VSRS Sklep II Ips 265/2015

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik je zahteval plačilo 106.695,00 EUR z zakonskimi obrestmi od 21. 12. 2011 dalje. Trdil je, da je tožencu ta znesek posodil, sicer (če posojilo ne bo izkazano) pa mu ga je izročil brez pravne podlage. Toženec mu ga je v vsakem primeru po njegovi oceni dolžan vrniti. Ta se je branil, da mu je bil denar (priznava izročitev dobrih 72.000,00 EUR) dan na podlagi sklenjene zakupne pogodbe.

2Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku odločalo dvakrat. Prvič mu je skoraj v celoti ugodilo. Višje sodišče je na toženčevo pritožbo sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj to ni opravilo dokazne ocene v skladu s pravili, ki jih nalaga 8. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3Ob ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

4Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

5Tožnik zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo. Prepričan je, da je obstoj posojilne pogodbe v postopku izkazal in podaja svoje pritožbene navedbe, s katerimi je to uveljavljal pred sodiščem druge stopnje. Opozarja na svojo izpovedbo, da bi mu toženec lahko denar vrnil bodisi kot delež bodisi kot izplačilo deleža ali kot vračilo denarja. Dogovor ima v delu, ki se nanaša na izročitev in povrnitev denarja, po njegovi oceni nedvomno naravo posojilne pogodbe. Meni, da je pritožbeno sodišče enostavno in protispisno zaključilo, da naj ne bi izkazal posojilnega razmerja, saj je še toženec ob zaključku obravnave začel trditi, da je vrnil vse. Ne strinja se z oceno, da sta le z ženo potrdila obstoj posojila. Izpostavlja ugotovljena dejstva in nanje veže obstoj kršitve 8. člena ZPP, ki jo je storilo pritožbeno sodišče. Očita mu tudi, da ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe, kot bi moralo, s tem pa je kršilo tudi njegove ustavno varovane pravice (23. in 25. člen Ustave), prav tako se ni opredelilo do po njegovi oceni ključnih dejstev. Izpodbija zaključek, da je šlo za najem podjetja, saj tega ne potrjujejo s strani toženca zatrjevane višine najemnine, njegovo slabo poslovanje, posel pa bi moral biti sklenjen pisno in potrjen s strani družbine skupščine. Opozarja na okoliščine, da mu je toženec kot najemodajalec poročal, zakaj je porabljen denar porabil, in da ni prejel nobene koristi oziroma povračila, še plače si ni izplačeval, niti ni dobil povrnjenih materialnih stroškov, tožniku je pač pomagal in mu zaupal, ta pa mu ni niti odgovarjal na zahteve za vračilo niti ni najema omenjal v poslanih sporočilih. Povzema svoje trditve v smeri, da je bil z izročenim zneskom toženec vsaj neupravičeno obogaten. Opozarja na temeljna procesna pravila, ki veljajo pri ugotavljanju dejstev in na neenako porazdeljeno dokazno breme. Pritožbenemu sodišču očita spremembo dejanskega stanja brez oprave glavne obravnave ob zaključku, da je bila sklenjena zakupna pogodba, ter da je spremenilo ugotovljeno dejstvo v delu, v katerem sodbe sodišča prve stopnje sploh ni izpodbijal (da zakupne pogodbe ni bilo), kar oboje pomeni kršitev postopka. Ocenjuje, da bi njegovemu tožbenemu zahtevku sodišči morali ugoditi vsaj za razliko med izročenim zneskom 106.695 EUR in 72.000 EUR, ki jih je toženec zatrjeval iz naslova najemnine, v tem delu pa izpodbijana sodba po njegovi oceni ni obrazložena. Ocenjuje, da posla "tihi najem" pravni sistem ne pozna.

Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

6Toženec na vročeno revizijo odgovarja. Ocenjuje, da tožnik v reviziji v veliki meri uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Na tožnikov povzetek pritožbenih navedb odgovarja s povzetkom svojih iz odgovora na pritožbo. Meni, da zatrjevani kršitev ni, prilaga pa tudi odlomek iz odločbe Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje tožnik. Ta se po njegovi oceni nanaša na povsem drugo vprašanje. Predlaga zavrnitev tožnikove revizije in zahteva povračilo stroškov odgovora.

7Revizija je utemeljena.

8Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je revizija izredno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP) in le zoper razloge, navedene v njej, ter da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Na nobenega od dovoljenih revizijskih razlogov revizijsko sodišče tudi ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato mora revident vsak očitek ustrezno obrazložiti.

