78. člen ZMZ-1

Za pravni status oseb, ki v Republiki Sloveniji zaprosijo za mednarodno zaščito, so relevantne določbe Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), ki v prvem odstavku 78. člena med drugim določa, da ima prosilec na področju sprejema pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji in do gibanja znotraj območja občine, v kateri ima določen naslov začasnega prebivanja. Ugotavljanje okoliščin, od katerih je odvisen pravni status tujcev, torej ali gre za osebo, ki nima dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, je dejansko vprašanje.

Skladno z načelom ustnosti sme sodišče sodbo opreti samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi (prvi odstavek 355. člena ZKP). Vendar to načelo ne zahteva dobesedne izvedbe dokazov na glavni obravnavi. Zahteva le, da so dokazi na glavni obravnavi "pretreseni", to je obravnavani tako, da se sodečemu sodniku razkrije njihova vsebina in da imajo udeleženci možnost o njih ustno razpravljati. Sodišče prve stopnje ugovora v zvezi z načelom ne bis in idem ni zavrnilo zaradi različne pravne kvalifikacije, temveč zaradi dejstva, da gre v predmetnem postopku za 11 drugih prevozov storjenih v drugem časovnem obdobju z drugimi udeleženci kot v primeru kaznivega dejanja, za katerega je bil A. A. že pravnomočno obsojen. To pa torej pomeni, da gre za drug historični dogodek. Uporaba načela ne bis in idem ne sme pomeniti favoriziranja storilcev, ki masovno izvršujejo kazniva dejanja. Prosilci za mednarodno zaščito imajo po tem, ko podajo prošnjo, pravico ostati do odločitve o njihovi prošnji, nikakor pa tega ni mogoče enačiti s pravico do prebivanja. Za prebivanje je namreč potreben bivalni naslov (dovoljenje za začasno ali stalno prebivanje). Tega zaključk

Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni bilo dolžno opredeljevati do obrambnih navedb, na katere je bilo odgovorjeno že v predhodnem postopku. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS namreč zadošča, da stranka enkrat v postopku dobi odgovor na svoje argumente. Po 35. členu ZMZ-1 vlagatelj namere, ki izrazi namen, da bi vložil prošnjo za mednarodno zaščito, in je v Republiko Slovenijo vstopil nezakonito ali je nezakonito podaljšal svoje prebivanje, mora to storiti v najkrajšem možnem času. V tem primeru se to ne obravnava kot nezakonit prehod državne meje. Po prvem odstavku 78. člena ZMZ-1 ima prosilec na področju sprejema pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji. Jasno je, da ti dve določbi veljata v razmerju do prebežnikov in na obtožencu očitano kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1 ne vplivata. Iz opisa izvršitvenega dejanja pod točko 4 izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da sta obtoženec in L. T. kot člana hudodelske združbe odšla na Hrvaško, da bi skladno z dogovorom hudodelske združbe nezakonito spravila čez mejo z Republiko Slovenijo na območju Istre štiri tujce, in je obtoženec tujce na Hrvaškem vkrcal v avtomobil, L. T. pa

Prosilec ne more pridobiti pravice do materialne oskrbe (druga alineja prvega odstavka 78. člena ZMZ-1) in pravice do finančne oskrbe (tretja alineja prvega odstavka 78. člena ZMZ-1) hkrati, temveč sta omenjeni pravici alternativni in prva prosilcu pripada v primeru nastanitve v azilnem domu ali njegovi izpostavi, druga pa v primeru nastanitve na zasebnem naslovu. Če so v določenem obdobju izpolnjeni zakonski pogoji za dodelitev pravice do finančne pomoči in upravičenec to upravičenje v časovnih okvirjih podaljšuje, potem le-ta lahko pripada upravičencu tudi za nazaj, ko je bil nastanjen na zasebnem naslovu.

Iz spisov nesporno sledi, da je tožnik 19. 3. 2018 najprej izrazil namen in nato 28. 3. 2018 na zapisnik podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. S tem je tožnik (kot tujec) pridobil položaj, ki mu ga zagotavlja tretji odstavek 78. člena ZMZ-1 in na katerega se tožena stranka pravilno sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. To pa pomeni, da je tožena stranka tožnika utemeljeno obravnavala enako kot prosilca za mednarodno zaščito in mu zato lahko odredila ukrep omejitve gibanja na podlagi določb ZMZ-1 in ne na podlagi določb ZTuj-2, kot se zahteva v tožbi.

