UPRS Sodba I U 172/2026-12

Tožnik je pri pristojnem organu (toženki) 13. 3. 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, pri čemer je bil postopek ustavljen s sklepom z dne 3. 5. 2024, saj je samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani. Nato je 10. 6. 2025 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila z odločbo toženke z dne 30. 9. 2025 zavrnjena kot očitno neutemeljena. Tožnik je nato sprožil upravni spor, pri čemer je tukajšnje sodišče njegovo tožbo zavrnilo (zadeva I U 1729/205 z dne 21. 10. 2025).

Izpodbijani sklep

Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (1. točka izreka), ki ga je podal 2. 12. 2025, in odločila, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (2. točka izreka).

V obrazložitvi je najprej povzela tožnikovo izjavo ob podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, vloženega na zapisnik 2. 12. 2025 ob prisotnosti tolmača za arabski jezik. Ugotavlja, da tožnik ob podaji zahtevka ni navedel nobenih novih okoliščin oziroma dejstev, ki bi hkrati bistveno povečale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite. Izrecno vprašan je namreč kot novo dejstvo izpostavil pogovor z materjo, ki mu je svetovala, naj ostane v Evropi, si ustvari družino in, da bo zanj slabo, če se vrne domov, kar pa ne predstavlja novih dejstev oziroma dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1.

Bistvene navedbe strank upravnega spora

Tožba

Zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa je tožnik vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da ugodi tožbi in spremeni izpodbijani akt na način, da dovoli vložitev ponovne prošnje, podrejeno pa odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo v ponoven postopek.

V tožbi priznava, da je svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal iz vsebinsko enakih razlogov, uveljavljenih v predhodnem postopku, in sicer zaradi revščine, neprimernega plačila za delo in družinskih težav. Poudarja, da je izvorno državo zapustil zaradi strukturno pogojene revščine in kratenja temeljnih pravic, ki so mu bile kršene kot otroku. Zaradi izjemno nasilnega družinskega spora, na katerega kot mladoletnik ni mogel vplivati, je bil kot mlajši polnoletnik primoran zapustiti svoj dom. Bil je v nevarnosti, brez družinske podpore, izobrazbe in realne možnosti preživetja. Izpostavljen je bil nasilnim ravnanjem nedržavnih subjektov, pri čemer mu varnostni organi niso nudili zaščite. Poudarja, da resna presoja navedenih dejstev ni bila izvedena v predhodnem postopku, kjer bi moral upravni organ oziroma sodišče preveriti, zakaj njegova mati nasilja ni prijavila maroškim varnostnim organom. Poudarja, da se mladoletniku (četudi je zdaj že polnoleten) ne sme očitati, da ni vložil pravnih sredstev oziroma, da se je celo sam spravil v položaj, ki je bil zanj življenjsko ogrožajoč. Ob vložitvi zahtevka v predmetnem postopku je zato izpostavil nasvet matere, naj se ne vrne v izvorno državo, saj tam ne bo varen. Očitno je doumela, da zdaj živi v varnem okolju. Slednje je uveljavljal kot novo dejstvo, ki ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v prejšnjem postopku. V dokaz svojih navedb predlaga lastno zaslišanje.

Odgovor na tožbo

V odgovoru na tožbo se je toženka sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Dodatno še poudarja, da tožnikovo obširno opisovanje revščine v izvorni državi, družinskih razmer, nasilja v družini, domnevnega neukrepanja varnostnih organov ter lastne ranljivosti kot mladoletnika, predstavljajo nove navedbe, na katere se tožnik sklicuje šele v tožbi. Gre za nedovoljene tožbene novote. Hkrati gre za okoliščine, ki so očitno obstajale že v času tožnikovega bivanja v izvorni državi in ne za nove okoliščine, ki jih tožnik ne bi mogel uveljavljati že v predhodnem postopku. Tožnik v tožbi tudi sicer ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti prej. Nadalje poudarja, da izjava matere ne more predstavljati novega dejstva. Ker je bil tožnik ob vložitvi prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka že polnoleten, razlogi za odhod iz izvorne države, ko naj bi bil še mladoleten, ne morejo vplivati na drugačno odločitev. V postopku tudi sicer tožnik novih dejstev ni podal, zato ni bila dolžna presojati njegovih osebnih okoliščin. Ker v postopku ni zatrjeval novih dejstev, meni, da njegovo zaslišanje ni potrebno in relevantno za odločitev v predmetnem upravnem sporu.

Dokazni postopek

V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-1400/2024, ki se nanaša na zadevo ter dokazno listino tožnika, ki se nahaja pod prilogo A 2 (izpodbijana odločba). Tožnika ni zaslišalo, saj, čeprav pravilno vabljen, na naroku ni pristopil oziroma svojega izostanka ni opravičil.

Odločitev sodišča

Tožba ni utemeljena.

Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, lahko vloži ponovno prošnjo le, če ob tem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da se v okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Opozorilo je, da gre za ločena pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje¹.

