnim združenjem za kolektivno upravljanje avdiovizualnih del, EBU kabelsko koordinacijo in VPRT kabelsko koordinacijo, ki je za člane teh združenj določal tudi tarifo za uporabo avtorskih pravic iz naslova kabelske retransmisije glasbenih in avdiovizualnih del v omrežjih kabelskih operaterjev, vendar v skupni ceni za vse avtorske in sorodne pravice, ki so bile predmet sporazuma,

- da sta se tožnik in reprezentativno združenje kabelskih operaterjev Združenje kabelskih operaterjev Slovenije (ZKOS) od januarja 2012 pogajala o sklenitvi skupnega sporazuma,

- da je ZKOS 31. 5. 2012 pri Svetu za avtorsko pravo vložil zahtevo za določitev primerne tarife ter za določitev tarife za čas postopka in da postopek ob zaključku obravnave še ni bil končan,

- da je tožnik sprejel Začasno tarifo, ki jo je v skladu s pravnomočno odločbo Urada RS za intelektualno lastnino razveljavil (sklep št. 31221-7/2013-4/105 z dne 21. 1. 2014 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča I U 362/2014 z dne 7. 10. 2014),

- da je toženec v relevantnem obdobju imel 5915 naročnikov,

- da je toženec že plačal nadomestilo v višini 458,87 EUR (pri čemer je v znesku vključen davek na dodano vrednost),

- da je tožnik vložil tožbo (oziroma predlog za izvršbo) 27. 12. 2012.

9Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je toženec za uporabo avtorskih pravic dolžan plačati na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (198. člen OZ), po katerih lahko imetnik pravice od tistega, ki uporablja pravico v svojo korist, zahteva od njega nadomestilo koristi, ki jo je imel od uporabe. Pravilno je tudi stališče sodbe, da višino nadomestila predstavlja nadomestilo, ki bi ga bil toženec dolžan plačati v primeru zakonite uporabe avtorskih del. Zmoten pa je zaključek izpodbijane sodbe, da do zaključka glavne obravnave ni obstajal veljaven pravni akt (skupni sporazum), ki bi določal višino nadomestila za uporabo avtorskih del, s katerimi upravlja tožnik.

10Pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZASP v letu 2004 (v nadaljevanju ZASP-B) je bila tarifa za kabelsko retransmisijo glasbenih del določena v tarifni prilogi Pravilnika-98 (v nadaljevanju Tarifa-98). ZASP-B je uveljavil pravilo, da se tarifa določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov. Če to ni mogoče, tarifo z odločbo določi Svet za avtorsko pravo, do drugačne pravnomočne odločitve Sveta pa se šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne (drugi odstavek 156. člena ZASP). Do sklenitve skupnega sporazuma se tarife kolektivnih organizacij, veljavne ob uveljavitvi ZASP-B, obravnavajo kot veljavni skupni sporazum (četrti odstavek 26. člena ZASP-B).

11Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da Memorandum, katerega stranki sta bila tudi tožnik in Združenje kabelskih operaterjev Slovenije, z uveljavitvijo ZASP-B ni pridobil narave skupnega sporazuma, ker je bil sklenjen za večji obseg pravic od teh, s katerimi upravlja tožnik, in ker je veljal le za člane Združenja kabelskih operaterjev (in torej ni bil sklenjen z reprezentativnim združenjem uporabnikov). Drugačno pritožbeno stališče ni utemeljeno.¹

