UPRS Sodba I U 1603/2022-24

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1323/2022/5 (1222-02) z dne 26. 10. 2022 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Izpodbijana odločba

1Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi 3. alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v povezavi s 1. alinejo 53. člena ZMZ-1 zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, se ga bo s teh območij odstranilo (3. točka izreka). Hkrati mu je za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka). Toženka ne dvomi, da prosilec prihaja iz Kameruna in da je državljan Republike Kamerun.

2Toženka v obrazložitve odločbe povzame, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Njegovo izpoved strne v ugotovitev, da prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z neuspehom v življenju kot posledico čarovništva, ki je naperjeno zoper njega ter z obolelostjo zaradi okužbe z virusom HIV. Pri tem ugotavlja, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje. Glede tega, ali je podal utemeljene razloge, čemu ni mogel predložiti dokazov, je menila, da če bi bil dejansko ogrožen, bi vložil vse napore v predložitev verodostojnih dokazil in informacij. Kljub pozivu tega vse do izdaje odločbe ni storil.

3Pri presoji, ali so izjave tožnika skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom, je toženka ugotovila, da obstajajo razlogi, ki vzbujajo utemeljen dvom v njihovo resničnost. Tožnik je ustvaril vtis pretiravanja, vsakič, ko je govoril o razlogih za zapustitev države, je dodal nov razlog. Namreč, po prijetju s strani policije, je v lastnoročni izjavi navedel zgolj, da za mednarodno zaščito zaproša, ker je v njegovi državi zelo težko; rad bi pomagal materi, ki ima diabetes, sam ima HIV. Čarovništvo je prvič omenil v prošnji za mednarodno zaščito, šele na osebnem razgovoru pa je povedal o domnevnem napadu s strani neznancev, ki so ga obtožili, da je homoseksualec, ker ima AIDS. Njegovo pojasnilo, da čarovništva in napada prej ni omenjal zato, ker je njegova zgodba predolga oz., ker je bil ob prijetju policije v šoku, je ocenila za neprepričljivo. Za malo verjetno je ocenila tudi nadaljnjo izpoved tožnika, da bi na izdelavo potne listine čakal leto dni, v tem času pa naj bi se ga ljudje zaradi bolezni izogibali in ga etiketirali za homoseksualca. Hkrati je namreč povedal, da je v tem času (očitno nemoteno) delal in se preživljal kot taksist na motorju.

4Toženka je tudi ocenila, da tožnik brez utemeljenega razloga ni zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče (4. alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1). Namero za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji je podal 4. 4. 2022, po prijetju s strani policijske patrulje Brežice. Pred tem se je po odhodu iz izvorne države nahajal v Gvineji, Turčiji, Srbiji, Bosni in Hercegovini ter Hrvaški. Iz njegovih navedb ne izhaja, da bi v kateri od omenjenih držav zaprosil ali skušal zaprositi za mednarodno zaščito.

5V nadaljevanju je ocenila, da okoliščin tožnikovega primera ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja. Težave povezane s čarovništvom oz. misticizmom in težave povezane z bolezenskim stanjem, ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Čarovništvo na katerega se prosilec sklicuje in zaradi katerega naj bi zapustil izvorno državo, v obravnavani zadevi ni mogoče šteti za dejanje preganjanja v smislu določb ZMZ-1 in Ženevske konvencije o statusu beguncev. Izkazana ni niti huda kršitev njegovih človekovih pravic v povezavi s čarovništvom, saj je zadnje leto pred odhodom iz države tam dokaj normalno živel in državo tudi legalno zapustil.

6Tudi če bi držalo, da je bil tožnik napaden zaradi domneve homoseksualnosti (kar toženka sicer ocenjuje za neverodostojno) tožnik ni izkazal, da bi zaprosil za pomoč policije. V osebnem razgovoru 20. 4. 2022 je navedel, da je policija v Kamerunu zelo pokvarjena, kar pomeni, da osebno ni imel slabih izkušenj s policijo in da gre zgolj za njegovo subjektivno slabo mnenje o policiji brez realne osnove. Tako ni mogoče izpeljati, da mu zaščita pred domnevnimi napadalci v izvorni državi ne bi bila nudena. Zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

7Tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Toženka ugotavlja, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 (ogroženosti zaradi vojnega stanja v Kamerunu ni uveljavljal, toženka pa je vezana na njegove razloge oz. trditveno podlago).