Tožbena navedba spornih dejanj organov, ki naj bi posegla v človekove pravice ali temeljne svoboščine tožnika (ter s tem povezanih tožbenih zahtevkov), je nujna za opredelitev predmeta tovrstnega upravnega spora, o katerem bo tekel sodni postopek. Vrhovno sodišče poudarja, da so v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena Ustave ter 4. členu ZUS-1 varovane tudi človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih zagotavlja Listina in ki v Republiki Sloveniji veljajo skladno s pravom Evropske unije (3.a ter 15. člen Ustave). Zato tudi ni treba ne pri tožbenem zahtevku ne v sodbi uveljavljati oziroma ugotavljati tudi hkratne kršitve temu vsebinsko enake oziroma sorodne določbe Ustave, saj to lahko vodi tudi do napačne razmejitve med veljavnostjo norm Ustave in Listine. Sklep o predaji iz 26. člena Uredbe Dublin III torej ne pomeni "dokončne odločitve" o prošnji za mednarodno zaščito v smislu 2. (b) člena Recepcijske direktive in 2. (c) člena Uredbe Dublin III in posledično tudi zaradi njega ne smejo nastati posledice, ki pomenijo prenehanje pravic, ki izvirajo iz Recepcijske direktive. Drugačna razlaga lahko privede tudi do situacije, ki pomeni kršitev 1. člena Listine

Pravica do materialnih pogojev za sprejem pod določenimi pogoji pripada prosilcu, dokler mu je kot prosilcu dovoljeno ostati na ozemlju države članice oziroma to pravico uveljavljati (načeloma) pridobi z vložitvijo prošnje in traja do izvršljivosti odločitve pirstojnega organa o prošnji. Drugo vprašanje pa je, do kdaj prošnjo za finančno pomoč za nastanitev na zasebnem naslovu lahko oziroma kdaj jo mora uveljavljati, da ni prepozno. Nesporno je, da zakonodajalec ni predpisal, da lahko upravičenec do finančne pomoči vlogo za njeno odobritev poda samo dokler še ima status prosilca. Prosilec ne sme biti "niti za začasno obdobje" po vložitvi prošnje izključen iz zaščite minimalnih standardov za sprejem. Zato v obravnavani zadevi ne more biti odločilno zgolj to, da tožnik ob podaji prošnje za finančno pomoč ni bil več prosilec, kar sicer med strankama ni sporno, ampak je bistveno, ali se je njegova prošnja za finančno pomoč, če je bila podana v razumnem časovnem okviru po ponovni odobritvi oziroma podaljšanju dovoljenja za bivanje na zasebnem naslovu nanašala na obdobje, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito in je v tistem obdobju izpolnjeval pogoje za pravico iz 3.

Ker po ZMZ-1 in tudi po 1. odstavku 26. člena Direktive o sprejemu/2013 za začetek prenehanja pravic prosilca za mednarodno zaščito, ki je v postopku predaje po Dublinski uredbi/2013, ni predvidena izdaja posebnega upravnega akta, ima tožnik prav, da zoper zatrjevane kršitve pravic nima drugega učinkovitega sodnega varstva, kot tožbo na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1. Sodišče EU v zadevi CIMADE obravnava tudi institut "pravice ostati v državi članici" v kontekstu Dublinske uredbe/2003, in pojem dokončne odločitve ne veže na dokončno odločitev o tem, da država ne bo obravnavala prošnje, ampak jo veže na akt "dejanske predaje" prosilca za azil. Pojem "dokončne odločitve" iz člena 2.b) Direktive o sprejemu/2013 in iz člena 2.c) Dublinske uredbe/2013 je treba razlagati v smislu odločitve o dejanski predaji. V tožnikovo pravico do varstva človekovega dostojanstva je bilo poseženo z odtegnitvijo materialnih pogojev za sprejem in zdravstveno oskrbo.

Tožena stranka zmotno zatrjuje, da niti ZMZ-1 niti noben drug predpis prosilcem ne zagotavljajo osnovne oskrbe oziroma finančne pomoči v višini, ki bi zagotavljala osnovno oskrbo. Prosilcem za mednarodno zaščito pripada temeljna pravica do človeka vrednega eksistenčnega minimuma, ki pomeni sredstva, nujna za ohranitev človeka vrednega obstoja, država pa jim mora zagotoviti takšne materialne pogoje za sprejem, da jim omogočajo ustrezen življenjski standard. Določba prvega odstavka 27. člena Pravilnika o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito/2012, kot je bila uveljavljena z obravnavano spremembo, je protiustavna in nezakonita, saj ni v skladu z določbo 79. člena ZMZ-1 v zvezi z 2. in 3. alinejo prvega odstavka 78. člena ZMZ-1, niti v skladu z drugim odstavkom 14. člena in 34. členom Ustave RS. Prosilec ne more pridobiti pravice do materialne oskrbe (2. alineja prvega odstavka 78. člena ZMZ-1) in pravice do finančne oskrbe (3. alineja prvega odstavka 78. člena ZMZ-1) hkrati, temveč sta omenjeni pravici alternativni in prva prosilcu pripada v primeru nastanitve v azilnem domu ali njegovi izpostavi, druga pa v primeru nastanitve na zasebnem naslovu. Prosilec tako ne p