UPRS Sodba I U 247/2024-16

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Določila mu je desetdnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti Republike Slovenije, območja držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga iz teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na to območje za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito, v kateri je navedel, da so razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito v tem, ker išče delo, življenje in da si želi izboljšati življenjske razmere.

3V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4Tožena stranka ugotavlja, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik tudi ni podal utemeljenih razlogov, zakaj v postopek ni predložil nobenih dokazil. Nadalje ugotavlja, da je tožnik pri podaji prošnje navedel drugačne razloge, kot jih je navedel kasneje na osebnem razgovoru. V prošnji je dejal, da je odšel, ker išče delo in si želi izboljšati življenjske razmere, na osebnem razgovoru pa teh razlogov ni omenjal, ampak je dejal, da je odšel, ker ga je začela iskati policija. Navajal je namreč, da je Maroko zapustil zaradi osebnih razlogov zaradi bivšega delodajalca. Zahteval je svoj zasluženi denar, ki mu ga delodajalec ni želel izplačati. Večkrat je poudaril, da je imel bivši delodajalec veze pri oblasti, vendar navedenega ni z ničemer konkretneje pojasnil. Tožnik je večkrat neskladno navajal, kdaj je sploh odšel iz države, to pa je neposredno povezano tudi z razlogom, zaradi katerega je zapustil izvorno državo. Iz policijske dokumentacije izhaja, da je odšel iz Maroka oktobra 2022 zaradi slabih ekonomskih razmer, v prošnji pa je navedel, da je Maroko zapustil 3. 9. 2021, na osebnem razgovoru pa je dejal, da je Maroko zapustil pred petimi leti, kar bi pomenilo konec leta 2018. Po oktobru 2018 so grozili bivšemu delodajalcu in ga je začela iskati policija in takrat je začel urejati postopek za odhod iz države. Glavni razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, pa naj bi bilo v skladu z njegovimi navedbami na osebnem razgovoru dejstvo, da je tožnik skupaj s svojimi sodelavci grozil bivšemu delodajalcu, da ga želijo ubiti, zaradi česar ga je iskala policija in zato se je zbal in zapustil Maroko. Tožnik pri odhodu iz Maroka ni imel nobenih težav in šele ko je bil v Turčiji, so mu starši povedali, da ga je prišla domov iskat policija. Tožena stranka ne sprejema za verjetno, da lahko s strani policije iskana oseba povsem brez težav zapusti svojo izvorno državo. Če ga je res iskala policija zaradi groženj z ubojem, ki jih je izrekel delodajalcu, ni verjetno, da bi lahko brez kakršnihkoli posledic legalno zapustil državo in se tako izognil kazenskemu postopku, še posebej, ker je navajal, da so dve osebi izmed njih zaprli in sta še vedno v zaporu. V postopku je podajal kontradiktorne, neprepričljive in mestoma tudi posplošene izjave, zaradi česar jim tožena stranka ne more brezdvomno slediti, zato ni preverjala njegovih navedb z informacijami o izvorni državi. Tožena stranka nadalje tudi ugotavlja, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, kakor hitro je bilo to mogoče. Tožena stranka zaključuje, da v primeru tožnika ni bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost.

5Nadalje tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z dejstvom, da je skupaj s sodelavci svojemu bivšemu delodajalcu grozil z ubojem in ga želel ubiti, zaradi česar ga je začela iskati policija. Tožena stranka ocenjuje, da same okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje statusa begunca. V postopkih priznanja mednarodne zaščite v okviru statusa begunca se ugotavlja in presoja ogroženost posamezne osebe zaradi preganjanja zaradi katerega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik pa preganjanja v svoji izvorni državi zaradi teh razlogov sploh ni uveljavljal. Njegovih navedb torej ne gre povezati z razlogi, ki so določeni v Ženevski konvenciji oziroma Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), na podlagi katerih bi se lahko zaključilo, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca.