9Revizija je obsežna, v njej je tudi prepis dela pritožbe. Prepis pritožbe za obrazloženost revizijskih razlogov ne zadošča. Prav tako so preveč splošni tožnikovi očitki o pomanjkljivih odgovorih pritožbenega sodišča. Ti se nanašajo na celoten citiran del pritožbe. Ob tem bi moralo revizijsko sodišče iskati, kateri pritožbeni očitki so dovolj pomembni in obrazloženi, pa tudi, ali je odgovor nanje zadosten. To presega pooblastila, ki mu jih daje zakon. Konkretnih pritožbenih razlogov, na katere mu pritožbeno sodišče ni odgovorilo, pa revident ni razumljivo podal. Zato revizijsko sodišče tudi ni moglo preveriti, ali sta mu bili posledično kršeni ustavni pravici do pravnega sredstva in poštenega sojenja v pritožbenem postopku, kot navaja.

10Vrhovno sodišče povzema po njegovi oceni odločilno izhodiščno dejansko stanje:

- tožnik je tožencu izročil 106.695,00 EUR;

- pravdni stranki sta se dogovorili za poslovno sodelovanje, na podlagi katerega je tožnik tožencu izročil denar, nista pa se dogovorili, da ga bo ta tožniku vrnil;

- toženec je tožnika predstavil kot najemnika zaposlenim v svojem A. centru, tožnik je sam sebe tudi poimenoval kot najemnika;

- tožnik iz poslovanja toženčevega lokala ni prejel nobenega denarja ali druge premoženjske koristi.

O posojilu

11Glede zaključka sodišč nižjih stopenj, da med pravdnima strankama ni bilo sklenjeno posojilno razmerje,¹ Vrhovno sodišče nima pomislekov. Po večini v tem delu tožnik le nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, predvsem z opozorilom na svojo izpovedbo, da je izročen znesek dal kot posojilo, torej z dogovorom oziroma s pričakovanjem, da mu ga bo toženec vrnil. Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj pa dogovora o vračilu med pravdnima strankama ni bilo. Zato tudi ni bilo posojilnega razmerja. Tožnikovo pričakovanje, da bo dobil dano vrnjeno, če ne kot denarni znesek pa kot solastniški delež oziroma denar po prodaji podjetja, za nasproten sklep ne zadošča. V čem je protispisnost izpodbijane sodbe, tožnik konkretno ne pojasni, pač pa jo usmerja v nedovoljeno izpodbijanje dokazne ocene (kakšen zaključek je iz izvedenih dokazov pritožbeno, še prej pa prvostopenjsko sodišče napravilo). Tudi očitek kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ni utemeljen. Dokazna ocena obeh sodišč temelji na logični presoji izvedenih dokazov, tudi okoliščin o medsebojnem prijateljstvu pravdnih strank, toženčevih finančnih težavah, njegovem poročanju o porabljenih sredstvih in drugih okoliščin, ki jih izpostavlja. V tem delu med obema stopnjama ni razlike v dokazni oceni, zato dokazne ocene pritožbenemu sodišču ni bil potrebno ponovno narediti. Kadar drugostopenjsko sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, ni dolžno s pritožnikom razpravljati glede vsakega posameznega dokaznega argumenta, kakor meni revident. Dovolj je, da iz njegovih razlogov izhaja, da se je s pritožbenimi razlogi seznanilo in jih ni prezrlo.²

12Ker je tožnik zahteval vračilo denarja na podlagi posojilne pogodbe, je bilo na njegovi strani dokazno breme izkaza dogovora pravdnih strank, da bo tožnik denar tožencu izročil, in toženčeve zaveze, da bo prejeto tožniku tudi vrnil. Dokazno breme tožniku je sodišče druge stopnje (enako kot tožencu) olajšalo z dokaznim standardom pretežne verjetnosti (primerjaj 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zato tudi očitek o neenaki porazdelitvi dokaznega bremena ni utemeljen.

O neupravičeni obogatitvi

13Tožnik je za primer, če njegov tožbeni zahtevek ni utemeljen na podlagi določb o posojilni pogodbi, zatrjeval tudi toženčevo neupravičeno obogatitev.³ Zahtevek na tej podlagi sta sodišči nižjih stopenj zavrnili. Sodišče prve stopnje tožencu ni pritrdilo, da bi mu tožnik denar izročil kot dogovorjeno zakupnino oziroma najemnino, toženec pa tudi ni izkazal nobene tožnikove koristi od zatrjevanega zakupa. Po njegovi oceni tožnik niti ni zatrjeval vseh potrebnih elementov neupravičene obogatitve. Sodišče druge stopnje je sicer (očitno) štelo, da je tožnik podal vse potrebne trditve za presojo na temelju neupravičene obogatitve. Ocenilo pa je, da je plačevanje zakupnine izkazano in da je verjetnejši obstoj zakupnega razmerja, da je torej toženec prejel denar na podlagi te druge pravne podlage, zato tožnik ni upravičen do njegovega vračila.