12Pravilno je na 106. členu ZASP² utemeljeno stališče sodbe, da tožnik upravlja s pravicami skladateljev glasbe, uporabljene v avdiovizualnih delih, ki niso bila posebej ustvarjena za tako delo, Zavod AIPA pa s pravicami skladateljev glasbe, posebej uporabljene za avdiovizualno delo. Zmotna pa je ugotovitev sodbe, da se Tarifa-98 nanaša na celoten repertoar glasbenih del, ki je bil tedaj v upravljanju tožnika, med temi pa so vsa avdiovizualna dela, in da je del avdiovizualnih del kasneje (v letu 2010) prešel v upravljanje druge kolektivne organizacije. V Pravilniku-98 je v opredelitvi tožnikovega repertoarja varovanih del resda navedena tudi "glasba iz avdiovizualnih del (kinematografski filmi, TV filmi, TV nanizanke in nadaljevanke ipd.)", vendar pa to še ne pomeni, da je tarifa določena za vsa avdiovizualna dela³ in ne le za tista, ki so v upravljanju tožnika. Besedilo je pomensko odprto in omogoča tudi ožjo razlago, torej tako, ki je skladna z vsebino dovoljenja, ki je bilo tedaj dano tožniku kot kolektivni organizaciji. Po tem dovoljenju je tožnik upravljal le z avtorskimi pravicami glede glasbenih del, ki niso štela za avdiovizualno delo.⁴ Šteti je, da je bila tarifa skladna z dovoljenjem. Nenazadnje jo je odobril državni organ, v čigar pristojnosti je bila tudi izdaja dovoljenj za kolektivno upravljanje avtorskih pravic.

13Sodna praksa je že pritrdilno odgovorila na vprašanje, ali je Tarifa-98 na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B dobila naravo skupnega sporazuma.⁵ Za odločitev o zadevi pa je ključno, ali Tarifa-98 določa nadomestilo za kabelsko retransmisijo avtorskih del v upravljanju tožnika. Iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, je tudi odgovor na to vprašanje je pritrdilen.

14Tarifa-98 je bila sprejeta na podlagi 153. člena tedaj veljavnega ZASP, ki je kolektivno organizacijo pooblaščal za sprejem tarife za uporabo avtorskih del, njeno veljavnost pa je pogojeval z odobritvijo pristojnega državnega organa. Sprejel jo je torej tožnik, ki je že tedaj imel dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del, vključno s kabelsko retransmisijo. Višina nadomestila za kabelsko retransmisijo varovanih del iz tožnikovega repertoarja je določena v II. poglavju Tarife z naslovom Javno oddajanje. Določba ima tri odstavke. V prvem so določeni kriteriji za določitev višine honorarja za primer sklenitve sporazuma med kolektivno organizacijo in uporabnikom.⁶ Ta določba je bila z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03 razveljavljena.⁷ Drugi odstavek določa tarifo za primer, ko razmerja med kolektivno organizacijo in uporabnikom niso pogodbena urejena.⁸ Določa znesek nadomestila za kabelsko retransmisijo na naročnika in obdobje plačila. Tretji odstavek sicer določa, da se kriteriji iz drugega odstavka uporabljajo tudi za primer, če razmerja še niso pogodbeno urejena, vendar ni tehtnega razloga, da ne bi veljalo enako za vse primere, ko pogodba ni sklenjena, torej tudi za primere, ko je v določenem obdobju bila sklenjena pogodba, pa je kasneje prenehala veljati. Z razveljavitvijo prvega odstavka II. poglavja Tarife-98 torej tarifa ni postala bistveno okrnjena.⁹

15Ob uveljavitvi Tarife-98 in vse do uveljavitve ZASP-B je bila določitev njene vsebine v rokah tožnika kot kolektivne organizacije. Če bi bil ugotovil, da sprejeta tarifa ne zagotavlja ustreznega plačila za uporabo avtorskih pravic (v smislu 81. člena ZASP), je imel možnost doseči spremembo tarife. Tožnikov argument, da ni imel interesa za spremembo tarife, ker je bila tarifa za kabelsko retransmisijo varovanih del iz njegovega repertoarja v obdobju od 1999 do 2011 določena z Memorandumom, ne daje podlage za zaključek, da Tarifa-98 ni več uporabljiva. Tudi ob prenehanju veljavnosti Memoranduma je ZASP predvideval način za spremembo veljavne tarife za uporabo avtorskih del. Postopek spremembe tarife je bil sicer drugačen kot ob uveljavitvi Tarife-98, vendar je bil določen. ZASP-B je predvidel, da se tarife določajo s skupnim sporazumom, ki ga sklenejo kolektivne organizacije in reprezentativna združenja uporabnikov (156. člen ZASP). ZASP-C¹⁰ in ZASP-D¹¹ pa sta dopolnila mehanizme za določitev in spremembo skupnega sporazuma. Z ZASP-D sta bila tako dorečena postopek za sprejem primerne tarife in postopek za presojo njene zakonitosti in primernosti. Kot je bilo navedeno že zgoraj, je ZASP (z uveljavitvijo ZASP-C) določil, da se šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne (drugi odstavek 156. člena). Določil je tudi, da so sodišča na veljavni skupni sporazum vezana (sedmi odstavek 157. člena).

