VSRS Sklep I Up 176/2021

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1787/2020-115 z dne 26. 3. 2021 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo po opravljeni glavni obravnavi po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 144/2020 z dne 11. 11. 2020 na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo št. 2142-425/2016/34 (1312-10) z dne 17. 3. 2017, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je med drugim navedlo, da se po izvedenem dokaznem postopku in opravljenem ustnem zaslišanju tožnika na treh narokih za glavno obravnavo v celoti strinja s toženo stranko, ki je sprejeto zavrnilno odločitev oprla na presojo listin, ki jih je predložil tožnik in njegovih izjav v postopku. Po presoji sodišča tožnik s svojimi odgovori na vprašanja sodišča ni prepričljivo, verodostojno in konsistentno pojasnil ugotovljenih neskladij, ki jih je izčrpno navedla že tožena stranka v izpodbijani odločbi. S sklicevanjem na stališče Vrhovnega sodišča v sklepih I Up 81/2019 z dne 29. 5. 2019 in I Up 174/2019 z dne 12. 11. 2019 pa je zavrnilo tožbene ugovore glede neprevedenih listin, ki jih je v postopku predložil tožnik sam.

2Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da so zaključki sodišča v izpodbijani sodbi v celoti neobrazloženi. Sodišču očita, da ni izvedlo temeljite dokazne ocene, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Navaja, da je seznanjen s stališčem Vrhovnega sodišča v zvezi s prevajanjem dokumentacije (ki je povzeto v 51. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar mu nasprotuje. Vztraja, da lahko uradna oseba dokumente, ki jih ima pred seboj, razume le, če so prevedeni. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek; podrejeno, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna mednarodno zaščito; še podrejeno pa, naj ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženki v nov postopek.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri čemer izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1).

6Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1 - med njimi tudi, da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost; peta alineja. Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.¹

7V obravnavanem primeru je pritožnik vložil tožbo v upravnem sporu, s katero je izpodbijal odločbo tožene stranke o zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito zaradi dvoma v pristnost listin, ki jih je predložil pritožnik in zaradi neverodostojnosti njegovih izjav v zvezi razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite je pritožnik utemeljeval s strahom pred talibani, ki naj bi mu grozili s smrtjo zaradi njegovih poslov z Američani.

8Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.²

Izhodišče presoje

9Vrhovno sodišče v tej zadevi odloča petič. Nazadnje je odločilo s sklepom I Up 144/2020 z dne 11. 11. 2020,³ v katerem je presodilo, da je prišlo do kršitve pravice stranke do glavne obravnave iz 22. člena Ustave, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave kljub temu, da ne obstajajo razlogi, zaradi katerih glavne obravnave izjemoma ni treba izvesti. Zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu je razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču, da opravi nov postopek. Sodišču je naložilo, da bo moralo v novem postopku izvesti glavno obravnavo in na njej razjasniti vprašanje spornega dejanskega stanja ter odločiti o tem, katere dokaze je treba izvesti. Odločitev, ki jo sodišče sprejme po tako izvedenem dokaznem postopku, pa je treba tudi obrazložiti.