Tožba in pripravljalna vloga tožnika

8Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1), to je napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Predlaga, da naj sodišče odločbo odpravi in mu podeli status mednarodne zaščite, podrejeno, da odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

9V tožbi povzame, kdaj je prišel v Republiko Slovenijo in kaj je povedal na osebnem razgovoru. Nato pojasni, da je homoseksualnost v Kamerunu kazniva. Kamerunski zakon, ki torej kriminalizira istospolne odnose, je ustvaril ozračje, ki Kameruncem in varnostnim silam omogoča, da brez posledic zlorabljajo in napadajo LGTB osebe. Napadajo tudi aktiviste, ki se borijo za njihove pravice in celo nekatere odvetnike, ki so tem osebam pomagali. Po poročanju organizacije Human Rights Watch je bilo v letu 2021 samo od februarja do aprila aretiranih več kot dva ducata oseb zaradi obtožb o homoseksualnosti. V Kamerunu so običajne množične aretacije, samovoljno pridržanje ter mučenje in nasilje v priporu. V maju 2021 je policija v hotelu v Bafoussamu aretirala 53 ljudi na srečanju, ki ga je gostila organizacija, ki se ukvarja s problematiko HIV. Policija jih je obtožila kaznivih dejanj homoseksualnosti. Vsaj šest med njimi je bilo podvrženih prisilnim analnim pregledom in testom HIV. Tako obstaja velika verjetnost, da bodo homoseksualci pristali v zaporu, razmere tam pa so nečloveške.

10Tožnik se ne strinja z oceno toženke, da je malo verjetno, da bi zaradi okuženosti z virusom HIV imel težave, kot jih je opisal (da so ga ljudje zmerjali, ko so izvedeli, da je okužen s HIV, da so ga neznanci zato celo pretepli in ga poškodovali in je zato moral zapustiti dom in četrt, kjer je živel, ter, da niti pri sestrični, ki ga je nato sprejela, ni mogel več živeti, ko so tudi tam ljudje ugotovili, da je HIV pozitiven in zaradi tega homoseksualec). Tudi ne sprejema njenih razlogov glede tega, da pretepa ni prijavil policiji. Toženka je primer ocenjevala Evropocentristično, brez upoštevanja dejstva, da prihaja iz Afrike, kjer je drugačna kultura in so pogledi na družbena dogajanja, vključno s homoseksualnostjo različna, mnogo manj tolerantna, kot v Evropi. Pri tem niti ni preverjala splošnih informacij o Kamerunu, o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin v tej državi, niti kamerunske zakonodaje. Prav tako ni preverjala informacij o tem, kako kamerunska zakonodaja obravnava istospolno usmerjene, glede njihove morebitne diskriminacije, kako njihove pravice v zvezi s tem ščitijo državni organi, npr. policija, sodišča in ne nazadnje, kako jih obravnavajo ljudje, s katerimi pridejo v stik, od sosedov do pripadnikov oblastnih struktur. Skladno z 22. členom ZMZ -1 bi to vsekakor morala storiti, pa ni. Zato je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovila in napravila napačno dokazno oceno.