14Tožnik pritožbenemu sodišča očita, da je z zaključkom o obstoju zakupne pogodbe mimo načela neposrednosti poseglo v ugotovljeno dejansko stanje, ne da bi to izpodbijal, in prekršilo tudi 359. člen ZPP (prepoved spremembe na slabše). Zaključek o zakupnem razmerju je nedvomno pravno vprašanje. Na pravilno uporabo materialnega prava pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato drugačen materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje ni prekoračitev njegovih pooblastil. Revizijsko sodišče je moralo presoditi še, ali je sodišče druge stopnje ob tem spremenilo tudi ugotovljeno dejansko stanje. Če je odgovor pritrdilen, pa tudi, ali je to smelo.

15Pri presoji, ali gre v konkretnem primeru za dejansko ali pravno vprašanje, je treba razlikovati med konkretnim dejanskim stanjem (življenjskim dogodkom) in subsumpcijo ugotovljenih dejstev pod pravno normo. Ugotavljanje konkretnih dejstev je dejansko vprašanje, ne glede na to, ali sodišče ta dejstva ugotavlja neposredno ali posredno. Subsumpcija dejstev pod pravno normo pa je odgovor na vprašanje, ali se ugotovljena dejstva (konkretni življenjski dogodek) prilegajo abstraktnemu dejanskemu stanu iz pravne norme.

16Sodišče prve stopnje je med razlogi za zavrnitev toženčeve teze o obstoju zakupnega razmerja res navedlo tudi neobstoj tožnikove koristi od "rabe toženčevega podjetja" (primerjaj 28. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Revizijsko sodišče sicer pritrjuje pritožbenemu, da dodatna korist izven rabe tuje stvari ni zakonski znak zakupnega razmerja.⁴ Na prvi pogled se zato zdi, da je sodišče druge stopnje z zaključkom o obstoju zakupnega razmerja le opravilo pravno subsumcijo ugotovljenega dejanskega stanja pod abstraktni dejanski stan. A vendar zgoraj povzeta izhodiščna dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, po oceni revizijskega sodišča ne zadoščajo za zaključek o obstoju zakupnega razmerja.

17Drži sicer, da se glede izpolnitvene obveznosti ujemajo z abstraktnim opisom iz zakona (na eni strani izročitev v rabo in na drugi plačevanje "zakupnine"). Ugotovljena ravnanja, ki bi lahko pomenila izpolnitev obveznosti iz zakupnega razmerja, pa še niso dovolj za zaključek o njegovem obstoju. Ta je podan, če nastopi soglasje volje zakupodajalca, da izroči sopogodbeniku stvar v rabo, in volje zakupojemalca, da bo za to plačal določeno denarno nadomestilo. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo obstoj nekega poslovnega dogovora med pravdnima strankama, ne pa tudi, kakšna je bila njegova vsebina, kaj sta se torej pravdni stranki dogovorili glede svojih medsebojnih pravic in obveznosti. Le ugotovljena volja strank oziroma soglasje njunih volj (njun dogovor) o njunih medsebojnih pravicah in obveznostih pa je lahko osnova za uporabo materialnega prava, torej za zaključek, kakšna pogodba je bila med pravdnima strankama sklenjena. Kot rečeno, soglasja volj, da bo v zameno za "rabo toženčevega podjetja" tožnik plačal denarno nadomestilo, pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Nasprotno, tožencu ni pritrdilo oziroma njemu in zaslišanim pričam ni verjelo, da bi denar, ki ga je sukcesivno dobival od tožnika (kakor je pač naneslo in ne po nekem časovnem ključu), dobil na račun najema (primerjaj predvsem 27. in 30. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Soglasja volj tudi ne predstavlja tisto, kar se je zgodilo pozneje, da je torej tožnik tožencu določeno količino denarja res izročil in da je tožnik na nek način uporabljal toženčevo družbo oziroma lokal ter se predstavljal kot najemnik (čeprav je to lahko argument, ki kaže na podano predhodno soglasje), pač pa mora biti to (čeprav konkludentno) podano že za nastanek pravnega posla,⁵ torej vnaprej. Pritožbeno sodišče je tako z zaključkom, da je bil denar dan na račun zakupnine, poseglo tudi v ugotovljeno dejansko stanje, in sicer v ugotovljeno voljo pravdnih strank, ter jo opredelilo kot voljo, "da toženec izroči tožniku v rabo svoje podjetje (oziroma lokal), v zameno pa mu tožnik plača denarno nadomestilo", čeprav tega ni izrecno zapisalo.

