VSRS Sklep II DoR 103/2016

Revizija se dopusti v smeri materialnopravnega preizkusa pravilnosti pravnomočne odločitve o podlagi za določitev nadomestila za pravico radiodifuznega oddajanja in njegovi višini.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 11.322,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (21. 12. 2012) do plačila, v preostalem delu, to je za znesek 19.026,87 EUR in za zakonske zamudne obresti od tega zneska od dneva vložitve tožbe do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo izpodbijano sodbo.

3Zoper to sodbo je tožnik na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložil predlog za dopustitev revizije, in sicer glede pravnih vprašanj, (1) kaj predstavlja pravno podlago za odmero višine nadomestila za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih programov (pravica radiodifuznega oddajanja - 30. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, v nadaljevanju ZASP); (2) kakšno pravno naravo imajo tarife oziroma Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del¹ oziroma ali ima ta naravo splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil (podzakonski predpis) ali naravo skupnega sporazuma; (3) ali je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah² (v nadaljevanju ZASP-B) izrecno določal postopek za sprejemanje skupnih sporazumov oziroma tarif oziroma kakšen postopek je ZASP-B določal za sprejemanje skupnih sporazumov; (4) ali ZASP dopušča sodišču, da odloča o primernosti tarife. Gre za vprašanja, o katerih prakse Vrhovnega sodišča RS ni. Višje sodišče je Pravilnik-98 štelo za splošni akt oziroma podzakonski predpis, saj sicer ne bi moglo ugotavljati pravne praznine, hkrati pa je zavzelo stališče, da ima ta pravilnik naravo skupnega sporazuma (26. člen ZASP-B). S tem je kršilo materialno pravo glede svoje pristojnosti in določbo sedmega odstavka 157. člena ZASP. Kljub vezanosti nanj je Pravilnik-98 zapolnilo s svojo razlago, s čimer je omejilo avtorsko pravico ter kršilo določbe Ustave RS (33. člen v zvezi s 60. členom ter posledično 2. člen). Sodišče je presodilo, da Tarifa-2007 ni bila sprejeta po postopku, pri čemer ni obrazložilo, kakšen naj bi bil ta postopek, kdo naj ga začne in na kakšen način ter kakšna naj bi bila vsebina skupnega sporazuma. Izpodbijana sodba v tem delu ni obrazložena, kar pomeni bistveno procesno kršitev in kršitev pravice do sodnega varstva. Predlagatelj meni, da ZASP-B izrecno ne določa postopka, saj ga sicer zakonodajalec ne bi uveljavil v ZASP. Stališče sodišča, da je primerna tarifa tista iz Pogodbe iz leta 2004, je v nasprotju z ZASP, saj o primernosti tarife lahko odloča le Svet za avtorsko pravo. Sodišče je s tem poseglo v pristojnost upravičencev in Sveta za avtorsko pravo, s čimer je kršilo 157. in 157.f člen ZASP. Tožnik vztraja, da je bila Tarifa-2007 sprejeta skladno z določbami novele ZASP-B in da je kot taka veljavna. Sprejeta in objavljena je bila v Uradnem listu RS pred začetkom veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah³ (v nadaljevanju ZASP-D), in sicer zato, ker je Ustavno sodišče RS razveljavilo prvi odstavek II. dela tarife iz Pravilnika-98, ter na način, ki ga določa ZASP-B. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-165/03 zavzelo stališče, da ima Pravilnik-98 naravo splošnega akta, saj sicer vanj ne bi smelo poseči. Iz tega razloga je postopanje tožnika, ko je objavil Tarifo-2007, zakonito. Stališče, da je Tarifa-2007 sprejeta veljavno in da velja, je sprejelo v drugi enaki zadevi tudi že Okrožno sodišče v Ljubljani (II P 3090/2012). Novela ZASP-D v času objave Tarife-2007 še ni veljala, zato njene kršitve ni. Če je višje sodišče štelo, da Tarifa-2007 ni veljavna, bi glede določitve višine nadomestila moralo uporabiti tarifo, sprejeto na podlagi Pravilnika-98, in sicer v nerazveljavljenem delu (kot to določa ZASP-B v prehodnih določbah). Najmanj uporabna je Pogodba iz leta 2004, ki je med strankama prenehala veljati že 31. 12. 2007, poleg tega so se od leta 2007 bistveno spremenile okoliščine. Po predlagateljevem mnenju je nujno, da Vrhovno sodišče RS zavzame jasno stališče, katera tarifa naj se uporabi za določitev nadomestila, še posebej, ker je praksa sodišč prve stopnje neusklajena. Pripominja, da pred sodiščem prve stopnje vodi preko dvajset postopkov, v katerih bo treba enotno uporabiti pravilno sodno prakso.

4Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

5Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 29/98 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik-98.
² Uradni list RS, št. 43/2004.
³ Uradni list RS, št. 139/2006.