11Ali je tožnik homoseksualec ali ne, v zadevi ni bistveno. Bistveno je, da so ga kot takega prepoznali ljudje, ko so ugotovili, da je okužen z virusom HIV in z njim kot s homoseksualcem ravnali nasilno, tako psihično, kot fizično. Zmerjali so ga, da je homoseksualec, kar ima v njihovi družbi izrazito negativen prizvok, ga celo pretepli in pregnali iz četrti, kjer je živel in delal. Ker se ni mogel vrniti v četrt, od koder se je umaknil, je moral celo zapustiti državo. Splošno znano dejstvo je, da so homoseksualci rizična skupina glede možnosti okužbe s HIV. Celo v Sloveniji, ki je veliko bolj tolerantna in odprta družba kot kamerunska, se velikokrat razume, da se predvsem moški večinoma okužijo preko spolnih odnosov z istospolno usmerjenimi. To pa a contrario pomeni, da če si moški in okužen s HIV, je velika verjetnost, da si homoseksualec. Ker je zaradi okužbe s HIV veljal za homoseksualca in mu je grozila celo več letna zaporna kazen, je popolnoma logično in normalno, da ni šel po pomoč na policijo. Glede na poročila o ravnanju državnih organov v Kamerunu s homoseksualci, ga policija ne bi bi zaščitila, ampak bi se izpostavil celo tveganju zaporne kazni. Opisano preganjanje ima vsekakor znake tako fizičnega kot psihičnega nasilja in izpolnjuje kriterije preganjanja po 26. členu ZMZ-1. Med razlogi preganjanja in samim preganjanjem obstaja vzročna zveza, preganjanje pa je bilo takšne intenzivnosti (tožnik ima še vedno brazgotine na hrbtu) in je trajalo tako dolgo (kar dvakrat je moral zapustiti svoje bivališče), da so izpolnjeni pogoji za odobritev mednarodne zaščite.

12Ker je bil tožnik v izvorni državi že podvržen preganjanju, bi morala toženka pri svoji odločitvi upoštevati tudi četrti odstavek 4. člena Kvalifikacijske direktive II (Direktiva 2011/95/EU), ki določa, da če je bila prosilcu že povzročena resna škoda ali se mu je s škodo neposredno grozilo, je to resen znak tožnikovega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenega tveganja, da utrpi resno škodo, razen če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila. Iz vsega povedanega pa izhaja, da tovrstnih tehtnih razlogov ni. Ob morebitni vrnitvi v Kamerun ga verjetno čaka zaporna kazen, ki je glede na njegovo zdravstveno stanje in stanje v kamerunskih zaporih verjetno niti ne bi preživel. Tožbene navedbe je tožnik v bistvenem povzel še v pripravljalni vlogi.

Odgovor na tožbo in pripravljalna vloga toženke

13Toženka je v odgovoru na tožbo menila, da je izpodbijana odločba zakonita in pravno pravilna, zato pri njej vztraja. Ne oporeka dejstvu, da je tožnik HIV pozitiven, vendar upoštevaje vse njegove kontradiktorne in nekonsistentne navedbe ne sprejema za verjetno, da je imel v Kamerunu v zvezi s tem kakršnekoli težave. To je moč zaključiti že iz njegovih navedb, da je zadnje leto pred odhodom iz Kameruna normalno delal kot prevoznik ljudi na motorju, pa z njimi ni imel nobenih konfliktov in kakršnihkoli problemov. Eden najpomembnejših izzivov, s katerimi se danes soočajo državljani Kameruna, je razširjenost HIV/aidsa po vsej državi. Ker je nacionalna stopnja okužbe leta 2021 znašala 3,7 %, je doseganje nadzora nad epidemijo še vedno nenehen boj. Vendar s pomočjo tuje pomoči, nevladnih organizacij in proaktivnih prizadevanj kamerunske vlade država napreduje proti temu cilju.

14Tožnikove informacije glede položaja homoseksualcev in tozadevne zakonodaje v Kamerunu so brezpredmetne. Tožnik ne uveljavlja, niti ne zatrjuje, da je homoseksualec. Navedel je, da je bil etiketiran kot homoseksualec, čeprav ni. Do omenjenih tožnikovih navedb se je tožena stranka v izpodbijani odločbi obširno opredelila, ter se na njih v odgovoru na tožbi v celoti sklicuje. Iz tožnikove situacije ni mogoče razbrati, da policija ne bi bila sposobna ali da ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, saj je tožnik sam izjavil, da groženj policiji sploh ni prijavil. Po mnenju tožene stranke to ni nikakršno zagotovilo, da kljub posredovanju policije neznanci še vedno ne bi grozili, kot tudi ni dokaz, da policija v primeru ne bi ukrepala. Tožena stranka zagovarja stališče, da kdor ni niti zaprosil za pomoč pristojnih organov, se ne more sklicevati na to, da mu ti niso sposobni nuditi zaščite.