16Zakonodajalec je uredil tudi prehodno obdobje do sprejema skupnega sporazuma po postopku, predvidenem z novo zakonsko ureditvijo. Že zgoraj je bilo navedeno, da se v skladu s četrtim odstavkom 26. člena ZASP-B tarife, veljavne na dan uveljavitve ZASP-B, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi. Zakon je uredil tudi način določitve tarife v položajih, ko tarifa ob prehodu na nov način določitve tarife (tj. ob uveljavitvi ZASP-B) še ni bila določena. Po četrtem odstavku 157. člena, sprejetem z ZASP-B, lahko do podpisa sporazuma kolektivne organizacije zahtevajo nadomestila, ki jih določijo same ob upoštevanju zakonskih kriterijev.¹² Tako možnost je ohranil tudi ZASP-C.¹³

17Iz opisane zakonske ureditve izhaja, (1) da se tarife določijo v skupnih sporazumih, sklenjenih med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov, (2) da v primeru nesklenitve sporazuma vsaka od strani lahko zahteva, da tarifo določi Svet za avtorsko pravo,¹⁴ (3) da lahko vsaka od strani po enakem postopku zahteva tudi spremembo tarife, (4) da se v sodnih postopkih uporabi tarifa, določena s skupnim sporazumom,¹⁵ (5) da je enostranski sprejem tarife s strani kolektivne organizacije dovoljen le v primeru, ko skupni sporazum za neko vrsto uporabe avtorskega dela ne določa tarife,¹⁶ in (6) da je le v primeru, ko kolektivna organizacija ne sprejme enostranske tarife, sprejemljivo, da sodišča v posameznih sodnih postopkih presojajo (ugotavljajo) višino primernega nadomestila.

18Na pravilnost navedenih zaključkov ne vpliva dejstvo, da je ZASP šele z uveljavitvijo ZASP-D določil kriterije za določitev primernega nadomestila in da se ti kriteriji lahko razlikujejo od tistih, ob upoštevanju katerih je bila določena Tarifa-98. Zakonodajalec je imel tehtne razloge za odločitev, da določitve primernega nadomestila ne prepušča odločitvi v sporu med kolektivno organizacijo in posameznim uporabnikom. Ti razlogi se v veliki meri prekrivajo z razlogi za določitev kolektivnega varovanja malih avtorskih pravic. Smisel kolektivnega upravljanja je v zagotovitvi enakega dostopa do varovanih del in hkrati zagotovitve (enakega) primernega nadomestila v pogojih masovnega izkoriščanja varovanih del. Sklepanje posamičnih pogodb, enako pa velja tudi za določanje primernega nadomestila v posamičnih primerih v sodnih postopkih, se pokaže kot neučinkovito tako z vidika avtorjev kot z vidika uporabnikov.¹⁷ V tem je tudi smisel zakonske določbe, da so sodišča vezana na tarifo, določeno v skupnem sporazumu. Določanje tarife v posameznih sodnih postopkih bi podražilo in podaljšalo postopke, hkrati pa skorajda ni mogoče zagotoviti enakega izida v podobnih zadevah (ali pa le na dolgi rok). Na drugi strani imata pravdni stranki možnost, da zahtevata spremembo tarife pri pristojnem organu, to možnost pa sta tudi izkoristili. Toženec je namreč zahteval določitev (pravilno: spremembo) tarife pri Svetu za avtorsko pravo. V istem postopku lahko zahtevata tudi sprejem začasne tarife. Ta možnost se ponuja prav za primer, ko veljavna tarifa (očitno) ne predstavlja več primernega nadomestila v smislu določb ZASP.¹⁸