6V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka tudi pojasnjuje, zakaj po njenem mnenju tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Tožnik ni uveljavljal, da bi mu v Maroku grozila smrtna kazen ali usmrtitev, kot to navaja prva alineja 28. člena ZMZ-1. Tožnik je navajal, da bi v primeru, če bi ga našla policija v Maroku, šel v zapor. Po smislu navedb tožnik uveljavlja, da mu v primeru vrnitve v Maroko grozi resna škoda predvsem v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. Tožena stranka je že pojasnila, da so njegove izjave neskladne v navajanju, kdaj je zapustil izvorno državo in kakšen je bil ob tem razlog, da jo je zapustil. Ocenjuje, da gre za bistvene kontradiktornosti, zaradi katerih ima tožena stranka utemeljen dvom v resničnost njegovih navedb. Svojih navedb ni potrdil z nobenimi dokazi, prav tako je bil zelo nekonkreten pri navajanju, zakaj ima njegov bivši delodajalec vpliv pri oblasti in kako naj bi s tem vplival na postopek, ki naj bi ga sam sprožil na policiji oziroma na sodišču. Tožena stranka ne sledi njegovim izjavam, da je kot iskana oseba s strani policije lahko povsem brez težav zapustil Maroko legalno s potnim listom preko letališča. Tudi če bi se sledilo njegovim navedbam, da je izvorno državo zapustil, ker ga je začela iskati policija, to ni razlog za podelitev subsidiarne zaščite. Glede na njegove izjave se je skupaj s sodelavci želel maščevati bivšemu delodajalcu, zato so mu izrekli grožnje, da ga bodo ubili. Zaradi groženj jih je delodajalec prijavil, sam pa je zaradi navedenega zapustil državo. Državo je zapustil, da bi se izognil sankcijam oziroma policijskemu postopku, v katerem bi bil obravnavan zaradi groženj s smrtjo, ki jo je izrekel drugi osebi. Institut mednarodne zaščite pa ni namenjen zaščiti oseb, ki bežijo pred kazenskim pregonom oziroma prestajanjem zaporne kazni zaradi kaznivega dejanja, ki ga prosilci storijo v izvornih državah in se na tak način skušajo izogniti roki pravice, ampak izključno reševanju težav, ki jih imajo prosilci v izvorni državi zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da tožnik tudi ni uveljavljal ogroženosti zaradi mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada v Maroku v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ-1.

7Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z dokazno oceno tožene stranke. Dejansko stanje ni v zadostni meri razjasnjeno. Meni, da je bila tožena stranka dolžna ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil o njegovi izvorni državi, ali je Kraljevina Maroko res varna izvorna država, saj ni mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kot je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1. Tožnik je tekom upravnega postopka res zatrjeval, da zanj njegova izvorna država je varna, ampak je s tem mislil, da tam ni oboroženih spopadov. Meni pa, da ni pravna država in trdi, da obstaja v vseh vejah oblasti in samem sistemu korupcija. Ekonomski razlog je bil posledica delovnopravnih kršitev bivšega delodajalca, neprimerna zdravstvena oskrba ob hudem poslabšanju zdravja, in njegove grožnje tožniku. Nadalje tožnik zatrjuje, da delodajalcu ni grozil, morda se je samo narobe izrazil z izjavo, katero je podal na osebnem razgovoru. Ni ubežnik pred pravico v svoji državi, boji se zase, ker mora preživljati družino in ima strah pred mnogoterimi grožnjami s strani bivšega delodajalca, in strah, da ga še vedno neupravičeno iščejo maroški varnostni organi. Meni, da obstaja utemeljeno tveganje, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom njegove izvorne države, saj grožnjo za tožnika predstavljajo dejanja, ki jih organi njegove izvorne države dopuščajo. Ni zagotovila učinkovitega varstva pred nedržavnim subjektom, torej bivšim delodajalcem. S tem je izkazal, da mu država ali mednarodna organizacija ne more ali noče nuditi zaščite zoper grožnje v smislu 28. člena ZMZ-1 s strani nedržavnega subjekta. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je ugotovila, da so tožnikove izjave neskladne v delu, ki se nanaša na razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo in kdaj jo je dejansko zapustil. Z ničemer ni izkazal, da se je v izvorni državi obrnil na policijo in sodišče, je pa v svojih izjavah izkazal, da se je s sodelavci želel maščevati bivšemu delodajalcu. Na osebnem razgovoru je večkrat dejal, da so želeli bivšega delodajalca ubiti in se mu maščevati, zato ne sprejema tožbene navedbe, da se je morda narobe izrazil. Četudi bi se sledilo njegovim navedbam, pa inštitut mednarodne zaščite ni namenjen zaščiti oseb, ki bežijo pred kazenskim pregonom. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9Sodišče je v navedeni zadevi dne 28. 10. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri tem, kar je povedal že na osebnem razgovoru. S svojo primarno družino ima še občasne stike, ki pa mu je omenila, da ga varnostni organi ne preganjajo več. V izvorno državo se ne želi vrniti zaradi težkih ekonomskih razmer in ker sedaj dela v Sloveniji ter želi tu ostati. Ima tudi zdravstvene težave s hrbtenico.