15V bistvenem enako in bolj obširno glede situacije v Kamerunu, v povezavi z razširjenostjo virusa HIV, je toženka navajala tudi v pripravljalni vlogi. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Dokazni postopek

16Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-1323/2022, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo priloge tožnika A 1 - A 17¹ in toženke B 1. Zaslišalo je tožnika.

Presoja sodišča

17Tožba je utemeljena.

18ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona.

19Za priznanje statusa begunca morajo torej biti podani razlogi preganjanja. Ti so opredeljeni v prvem odstavku 27. člena ZMZ-1, to pa je pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini ali pa politično prepričanje. Dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije morajo biti 1) dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali 2) predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek 26.člena ZMZ-1).

20Pogoji za dodelitev mednarodne zaščite v obliki statusa subsidiarne zaščite so predpisani v tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1 in določajo, da mora pri prosilcu, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca obstajati utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona.

21Po določbi 28. člena ZMZ-1 resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

22Uvodoma sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi v ničemer ne izpodbija zaključka toženke o tem, da okoliščine, povezane z zatrjevanim čarovništvom, ne morejo biti podlaga, da se mu prizna mednarodna zaščita. Sporno tako ostaja, ali je izkazal, da je preganjan zaradi domneve o njegovi homoseksualnosti na podlagi okužbe z virusom HIV oz. ali obstaja utemeljeno tveganje, da bi zaradi te domneve ob vrnitvi v izvorno državo utrpel resno škodo.

23Med strankama očitno ni sporno, da je bil tožnik okužen z virusom HIV že pred odhodom iz izvorne države. Toženka pravi, da mu ne verjame, da bi bil zaradi okužbe z virusom HIV obravnavan kot homoseksualec in da bi bil zaradi tega preganjan oz., da bi utrpel resno škodo (ne verjame mu, da je bil pretepen, da se je moral seliti, ..). To okoliščino je izpostavil šele na osebnem razgovoru, o domnevnih napadih ni predložil nobenih pisnih dokazil (zdravniška potrdila), leto dni pred odhodom je očitno nemoteno opravljal delo taksista z motorjem. Njegovo izpoved zato ocenjuje za neverodostojno in sklene, da ji zaradi tega ni bilo treba pridobivati informacij o izvorni državi.

24Sodišče taki oceni ne more pritrditi. Ni sporno, da tožnik okužbo z virusom HIV že od vsega začetka navaja kot razlog za mednarodno zaščito. Dejstvo, da je glede tega podrobno izpovedal šele na osebnem razgovoru, ne more predstavljati take okoliščine, ki bi narekovala, da se mu glede tega v popolnosti odreče verodostojnost. Šele takrat je imel možnost, da je lahko z vsemi detajli predstavil vse svoje argumente. Da je okolica tožnika zaradi okužbe z virusom HIV lahko imela za homoseksualca, že življenjsko izkustveno gledano, ni neprepričljivo. Takšna percepcija je nenazadnje dolgo časa veljala tudi v zahodnem svetu in do določene mere velja še danes. Ali bi to res lahko držalo tudi za tožnika (torej polnoletno moško osebo) v Kamerunu, pa bi toženka lahko ugotovila šele, če bi pridobila podatke o tej izvorni državi. Če bi toženka preverila informacije o izvorni državi, bi tudi pridobila pomemben podatek, ki ga tožnik izpostavlja v tožbi. To je, da je homoseksualnost v Kamerunu kazniva. V tej luči bi njegova izpoved o tem, da je bil pretepen in da se je moral seliti zaradi domneve homoseksualnosti, lahko pomenila drugačno dejansko presojo oz. oceno njegove verodostojnosti, kot jo je podala toženka v izpodbijani odločbi. Hkrati pa glede ocene preganjanja tudi drugačno presojo tožnikovih trditev, da policiji ne gre zaupati in se zato nanjo ni obrnil (da ga torej ta pred preganjanjem ne bi zaščitila²).