Poudariti velja, da je trditveno in dokazno breme prosilca v postopku odločanja o naknadni prošnji za mednarodno zaščito zaostreno - prosilec mora sam navesti nova dejstva oziroma predložiti nove dokaze, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.² Namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito je namreč v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje o že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.³ Dolžnost prosilca, da sam navede nova dejstva in dokaze temelji na tem, da posameznik pozna okoliščine, ki so nastale po pravnomočnem zaključku prejšnjega postopka odločanja o mednarodni zaščiti, zaradi katerih se ne želi vrniti v izvorno državo.⁴ Po izpolnitvi tega trditvenega in dokaznega bremena pa se šele lahko vzpostavi dolžnost upravnega organa po postavljanju konkretnejših vprašanj za morebitno razjasnitev ali nadaljnjo konkretizacijo zatrjevanih okoliščin.⁵

V predmetni zadevi je tožnik ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in po tem, ko je bil s strani uradne osebe seznanjen, da ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite lahko vloži zgolj, če predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, povedal, da bo nova dejstva poiskal. Na dodatno vprašanje pa je dodal, da je novo dejstvo nasvet matere, naj raje ostane v Evropi in, da bi bilo zanj slabo, če se vrne domov. Na vprašanje, naj natančno pove, katera so nova dejstva in dokazi, kdaj so nastali in, zakaj jih ni mogel navesti že v predhodnem postopku, pa je odgovoril, da nima drugih zadev. Toženka tako ni imela nobene dejanske podlage, po kateri bi lahko presojala, ali gre za (novo) dejstvo, ki ga tožnik brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že prej. Glede na to, da tožnik ni želel več povedati o domnevnih problemih, ki naj bi bili razlog, da bi lahko imel težave, če bi se vrnil domov, pa tudi ni mogla sprejeti sklepa, da bi šlo za razloge, ki bi tožniku pomembno povečevali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik tako ni zmogel že osnovnega trditvenega bremena za zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, prav tako pa ni predložil nobenih dokazov. Po presoji sodišča je posledično izpodbijani sklep pravilen in zakonit in se sodišče v celoti sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1)

Tožnik sicer v tožbi na novo trdi, da je bil v izvorni državi v nevarnosti, brez družinske podpore, izobrazbe in realne možnosti preživetja. Izpostavljen naj bi bil družinskemu nasilju, pri čemer mu varnostni organi niso nudili zaščite, saj se mati nanje ni zmogla obrniti. Sodišče teh navedb skladno s tretjim odstavkom 20. člena v zvezi z 52. členom ZUS-1 ni upoštevalo. Stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Tožnik v tožbi ni zatrjeval upravičenega razloga, da teh dejstev ni navedel že v postopku izdaje akta, njegovo zaslišanje na glavni obravnavi pa ni bilo možno, saj se naroka ni udeležil. Iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 2. 12. 2025, na katerega tožnik ni imel pripomb, je nadalje jasno razvidno, da mu je bila omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem.

Velja pripomniti, da se nove navedbe v tožbi glede družinskega nasilja v času, ko je bil mladoleten, in nemočjo matere, ki ga ni zmogla zaščititi, nanašajo na čas, ko je še živel v izvorni državi, torej pred podajo prošnje za mednarodno zaščito v predhodnem postopku, ki je bila pravnomočno zavrnjena kot očitno neutemeljena, zato očitno ne gre za nova dejstva v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Tožnik v tožbi namreč ne pojasni razlogov, zakaj za tovrstna dejstva bodisi ni vedel prej bodisi se nanje brez krivde ni mogel sklicevati. Sodišče se je z vpogledom v upravni spis lahko prepričalo, da je tožnik v okviru osebnega razgovora v predhodnem postopku, ki je potekal 30. 9. 2025, navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi revščine in težav s stricem, ki ga je tožil zaradi domnevne kraje denarja. Kakšnih drugih težav ni izpostavil. Da (predhodni) upravni postopek ni potekal v skladu s procesnimi jamstvi in, da ga nihče ni vprašal o nasilju, tako izpostavi šele v tožbi v obravnavani zadevi, kar pa je prepozno. Predhodni postopek je namreč (kot že navedeno) pravnomočno končan, zato tožnik z očitki o bistvenih kršitvah postopkovnih pravil, storjenih v predhodnem postopku, ne more uspeti.

Sodišče posledično zaključuje, da tožnik ni izkazal, da bi obstajala nova dejstva, ki bi mu znatno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Odločitev v izpodbijanem sklepu je posledično pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.
-------------------------------
¹ Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 45/2023 z dne 15. 3. 2023, v kateri se je sklicevalo na sodbo Sodišča EU v zadevi LH (C-921/19) z dne 10. junija 2021, točke 31 do 38 in sodbo v zadevi XY (C-18/20) z dne 9. 9. 2021, točki 33. in 34. Podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2023 in druge.
² Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.
³ Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015.
⁴ Tako sodba Vrhovnega sodišča I Up 36/2023 z dne 5. 4. 2023.
⁵ Prav tam.