80. člen ZDDV-1

V obravnavanem primeru se tožniku očita sum zlorabe identifikacije za namene DDV. V tej zvezi sodišče izpostavlja, da zakon izpolnjenost tega pogoja za odvzem identifikacije za DDV definira že z obstojem zgolj suma na zlorabo. Okoliščine, kot jih je opisal davčni organ, dokazujejo, da obstajajo resni pokazatelji, na podlagi katerih je mogoče posumiti, da je identifikacijska številka za DDV zlorabljena in da v zadevi obstaja tveganje utaje, saj tožnik iz navedenih transakcij ni plačal DDV, saj je glede na pojasnjene okoliščine deloval na način, da je blago pridobival s Hrvaške in ga nato brez plačila DDV dobavljal nazaj na Hrvaško missing trader družbam.

Glede na povezanost in skupno lastništvo obeh družb sodišče pritrjuje oceni davčnega organa, da je tožnik vedel, da italijanski kupec ne poroča o pridobitvah blaga in da DDV ni plačal. Navedeni razlogi zadostujejo za zavrnitev pravice do oprostitve DDV.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvi izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik ni izkazal, da so bile dobave obravnavanih vozil dejansko opravljene in ne zgolj listinsko, posledično pa je tudi po mnenju sodišča podan sum, da je tožnik zlorabil ID za namene DDV.

V obravnavani zadevi je davčni organ zaključil, da pri tožniku obstoja sum zlorabe identifikacije za namene DDV oziroma je zaključil, da je tožnik identifikacijo za namene DDV uporabljal tako, da je drugim davčnim zavezancem neupravičeno omogočal odbitek DDV, zaradi česar je odločil, da tožniku preneha identifikacija za namene DDV. Vendar pa po presoji sodišča davčni organ ni zadostno izkazal objektivnih elementov na strani tožnika, kot resnih pokazateljev, da na strani tožnika obstoja tveganje utaje. Utemeljeni so namreč tožnikovi ugovori, da ne more biti objektivno odgovoren za nezakonitosti in nepravilnosti, ki jih storijo drugi davčni zavezanci.

Iz dikcije drugega odstavka 94. člena ZDDV-1 jasno izhaja, da je relevantno obdobje, v katerem se ugotavlja višina katastrskega dohodka vseh članov kmečkega gospodinjstva zadnje koledarsko leto. Tožnik je vložil zahtevek za prenehanje identifikacije za DDV 28. 2. 2018, ko pa davčni organ še ni razpolagal s podatki o katastrskem dohodku tožnika in članov tožnikovega kmečkega gospodinjstva za leto 2017. Zato je kot zadnje koledarsko leto pravilno upošteval podatke o katastrskem dohodku tožnika in članov njegovega kmečkega gospodinjstva iz leta 2016.

Pri tožniku se ugotavlja zloraba njegove ID za DDV. V tej zvezi sodišče izpostavlja, da zakon izpolnjenost tega pogoja za odvzem ID za DDV definira že z obstojem zgolj suma na zlorabo. Ker tožnik ni dokazal svojih nabav blaga, je podan sum zlorabe, namreč da je tožnik, četudi blaga ni prejel, neupravičeno zahteval vračilo presežkov DDV, pri tem pa deloval kot kanalsko podjetje. S tem, ko je bil tožnik kot kupec slovenska družba, pa je imel tudi sploh možnost prek odbitkov vstopnega DDV po prejetih računih družbe A. d.o.o. izkazati presežke DDV, ki jih sicer, kolikor bi družba A. d.o.o. svoje blago prodajala neposredno hrvaškim kupcem, ne bi bilo, glede na to, da je družba A. d.o.o. za večino svojega nabavljenega blaga v obdobju inšpiciranja pri tožniku uveljavljala carinski postopek, ob katerem je bila oproščena DDV ob uvozu.

Tožnik je kar dvakrat uveljavljal odbitek vstopnega DDV po računu, ki ne izkazuje dejansko nastalega poslovnega dogodka. Ponovitev kršitve je tista okoliščina, na podlagi katere je organ utemeljeno sklepal, da bo tožnik ID številko tudi v bodoče uporabil v goljufive namene, saj inšpekcijski postopek očitno ni dosegel svojega (tudi preventivnega) namena. Cilj inšpekcijskih pregledov je zagotoviti kontrolni sistem plačevanja davkov in ob morebitnem neplačilu ustrezno ukrepati, vendar vseh zavezancev ni mogoče nadzirati glede vseh obveznosti v vseh časovnih obdobjih niti to ne bi bilo smiselno. Zato je za delovanje celotnega sistema pomembno, da zavezanci za davek ravnajo skladno s predpisi o obdavčenju in davčnemu organu posredujejo podatke, ki so resnični, pravilni in popolni (glej 10. člen ZDavP-2). Tožba v upravnem sporu je samostojno pravno sredstvo. Tožnik mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. To izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditve

Po presoji sodišča so utemeljeni tožnikovi ugovori, da zgolj razlog, da tožnik trenutno dosega nižjo vrednost dobav, ne more biti razlog za odvzem identifikacije za namene DDV. Tožnik pa se v postopku in tudi v tožbi sklicuje, da mu je zaradi odvzema identifikacijske številke za DDV oteženo poslovanje, posledica katerega pa je slabo finančno stanje. Zato tudi zaključek prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da tožnik v postopku ni izkazal, da neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost v smislu 5. člena ZDDV-1, s čemer naj bi bilo prav tako utemeljeno izrečeno prenehanje identifikacije za namene DDV, po presoji sodišča ni dovolj izkazan.

Davčna organa nista pravno zadostno ugotovila obstoja tistih resnih pokazateljev, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je vloga tožnika v obravnavani transakciji dobave blaga v tujo državo članico takšna, da verjetno omogoča zlorabo ID številke oz., da je ID številka tožnika za namene DDV verjetno uporabljena v druge goljufije v zvezi z DDV.

V konkretni zadevi gre za navidezno opravljanje dejavnosti, katerih izključni namen je bila izvedba utaje DDV po principu odbitka vstopnega DDV, ki je bil na izdanih računih zaračunan, vendar ne plačan, ter da so izdani računi s strani tožnika fiktivne oz. neverodostojne listine, saj ne temeljijo na resničnih transakcijah. Tožnik je namreč izdal račune povezani osebi, na katerih je izkazal izstopni DDV, pri čemer je tožnik zaprosil za odlog plačila tega DDV, povezana oseba pa je na teh računih izkazani DDV uveljavljala kot vstopni DDV ter izkazovala presežek DDV. Povezanost subjektov sicer ni pogoj za sklepanje o navideznosti pravnih poslov, vendar je to okoliščina, ki toliko bolj kaže na možnost delovanja z namenom dosege cilja, ki je v zlorabi sistema DDV. V konkretni zadevi je po presoji sodišča navedeni cilj izkazan, saj gre za isto fizično osebo, ki je pri omenjenih transakcijah nastopala v vseh treh povezanih osebah in je brez dvoma delovala v cilju zlorabe sistema DDV.