19Navedeno utemeljuje sklep, da ima Tarifa-98 v delu, v katerem določa kriterije za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo avtorskih del v upravljanju tožnika, naravo in veljavo skupnega sporazuma in da je nasprotno stališče izpodbijane sodbe zmotno.

20Dejanske ugotovitve v sodbi omogočajo spremembo izpodbijane sodbe ob upoštevanju Tarife-98. Po 7. točki drugega odstavka II. poglavja Tarife-98 gre tožniku 0,175 EUR (prej 42 SIT) na naročnika. Upoštevaje število naročnikov gre tožniku mesečno 1.035,13 EUR. Skupni znesek za pet mesecev tako znaša 5.175,65 EUR.

21Od navedenega zneska gre pritožniku tudi znesek v višini 8,5 % davka na dodano vrednost. Tožnik je predložil račun z obračunanim DDV. Toženec je sicer ugovarjal temu delu zahtevka, vendar se je le posplošeno skliceval na sodno prakso. S predložitvijo računa z obračunanim DDV je tožnik dokazal, da je zavezanec za plačilo DDV, da je izdal račun, s katerimi uveljavlja nadomestilo za kabelsko retransmisijo avtorskih del iz svojega repertoarja, da je obračunal DDV in po kateri stopnji ga je obračunal.

22Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) daje podlago za zaključek, da je tožnik utemeljeno obračunal DDV, četudi nadomestilo uveljavlja na podlagi zakona in ne na podlagi pogodbe. ZDDV-1 določa obveznost plačila DDV za subjekte, ki opravljajo ekonomsko dejavnost. Davek je predpisan za vsako transakcijo - dobavo blaga ali opravljeno storitev (3. čl. ZDDV-1). Uporabo avtorskih pravic davčni organ šteje za opravljeno storitev. Predmet obdavčitve je plačilo, do katerega je upravičen avtor v primeru kabelske retransmisije njegovega dela (davčna osnova). Ker ima tožnik pooblastilo, da nadomestila za uporabo avtorskih del izterjuje v svojem imenu, je dolžan obračunati in plačati tudi DDV. Ker je obveznost obračuna davka vezana na obdavčljivi dogodek, ni bistveno, ali je bila v zvezi s storitvijo - uporabo avtorskih pravic - sklenjena pogodba ali ne. Ker je tožnik dolžan plačati davek na dodano vrednost, ga je upravičen zaračunati tožencu.¹⁹

23Zaključku, da je tožnik utemeljeno obračunal DDV, ne nasprotuje niti okoliščina, da v Pravilniku-98 ni navedeno, ali v tarifi določeni zneski predstavljajo znesek z davkom ali brez njega. Namen tarife je, da določi enako višino nadomestila za enako uporabo istovrstnih avtorskih del. Pravilnik-98 je bil sprejet v začetku leta 1998, davek na dodano vrednost pa je bil v pravni sistem uveden z zakonom, ki je bil sprejet konec tega leta in je pričel veljati s 1. 7. 1999 (80. člen Zakona o davku na dodano vrednost - ZDDV). Zagotovitev enakega obravnavanja avtorjev narekuje sklep, da Tarifa-98 ne vključuje davka na dodano vrednost. V nasprotnem primeru bi bili avtorji po uvedbi DDV dejansko deležni nižjega plačila kot prej.

