UPRS Sodba I U 897/2025-11

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (2. točka izreka).

V obrazložitvi je tožena stranka najprej povzela tožnikove izjave ob podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, ki ga je vložil na zapisnik 7. 5. 2025. Iz njih je razvidno, da se po izdaji odločbe niso pojavila nova dejstva in dokazi. Glede novih dejstev in dokazov, ki so obstajali pred izdajo odločbe, vendar jih iz upravičenih razlogov ni mogel navajati, pa je povedal, da je zatiran, saj je po narodnosti Amazigh. Ko gre v kakšen urad, mora z uradno osebo govoriti v arabskem jeziku in v primerjavi z Arabci ni korektno obravnavan. Če se na ulici pogovarja v svojem jeziku, ga Arabci ponižujejo z besedo "Chleh", kar je ponižujoč izraz in pomeni "primitiven". Arabsko se je tožnik naučil govoriti šele po treh letih osnovne šole. Amazighi nimajo pravic, v tožnikovi vasi ni ceste in se nič ne gradi, imajo pa zdravstveni dom, ki je oddaljen štiri kilometre. Teh razlogov tožnik ni navedel v prejšnjem postopku, ker ni vedel, da so pomembni.

Tožnik je vložil dve prošnji za mednarodno zaščito, prvo 15. 12. 2023, vendar pa je tožena stranka ustavila postopek s sklepom z dne 28. 12. 2023, ker je tožnik 19. 12. 2023 samovoljno zapustil azilni dom. Dne 24. 10. 2024, po vrnitvi iz Zvezne republike Nemčije na podlagi Uredbe Dublin III, je tožnik vložil drugo prošnjo, ki jo je tožena stranka zavrnila z odločbo z dne 4. 12. 2024, tožbo zoper to odločbo pa je sodišče zavrnilo s sodbo I U 2/2025, ki je postala pravnomočna 3. 4. 2025.

Po stališču tožene stranke tožnik svoj zahtevek utemeljuje z novimi dejstvi in dokazi, ki pa so obstajali že v času prvotne odločitve, vendar jih takrat ni navedel, čeprav je imel to možnost. Navedbe, da v prejšnjih postopkih ni vedel, da je to pomemben razlog, so pavšalne in ne opravičujejo tožnikove krivde, saj bi se lahko na te razloge skliceval trikrat, torej ob podaji prve ali druge prošnje in na osebnem razgovoru, na katerem je bil prisoten tudi njegov pooblaščenec. Tožnik je bil pred vsako podajo prošnje ustrezno informiran o postopku. Glede na navedeno se tožnik v prvem in drugem postopku o navedenih dogodkih ni izjavil po lastni krivdi.

Tožnikove trditve

Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

Po tožnikovem mnenju iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, kaj je tožena stranka upoštevala ob presoji novih dejstev in dokazov. Zato se ga ne da preizkusiti.

Odgovor na tožbo

V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Poudarja, da je tožnik ob vložitvi zahtevka jasno izjavil, da po izdaji odločbe niso nastala nova dejstva in dokazi. Vse, kar je uveljavljal v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka (da je bil zatiran kot Amazigh, da se je pozno naučil arabski jezik in da je zato imel težave), je sicer novo dejstvo, ki ga ni uveljavljal že v predhodnih postopkih, vendar pa ni izkazal, da tega ni mogel storiti brez svoje krivde. Razlogi, zaradi katerih je tožnik vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, so jasno navedeni v drugem in tretjem odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Dokazni postopek

Dne 16. 6. 2025 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato se sodišče sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v zvezi z naknadno prošnjo, ki je v ZMZ-1 imenovana kot ponovna prošnja, že sprejelo stališče, da je zanjo glede na člen 2(q) Procesne direktive II¹ značilno, da je podana po izdaji dokončne odločbe v zvezi s predhodno prošnjo za mednarodno zaščito. Skladno s členom 40(2) te direktive se v okviru presoje dopustnosti take naknadne prošnje najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Šele če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje na podlagi člena 40(3) Procesne direktive II nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.² Procesna direktiva II v členu 40(4) državam članicam omogoča, da določijo, da bo prošnja nadalje obravnavana samo, če prosilec novih dejstev oziroma dokazov brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v pravnomočno končanem prejšnjem postopku. Če država članica te možnosti ne uporabi, se prošnja šteje za dopustno ne glede na to, da je prosilec navedel le tista dejstva in dokaze, ki so obstajali že pred pravnomočnim končanjem predhodnega postopka in ki bi jih lahko predložil že ob obravnavi predhodne prošnje.

Iz navedenih določb izhaja, da organ po prejemu naknadne oziroma ponovne prošnje preveri upoštevnost navedb o novih dejstvih ali predloženih novih dokazih najprej z vidika časa njihovega nastanka, torej, ali so nastali (se pojavili) po izdaji predhodne odločitve, v primeru zgodnejšega obstoja, to je v času prvega postopka, pa še, ali je do opustitve njihovega navajanja ali predlaganja prišlo po prosilčevi krivdi.

Za odločitev v obravnavani zadevi je tako bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da opustitve navajanja novih dejstev, ki so obstajala že v času prvega postopka, ni mogoče pripisati njegovi krivdi. V zvezi s tem pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke, saj tožnik v tožbi le pavšalno navaja, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, kaj je tožena stranka upoštevala ob presoji novih dejstev in dokazov. Ta tožnikov ugovor pa je očitno neutemeljen, saj so tožnikove navedbe, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, jasno razvidne iz drugega in tretjega odstavka izpodbijanega sklepa (njihov povzetek je v 2. točki obrazložitve te sodbe). Na drugačno stališče ne vpliva ni tožnikova izpovedba na glavni obravnavi, "da pred podajo prve in druge prošnje ni bil informiran", saj je že sama po sebi posplošena, poleg tega nima podlage v določno opredeljenem trditvenem gradivu. Glede na navedeno sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato, ker tožnik ni izkazal, da novih dokazov, ki so obstajala že v času prvega postopka, brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

V zvezi s presojo, ali je bila tožniku zagotovljena ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev zahtevka ob smiselni uporabi 4. člena Kvalifikacijske direktive II,³ sodišče ugotavlja, da je iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 7. 5. 2025 razvidno, da je bila tožniku omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem, tožnikov pooblaščenec pa ni imel vprašanj. Tožnik na zapisnik ni imel pripomb, zato mu je bila po presoji sodišča dana možnost aktivnega sodelovanja in izjave o pomembnih dejstvih v postopku pri ponovni prošnji.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil tožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga nalaga ZMZ-1 v prvem odstavku 65. člena. Da z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za podelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za tožnikovo vrnitev v izvorno državo zaradi strahu pred preganjanjem ali resno škodo, pa je bilo po vsebini že razsojeno s pravnomočno zavrnitvijo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.
-------------------------------
¹ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
² Sodba v zadevi LH (C-921/19) z dne 1o. junija 2021, točke 31 do 38.
³ Navedeno dolžnostno ravnanje organa je razvidno iz 16. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Procesna direktiva II).