18Revizijsko sodišče pritrjuje tožniku, da tega ni smelo. Že zato ne, ker ne sme drugače ugotoviti odločilnih dejstev, če jih stranka v pritožbi ni izpodbijala.⁶ Dejanskega stanja pritožbeno sodišče namreč ne preizkusi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Presoja pritožbenega sodišča je v tem delu tako le odraz pritožbene graje.⁷ Tožnik pravilno opozarja, da je bilo njegovo pritožbeno izpodbijanje dejanskega stanja usmerjeno le v kritiko dokazne ocene dejstev, za katere je ocenil, da mu niso v korist, torej neobstoja dejstev, potrebnih za zaključek o posojilnem razmerju, predvsem o toženčevi zavezi vrniti posojeno. V okviru presoje na temelju neupravičene obogatitve pa je tožnik svojo pritožbeno kritiko usmeril le v uporabo materialnega prava. Ocenil je, da je njegova tožba sklepčna oziroma popolna in da že s strani sodišča prve stopnje ugotovljena dejstva narekujejo zaključek, da je toženec za izročen znesek na njegov račun neupravičeno obogaten, in ugoditev njegovemu tožbenemu zahtevku.⁸

19Ker je pritožbeno sodišče z ugotovljenim obstojem zakupnega razmerja poseglo v dejansko stanje, pri tem pa obšlo obseg pritožbe, je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ker je na ta način ugotovilo odločilno dejstvo, pa je to vplivalo tudi na pravilnost in zakonitost njegove odločbe, ne glede na to, ali bi moralo sicer opraviti glavno obravnavno ali ne.

20Čeprav bi zaključek o zakupnem razmerju držal, tudi ni mogoče pritrditi nadaljnjemu zaključku sodišča druge stopnje, da to zadošča za zavrnitev celotnega tožnikovega tožbenega zahtevka. Na ta račun naj bi bilo danih le 72.265,30 EUR (primerjaj 5. in 9. točko obrazložitve sodišča druge stopnje), po nespremenjenih ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je bilo izročenega precej več denarja.⁹ Za razliko je ostala sodba pritožbenega sodišča brez konkretnih razlogov in je ni moč preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

21Na veljavnost medsebojnega dogovora pravdnih strank, kakršenkoli je že bil, pa tudi po oceni revizijskega sodišča ne morejo vplivati določbe gospodarskega prava. Dogovor je bil sklenjen med fizičnima osebama. To potrjuje tudi vložena tožba, s katero tožnik zahteva plačilo od toženca in ne od "njegove" družbe. Zato tožnikovi pomisleki o tem, kako bi moral biti sklenjen posel, če bi šlo v resnici za "tihi najem podjetja" (soglasje skupščine, vpis v sodni register, privoljenje družbe B., d. o., v spremembo najemnika,...), ki gredo v smeri neveljavne pravne podlage (ničnosti dogovora), ne morejo vplivati na odločitev. Tak posel morda ne bi bil veljaven, če bi bil sklenjen z družbo, torej s pravno osebo, kaj takega pa tožnik ne zatrjuje, niti od nje nič ne zahteva.

22Zaradi podanih procesnih kršitev je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in odločbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Na ostale očitke ni nadalje odgovarjalo, saj ti niso več odločilnega pomena. Pritožbeno sodišče naj ob ponovnem sojenju glede na navedbe, ki sta jih pravdni stranki podali v pritožbenem postopku (pritožba in odgovor na pritožbo), ponovno presodi razloge sodišča prve stopnje, s katerimi je to zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

23Odločitev o revizijskih stroških je revizijsko sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti (prvi odstavek 569. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).
² Primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 179/2012.
³ Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega ali pa je nekaj prejel glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ).
⁴ Določba 587. člena OZ: Z zakupno (najemno) pogodbo se namreč zakupodajalec (najemodajalec) zavezuje, da bo zakupniku (najemniku) izročil določeno stvar v rabo, ta pa se zavezuje, da mu bo za to plačeval določeno zakupnino (najemnino).
⁵ Določba 15. člena OZ: Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah.
⁶ Revizijsko sodišče na tem mestu opozarja, da v pritožbene navedbe lahko trčijo navedbe iz odgovora na pritožbo, kadar stranka v njem uveljavlja razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Več o tem J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2009, komentar 344. člena ZPP, predvsem str. od 364 do 366.
⁷ Več o vezanosti pritožbenega sodišča (tudi na razpisani obravnavi) na pritožbeno kritiko dejanskega stanja J. Zobec v navedenem delu, str. 404 in 405.
⁸ Primerjaj pritožbene navedbe na list. št. 303 in 304 strani spisa.
⁹ V 30. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje zapisalo, da šteje kot dokazano dejstvo, da je bil celotni znesek 106.695,00 EUR s strani tožnika izročen tožencu.