24DDV se obračuna po stopnji, ki velja v trenutku obdavčljivega dogodka (40. čl. ZDDV-1). V trenutku obravnavanega obdavčljivega dogodka, tj. uporabe varovanih del, je stopnja DDV od nadomestila za uporabo avtorskih pravic znašala 8,5 %. Toženec je tako skupaj z 8,5 % davkom na dodano vrednost dolžan plačati 5.615,58 EUR. Ker je znesek 458,87 EUR že plačal, je dolžan še 5.156,71 EUR.

25V skladu s 193. členom OZ gredo prikrajšanemu zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, sicer pa od dneva vložitve tožbe. Tožnik ni podal navedb, ki bi utemeljevale zaključek o toženčevi nepoštenosti. Navedeno ne izhaja niti iz zbranega procesnega gradiva. Glede na to, da je med pravdnima strankama ves čas tekel spor o višini nadomestila in da je toženec znesek, ki ga je štel za primernega, plačal, ni podlage za zaključek o njegovi nepoštenosti. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti je zato utemeljen od vložitve predloga za izvršbo, to je od 27. 12. 2012.

26Ker je treba delu zahtevka ugoditi, sta pravdni stranki upravičeni do povrnitve dela stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi. Tožnik je tako upravičen do povrnitve 40 % stroškov, toženec pa do povrnitve 60 % stroškov, potrebnih za pravdo. Tožnikovi stroški znašajo skupno 1.960,65 EUR, in sicer gre za nagrado za postopek v višini 578,50 EUR, nagrado za narok v višini 534,00 EUR, stroške za poštne in telekomunikacijske storitve v pavšalnem znesku 20,00 EUR, vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in za sodno takso v višini 579,00 EUR. Zahtevanega zneska iz naslova fotokopij tožnik ni izkazal. Znesek toženčevih stroškov, ugotovljen v izpodbijani sodbi, znaša 1.430,45 EUR. Tožnik je tako upravičen do povrnitve 784,26 EUR, toženec pa do povrnitve 858,27 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan tožencu povrniti 74,01 EUR.

27Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako, da se ugodi zahtevku za plačilo 5.156,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2012 dalje, v ostalem, tj. za razliko do zahtevanih 13.753,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 27. 12. 2012), pa se tožbeni zahtevek zavrne, ter da se znesek stroškov, ki jih je tožnik dolžan povrniti tožencu, zniža na 74,01 EUR (358. člen ZPP).

28Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, mu je toženec dolžan povrniti del potrebnih stroškov pritožbenega postopka, sorazmerno njegovemu uspehu (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik je tako upravičen do povrnitve 40 % stroškov, toženec pa do povrnitve 60 % potrebnih stroškov pritožbenega postopka. Tožnikovi stroški znašajo 1.253,78 EUR, in sicer gre za nagrado za pritožbeni postopek v znesku 587,20 EUR materialne stroške v pavšalnem znesku 20,00 EUR, povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in za znesek sodne takse za pritožbo v višini 513,00 EUR. Toženi stranki gre nagrada za pritožbeni postopek v višini 587,20 EUR in pavšalni znesek materialnih stroškov v višini 20,00 EUR, oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, kar skupno znaša 740,78 EUR. Tožnik je upravičen do povrnitve 501,51 EUR, toženec pa do povrnitve 444,47 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženec dolžan tožniku povrniti 57,04 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