25Toženka bi v danem primeru torej morala preveriti informacije o izvorni državi. Če bi na podlagi teh ugotovila, da se zgolj okužba (polnoletnega moškega) z virusom HIV ne povezuje s homoseksualnostjo, potem šele bi lahko objektivno preverjala, kaj natančno je tožnik povedal in kolikšna je njegova verodostojnost. Toženka sicer v odgovoru na tožbo pojasni, da je okuženost z navedenim virusom v Kamerunu visoka (kar bi lahko kazalo, da okužbi ne gre pripisati takih posledic kot jih zatrjuje tožnik). Vendar, kot povedano, te okoliščine, v povezavi s tožnikovo izpovedjo, s podatki o izvorni državi ni preverjala. S tem je kršila 22. člen ZMZ-1, to pa je imelo vpliv na popolno ugotovitev dejanskega stanja.

26Da namreč etiketiranje za homoseksualca lahko predstavlja zelo pomembno okoliščino pri odločitvi glede tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, gre razbrati tudi iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU). Tožnik torej trdi, da ga zaradi okuženosti z virusom HIV obravnavajo kot homoseksualca, čeprav to ni. SEU je v zadevi X, Y, Z obravnavalo prosilce, ki so za mednarodno zaščito zaprosili prav iz razloga preganjanja zaradi homoseksualnosti³. Ta je bila v njihovi izvorni državi (Senegal, Sierra Leone, Uganda) tako kot v Kamerunu, kazniva. SEU je pojasnilo, da zaporna kazen, določena v zakonodajni določbi, v skladu s katero so homoseksualna dejanja kazniva, lahko že sama po sebi pomeni dejanje preganjanja v smislu člena 9(1) Direktive Sveta 2004/83/ES⁴, če se dejansko uporablja v izvorni državi, ki je sprejela tako zakonodajo. Taka kazen je namreč v nasprotju s členom 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki mu ustreza člen 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), in pomeni nesorazmerno ali diskriminatorno kazen v smislu člena 9(2)(c) Direktive Sveta 2004/83/ES. V teh okoliščinah morajo nacionalni organi, če se prosilec za azil sklicuje na to, da v njegovi izvorni državi obstaja zakonodaja, po kateri so homoseksualna dejanja kazniva, pri obravnavanju dejanskega stanja in okoliščin na podlagi člena 4 Direktive Sveta 2004/83/ES preizkusiti vsa upoštevna dejstva, ki se nanašajo na to izvorno državo, vključno z zakoni in predpisi izvorne države in načinom njihovega izvajanja, kot določa člen 4(3)(a) Direktive Sveta 2004/83/ES. Pri tem preizkusu morajo navedeni organi med drugim ugotoviti, ali se v izvorni državi prosilca zaporna kazen, ki jo določa taka zakonodaja, uporablja v praksi. Ob upoštevanju teh dejavnikov morajo nacionalni organi odločiti, ali je treba šteti, da prosilec dejansko čuti utemeljeni strah, da bo po vrnitvi v izvorno državo preganjan v smislu člena 2(c) Direktive Sveta 2004/83/ES v povezavi z njenim členom 9(3).

