VSRS Sodba I Up 180/2025

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo št. 2142-1558/2025/6 (1222-15) z dne 21. 7. 2025, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu za prostovoljni odhod določila deset dnevni rok, v katerem mora zapustiti območja Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 ter hkrati odločila, da če tožnik v postavljenem roku ne bo zapustil teh območij, se ga z njih odstrani in se mu določi prepoved vstopa nanje za obdobje enega leta.

2V obrazložitvi je pritrdilo ugotovitvam toženke, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (razloge ekonomske narave - revščino) ter da prihaja iz varne izvorne države (Maroka).

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijano sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo toženke odpravi, oziroma podrejeno, naj jo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da v Maroku ni mogel dostojno živeti, čeprav se je trudil, da bi si našel primerno delo. V okoliščinah tako hudega pomanjkanja je treba situacijo v Maroku obravnavati kot resno škodo, saj tam ni splošnega pomanjkanja, ampak je država tista, ki je vzpostavila nepravičen sistem za določene državljane.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sporno, ali bi bil pritožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kar bi na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 lahko utemeljevalo priznanje statusa subsidiarne zaščite. Resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ-1 sicer zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja), mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

7Vrhovno sodišče pritrjuje stališčem izpodbijane sodbe, da takšna škoda pritožniku ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi. Očitno namreč je, da je zatrjevano tveganje, da bo pritožnik tam izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (hudi revščini), posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. S temi razmerami in morebitnimi težavami pri iskanju zaposlitve se tako ne sooča samo pritožnik, ki bi bil temu izpostavljen zaradi zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode, ampak tudi preostalo prebivalstvo, zaradi splošnega, v pritožbi zatrjevanega nedelovanja sistemov izvorne države. Institut mednarodne zaščite pa varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.¹

8Upravno sodišče je zato v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, da mora tveganje, da bo pritožnik v primeru vrnitve izpostavljen nehumanemu ali nečloveškemu ravnanju, izhajati iz dejavnikov na strani države ali drugih subjektov, pred katerimi država prosilca noče ali ne more zaščititi, česar pritožnik v tožbi ni zatrjeval. Tej ugotovitvi pritožnik argumentirano niti ne nasprotuje. Odgovornost za slabo ekonomsko stanje dela prebivalstva v Maroku sicer pripisuje tamkajšnjim oblastem, vendar to po že obrazloženem ne zadošča. Razlog za mednarodno zaščito ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.²

9Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen Zakona o upravnem sporu).

¹ Sodba Vrhovnega sodišča I Up 145/2024 z dne 13. 6. 2024, 7. točka obrazložitve in tam citirana sodna praksa.
² Sodba Vrhovnega sodišča I Up 145/2024 z dne 13. 6. 2024, 8. točka obrazložitve in tam citirana sodna praksa.