¹ Prim. tudi sodbo VSL II Cp 1592/2016 z dne 6. 1. 2017.
² Določba se glasi: "Animator in skladatelj glasbe, ki ne veljata za soavtorja avdiovizualnega dela po prejšnjem členu, scenograf, kostumograf, slikar mask in montažer imajo avtorske pravice na svojih prispevkih k avdiovizualnem delu (avtorji prispevkov)."
³ Torej tudi za avtorske pravice glede glasbe, uporabljene v avdiovizualnih delih, kjer je skladatelj glasbe soavtor avdiovizualnega dela (prvi odstavek 105. člena ZASP).
⁴ Prim. začasno dovoljenje Urada za intelektualno lastnino z dne 24. 1. 2001 (priloga B15).
⁵ Prim. sodbo VS RS II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011 in številne odločbe VSL, ki sledijo temu stališču.
⁶ Določba se glasi: "Višina avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo se določi s pogodbo z uporabniki ali z njihovimi združenji. Pri določanju višine plačila se upoštevajo ..."
⁷ Odločba z dne 15. 12. 2005, Uradni list RS, št. 120/2005. Določen je bil šestmesečni odložni rok, a določba ne tedaj, niti kasneje ni bila nadomeščena.
⁸ Relevantni del drugega odstavka se glasi: "Če iz dokumentacije ni možno določiti prihodkov, ki se nanašajo na dejavnost radijske postaje ali so le-ti v nesorazmerju z običajnimi stroški radijskega programa, bo SAZAS določil plačilo avtorskega honorarja glede na ... razsežnost kabelskega omrežja in sicer: ... 7. kabelska retransmisija - minimalni avtorski honorar je 42 SIT po naročniku. Avtorski honorar se plača mesečno." Tretji odstavek se glasi: "Navedeni kriteriji se upoštevajo tudi v primeru, če razmerja med SAZAS-om in uporabnikom še niso pogodbeno urejena."
⁹ Na normativno šibkost pojma primerno nadomestilo je v odločbi U-I-224/10 z dne 16. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 47/2013) opozorilo tudi Ustavno sodišče. Navedlo je, da je primernost dosežena, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela to, kar se ji dolguje, sicer pa konkretno vsebino pojmu daje tisti, ki določa primerno tarifo. Na dlani je, da je najprimernejša pot za določitev primernega nadomestila dogovor in da so druge poti (bolj ali manj ustrezen) približek dogovoru, ki pa na drugi strani omogoča, da ena stran ne ostane praznih rok.
¹⁰ Uradni list RS, št. 17/2006, ki je začel veljati 4. 3. 2006.
¹¹ Uradni list RS, št. 139/2006, ki je začel veljati 13. 1. 2007.
¹² Ker je ZASP-B veljavnim tarifam dal naravo skupnega sporazuma, določba ne daje splošnega pooblastila kolektivnim organizacijam za enostransko sprejetje tarife, ampak je to pooblastilo omejeno na situacije, ko tarifa še ni določena oziroma (z drugimi besedami) ko skupnega sporazuma še ni. Za presojo primernosti tarif, ki so z uveljavitvijo ZASP-B dobile naravo skupnega sporazuma, je zakonodajalec (z ZASP-D) namreč predvidel drug postopek (pred pristojnim organom).
¹³ Po vsebini dopolnjena določba četrtega odstavka 157. člena se je glasila: "Če za neko vrsto uporabe avtorskih del tarifa še ni bila določena, lahko kolektivna organizacija sama, ob upoštevanju določb prejšnjega odstavka, določi začasno tarifo, ki velja do določitve tarife po drugem odstavku tega člena. Kolektivna organizacija objavi začasno tarifo v Uradnem listu Republike Slovenije."
¹⁴ Svet za avtorsko pravo je pristojen tudi za določitev ti. začasne tarife, veljavne za čas, ko teče postopek.
¹⁵ Ne glede na to, ali je bil sprejet z dogovorom ali je dobil tako naravo na podlagi zakona.
¹⁶ V tej zadevi ni potreben odgovor na vprašanje, ali lahko uporabnik uveljavlja, da tako sprejeta tarifa ne predstavlja primerne tarife glede na zakonske kriterije za njeno določitev.
¹⁷ Prim. odločbo US RS U-I-224/10.
¹⁸ Glede na obsežnost navedb pravdnih strank o višini primernega nadomestila pritožbeno sodišče dodaja, da sta sicer tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot v pritožbenem postopku kot primerne ponujali zneske, ki so si zelo daleč vsaksebi, vendar na drugi strani nista ponudili okoliščin, ki bi omogočale prepričljiv sklep, da veljavna tarifa ne predstavlja (več) primernega nadomestila.
¹⁹ Prim. tudi sodbo VSL II Cp 2617/2015 z dne 9. 12. 2015.