27Okoliščina, da je homoseksualnost v Kamerunu kazniva, ima torej težo tudi iz vidika posledic, ki lahko čakajo tožnika, če bo vrnjen v izvorno državo. Tožnik s tem v povezavi upravičeno izpostavlja drugi odstavek 23. člena ZMZ-1, ki določa, da dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju, ali da mu je preganjanje ali resna škoda že grozila, resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ne bo ponovilo ali se grožnje ne bodo uresničile. Ustavno sodišče je je že v odločbi U-I-50/08-16, Up-2177/08/16 z dne 26. 3. 2009 pojasnilo, da posamezne zakonske določbe ni mogoče razlagati neodvisno od drugih zakonskih določb⁵. Pomen posamezne zakonske določbe je treba razlagati glede na njeno umeščenost v pravni sistem. Tako mora pristojni organ pri presoji, ali prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa begunca, upoštevati ne le že izvršena dejanja preganjanja, pač pa tudi dejanja, ki bi jim bil lahko prosilec izpostavljen v prihodnosti. Namen pridobitve statusa begunca je namreč zaščititi posameznika pred bodočimi kršitvami človekovih pravic. Posamezna država z zaščito prepreči, da bi bil posameznik ob vrnitvi v svojo državo izpostavljen preganjanju. Zato pristojni organ vedno presoja, ali obstaja utemeljen strah prosilca, da bo v prihodnosti (ob vrnitvi v svojo državo) izpostavljen preganjanju. Ugotovitev pristojnega organa, da je bil posamezen prosilec že izpostavljen dejanjem preganjanja, je lahko le upošteven dokaz, da je strah prosilca pred preganjanjem res utemeljen.

28V dani zadevi, kot povedano, slednje okoliščine toženka ni raziskala. Če se namreč okuženost odraslega moškega z virusom HIV v Kamerunu povezuje s homoseksualnostjo, potem obstaja realna podlaga, da bi tožniku zaradi tega lahko grozilo preganjanje oz. resna škoda. Zato mora toženka za popolno ugotovitev dejanskega stanja in nato pravilno uporabo materialnega prava, pridobiti informacije o izvorni državi in preveriti, ali drži tožnikovo zatrjevanje, da je zaradi okužbe z virusom HIV v izvorni državi res lahko označen za homoseksualca in če to drži, kakšna je verjetnost, da bi glede na situacijo v izvorni državi lahko učinkovito, brez posega v človekovo pravice in svoboščine izkazal, da ni homoseksualec oz. da zaradi tega ne bi trpel posledic kazenskega obravnavanja, če se kazenska zakonodaja zoper istospolne osebe v praksi tudi dejansko izvaja.

29Povedano je narekovalo, da je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek (4. in 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter četrti odstavek 64. člena ZMZ-1). Navodila glede ponovljenega postopka so razvidna iz gornje obrazložitve.

¹ Tožnik je tožbi predložil vrsto poročil o stanju v njegovi izvorni državi. Toženka tem dokazom ni nasprotovala, niti navedbam v povezavi z njimi (zlasti, da je homoseksualnost v Kamerunu kaznivo dejanje in da so istospolno usmerjene osebe tam preganjane). Glede na to, da je tožnik tujec iz tretje države, torej gre za njemu tuj pravni red, in da v postopku pred toženko ni imel pooblaščenca, sodišče ocenjuje, da je že ta okoliščina upravičen razlog, zaradi katerega teh dejstev in dokazov ni predložil oziroma navajal v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).
² Glej tretjo alinejo 24. člena ZMZ-1.
³ SEU je najprej pojasnilo, da treba člen 10(1)(d) Direktive Sveta 2004/83/ES (polno ime direktive je navedeno v 4. opombi) razlagati tako, da je mogoče na podlagi obstoja kazenske zakonodaje, kakršna je tista v vsakem od postopkov v glavni stvari, ki se nanaša posebej na homoseksualne osebe, mogoče ugotoviti, da je treba šteti, da te osebe tvorijo neko družbeno skupino.
⁴ Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite.
⁵ Očitek pobudnikov je bil, da iz prvega odstavka 26. člena takrat veljavnega ZMZ izhaja, da mora pristojni organ pri presoji, ali prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa begunca, upoštevati samo že izvršena dejanja preganjanja, ne sme pa upoštevati dejanj, ki bi jim bil lahko prosilec izpostavljen v prihodnosti (tč. 12 obrazložitve).