10V skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora sodišče pri ugotavljanju dejstev, ki jih šteje za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj na podlagi uspeha celotnega dokazovanja. Prosta dokazna ocena je sodniška svoboda za vestno in skrbno dokazno oceno, ki zajema strukturalno analizo dokazovanja s posameznim dokaznim sredstvom, ko sodnik navede argumente dokazne (ne)vrednosti za vsak posamezen dokaz, pri čemer morajo biti ti argumenti logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Po oceni vsakega posameznega dokaza pride na vrsto primerjava posameznih dokazov med seboj, pri čemer so vsi tisti dokazi, ki govore za resničnost ali neresničnost neke trditve o dejstvu, združijo v celoto. Sledi še končna ocena, ki upošteva tudi uspeh celotnega postopka. S tem je mišljena celota procesnega dogajanja, zlasti pa procesna dejanja strank, njihove navedbe (konsistentnost in logičnost njihovih navedb), način sodelovanja v postopku, itd. Temeljno sporočilo te določbe ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena. Dokazna ocena mora tako ustrezati standardom skrbnosti, kar pomeni, da mora biti preverljivo obrazložena. Ta obrazložitev (kot navzven izraženo intimno prepričanje) pa mora biti taka, da z izčrpno in poglobljeno, umno in razumno argumentacijo prepriča bodisi stranke (ki zato ne vložijo pravnega sredstva) bodisi (če je vloženo pravno sredstvo) sodišče, ki odloča o tem pravnem sredstvu.⁴ Razlogi sodne odločbe morajo torej prepričljivo utemeljiti odločitev sodišča in omogočiti vsebinski preizkus sodbe. Kršitev proste dokazne ocene je lahko dvojna. Kadar gre za neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, je bistvena kršitev določb postopka praviloma kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, v primeru površne ali pomanjkljive dokazne ocene pa tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka ZPP. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da mora v primerih, kakršen je obravnavani, sodba imeti celovite razloge o tistih odločilnih dejstvih, na katera tožnik opira oziroma utemeljuje svoje tožbene navedbe v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za mednarodno zaščito (v obravnavanem primeru so to razlogi ogroženosti zaradi strahu pred talibani). Vsega tega sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo.

Presoja obravnavane zadeve

11Sodišče prve stopnje je v novem postopku na glavni obravnavi izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnika s pomočjo tolmača za farsi jezik (na treh narokih, 12., 19., in 26. 3. 2021) in pregledom listin (40. točka izpodbijane sodbe). V izpodbijani sodbi je navedlo, da se v celoti strinja s toženo stranko, ki je zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Ta je odločitev oprla na ugotovitev neskladij glede ključnih dejstev v povezavi z razlogi za zapustitev izvorne države in ostalimi okoliščinami, s katerimi je pritožnik utemeljeval svojo prošnjo in na dvom v pristnost listin, ki jih je predložil pritožnik. Sodišče je (med drugim) navedlo, da je tožnik nedvomno imel možnost, da ugotovljena neskladja pojasni, vendar s svojimi odgovori na vprašanja sodišča in pooblaščencev strank ni prepričljivo, verodostojno in konsistentno pojasnil ugotovljenih neskladij, ki jih je izčrpno navedla že tožena stranka v izpodbijani odločbi, kot je povzeta v obrazložitvi te sodbe pod točko 1-20. Sodišče je tako presodilo predvsem zato, ker je na številna konkretna, enostavna in jasna vprašanja (v zvezi s šolanjem) odgovarjal z zastavljanjem svojih vprašanj. Ob upoštevanju dejstva, da tožnik sam za slovensko policijo opravlja dela tolmačenja po predloženi avtorski pogodbi (priloga A18), se je sodišče strinjalo s sklepanjem tožene stranke, da so bile njegove izjave že same po sebi neprepričljive in malo verjetne, in da niso bile skladne z vsebino dokumentov, ki jih je predložil. Dodalo je še, da ker poleg navedenega ni verodostojno predstavil svojih razlogov za zapustitev države, tožena stranka upravičeno dvomi v obstoj dogodkov, ki jih je izpostavil kot ključne pri odločitvi, da zapusti izvorno državo.

12Pritožnik taki presoji sodišča nasprotuje. Obrazložitvi izpodbijane sodbe očita pomanjkljivo in na nekaterih delih neobrazloženo dokazno oceno in s tem povezano ugotovitev neverodostojnosti tožnikovih izjav. Zatrjuje namreč, da je sodišče prve stopnje brez obrazložitve sledilo zaključku (ugotovitvam) tožene stranke. Pojasnjuje, da je že v tožbi navajal, da je v zvezi s predloženimi dokumenti prišlo do določenih neskladij, vendar se je do njih v tožbi opredelil in predlagal zaslišanje v zvezi z njimi. Sodišču očita, da je v izpodbijani sodbi popolnoma prezrlo njegove izjave v zvezi s tem in dokazne ocene o vseh njegovih izjavah sploh ni izvedlo. Navaja tudi, da je dokazno oceno (ne)verodostojnosti tožnikovih izjav izvedla policija, ne tožena stranka, kar je huda kršitev vseh predpisov o mednarodni zaščiti. Ponavlja pritožbene navedbe glede prevajanja dokumentacije.

13Vrhovno sodišče najprej zavrača pritožbene trditve o tem, da dokazne ocene listin ni mogoče preizkusiti zgolj zato, ker niso prevedene. Ker pritožba ne vsebuje novih argumentov v zvezi s tem, Vrhovno sodišče ostaja pri stališču, ki ga je sprejelo in večkrat ponovilo v tej zadevi (sklepa Vrhovnega sodišča I Up 81/2019 in I Up 174/2019 in nazadnje v sklepu I Up 144/2020 z dne 11. 11. 2020; točka 9. do 13. obrazložitve sklepa).

14Nebistveni so pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na dokazno oceno, ki naj bi jo namesto toženke sprejela policija. Sodišče prve stopnje je namreč na glavni obravnavi sámo ugotavljalo dejansko stanje glede tožnikovega izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite in tako sámo sprejelo dokazno oceno izvedenih dokazov.

15Po presoji Vrhovnega sodišča pa so utemeljeni pritožnikovi očitki, da dokazna ocena sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložena. Sodišče prve stopnje je v novem postopku sicer izvedlo obširen dokazni postopek, v katerem je trikrat zaslišalo pritožnika in prebralo vse predložene listine, a dokazne ocene izvedenih dokazov ni obrazložilo in ni navedlo razlogov, ki so sodišče pripeljali do sprejete odločitve.

16Tako se do tožbenih ugovorov zoper dokazno oceno tožene stranke glede ugotovitve, da listine niso pristne, sploh ni opredelilo, čeprav je izvedlo dokaz z vpogledom v listine. Zgolj strinjanje z dokazno oceno tožene stranke ne zadošča. Očitno je namreč, da je bila v obravnavanem primeru sporna tudi dokazna ocena tožene stranke glede listin, ki jih je predložil pritožnik. Za preizkus te dokazne ocene pa je logično, da mora sodišče najprej razkriti, katere so te listine, kako razume vsebino posamezne listine, ki jo je sprejelo kot dokaz, in pojasniti dokazno oceno glede dejstva, ki se s to listino dokazuje. Šele taka obrazložitev omogoča preizkus dokazne ocene posameznega dokaza, torej tudi dokazno oceno glede listine, ki ni prevedena. Utemeljen je torej pritožbeni ugovor, da sodišče tega ni storilo niti glede listin, na katere se tožbeni ugovori izrecno nanašajo.

17Poleg navedenega pritožnik tudi utemeljeno opozarja, da je zaključek sodišča o neverodostojnosti tožnikovih izjav - da pritožnik s svojimi odgovori na vprašanja sodišča ni prepričljivo pojasnil ugotovljenih neskladij glede ključnih dejstev v povezavi z razlogi za zapustitev države in ostalimi okoliščinami, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo, ki jih je navedla tožena stranka v odločbi – pomanjkljivo obrazložen. Sodišče se je namreč opredelilo le do tistih pritožnikovih izjav, s katerimi je odgovarjal na vprašanja v zvezi z njegovo izobrazbo in zaposlitvijo. Le na podlagi ocene, da je na ta vprašanja odgovarjal neprepričljivo in izmikajoče, se je sodišče strinjalo s presojo tožene stranke, da so bile njegove izjave v zvezi s tem že same po sebi neprepričljive, malo verjetne in da niso bile skladne z vsebino dokumentov, ki jih je predložil. Ob tem pa niti ni pojasnilo, katerih neskladij s predloženimi dokumenti pritožnik ni pojasnil. Zgolj obširno navajanje (citiranje) vprašanj, ki mu jih je postavilo na glavni obravnavi, in njegovih odgovorov ne zadošča za obrazložitev strinjanja sodišča s toženkino presojo o neverodostojnosti vseh pritožnikovih izjav. Na tak način se je neutemeljeno izognilo vsebinski presoji pravilnosti konkretnih ugotovitev tožene stranke, na katerih temelji odločba tožene stranke. Sodišče tako ni pojasnilo razlogov za presojo pravilnosti ugotovitev tožene stranke glede posameznih neverodostojnosti tožnikovih izjav niti kako je pri tem upoštevalo vsebino listin, v katere je vpogledalo. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa tudi ni razvidno, kako naj bi ugotovljene nekonsistentnosti tožnikovih izjav in izpovedbe v zvezi z zaposlitvijo in izobrazbo vplivale na presojo glede verodostojnosti njegovih navedb v zvezi z razlogi za odhod iz izvorne države (čemur pritožnik v tožbi izrecno ugovarja). Posledično je izostala opredelitev sodišča do bistvenih tožbenih ugovorov pritožnika in obrazložitev, kako dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče, potrjuje dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka.⁵

18Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni obrazložilo dokazne ocene dokazov, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi. Zaradi neobrazložene dokazne ocene pravilnosti izpodbijane odločitve v obravnavanem primeru ni mogoče preizkusiti, niti ni mogoče (glede na opisano pomanjkljivost izpodbijane sodbe) ugotoviti, ali je sodišče pri svoji dokazni oceni sploh upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. V obravnavanem primeru je tako podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1. ⁶

19Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1). V njem bo moralo sodišče odpraviti opisane pomanjkljivosti, obrazložiti dokazno oceno v skladu z napotkom iz 8. člena ZPP, tudi glede na tožbene navedbe, s katerimi je pritožnik (med drugim) opozarjal na neobrazloženo oceno o njegovi neverodostojnosti. Glede na to, da je tožena stranka svojo odločitev oprla tudi na splošne razmere v Kabulu, se bo sodišče moralo v ponovljenem postopku opredeliti tudi do relevantnosti spremenjenih razmer v Afganistanu za obravnavani primer. Obveznost, ki jo ima sodišče, da opravi "ex nunc" presojo, tj., da pri presoji izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite upošteva tudi nove elemente (tako pravne kot dejanske), ki so se pojavili po sprejetju odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, namreč izhaja iz tretjega odstavka 46. člena Direktive 2013/32 v povezavi s 47. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.⁷ V tem primeru mora seveda sodišče dati strankam možnost, da se tudi o teh novih okoliščinah izjavita.

¹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017 (7. točka obrazložitve).
² Tako Vrhovno sodišče že v sodbah I Up 215/2016 z dne 24. 8. 2016 in I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017.
³ Dotedanji potek postopka je sicer povzet v 38. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁴ Tako Zobec, J, v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 90, 91 in 92.
⁵ Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je obveznost ustrezne obrazložitve sodne odločbe namenjena tudi zagotovitvi učinkovitosti pravice do pritožbe po 25. členu Ustave (Up 184/98, Up 373/97), torej da stranka lahko s pritožbo učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Če je obrazložitev pomanjkljiva, je lahko zagotovljeno pravno sredstvo le navidezno (Up-118/95). Pravica do pravnega sredstva pa je zagotovljena le, če je izpodbijana odločba obrazložena do te mere, da lahko pritožnik izpodbija vsebinske razloge odločitve.
⁶ Na katere napake v sestavi sodbe se nanašajo kršitve postopka iz 14. točke 339. člena ZPP primerjaj J. Zobec, v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 95 in J. Zobec, v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 306 do 311.
⁷ Sodba SEU v zadevi Serin Alheto (C-585/16) z dne 25. 7. 2018, tč. 106 do 118.