10Tožba ni utemeljena.

11ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov.

12Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Za priznanje statusa begunca morajo torej biti podani razlogi preganjanja. Ti so opredeljeni v prvem odstavku 27. člena ZMZ-1, to pa je pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini ali pa politično prepričanje. Skladno s 24. členom ZMZ-1 so lahko subjekti preganjanja država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, in nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona.

13Status subsidiarne zaščite pa se v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu z 28. členom ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali pa resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

14Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno zavzela stališče, da pri tožniku ne obstajajo razlogi preganjanja, kot jih določa ZMZ-1 in Ženevska konvencija in že zaradi tega ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. V tem delu sodišče v celoti sledi obrazložitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi, zato v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na razloge, kot jih je navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi. Ne glede na to, da je tožena stranka tožnikove izjave ocenila kot neverodostojne, tudi če bi se jim sledilo, po mnenju sodišča niso podani vsi elementi, ki so potrebni za priznanje statusa begunca, ker niso podani razlogi preganjanja. Tožnik ne navaja, da bi bil preganjan zaradi svoje rase, etnične skupine, pripadnosti določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, ampak je svojo prošnjo utemeljeval z dejstvom, da ga išče policija, ker je skupaj s sodelavci svojemu bivšemu delodajalcu grozil z ubojem. To pa ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako to ne more biti razlog za priznanje subsidiarne zaščite in tudi glede tega sodišče sledi razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1. Poleg tega je tožnik na glavni obravnavi povedal, da ga varnostni organi v Alžiriji ne preganjajo več.

15Tožnik v tožbi očita toženi stranki, da ni pridobivala dodatnih poročil o njegovi izvorni državi. Glede tega sodišče pojasnjuje, da je v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1 navedeno, da se pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito upoštevajo predvsem okoliščine, ki so v nadaljevanju naštete in med temi so tudi splošne in specifične informacije o izvorni državi, vendar pa zaradi zakonske dikcije, da se navedene okoliščine upoštevajo "predvsem", izhaja, da so te okoliščine navedene le primeroma. V konkretnem primeru je tožnik kot razlog za priznanje mednarodne zaščite navajal okoliščine, zaradi katerih se mednarodna zaščita ne more priznati, to je strah pred tem, da ga išče policija, zaradi groženj bivšemu delodajalcu. Iz navedenega razloga tudi po mnenju sodišča ni bilo treba pridobiti informacij o izvorni državi, saj element preganjanja v konkretnem primeru sploh ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih tožnik zatrjuje, ne predstavljajo preganjanja v smislu ZMZ-1.

16Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na slabo ekonomsko situacijo, ki naj bi bila posledica delovnopravnih kršitev bivšega delodajalca, sklicuje se na neprimerno zdravstveno oskrbo. S tem smiselno uveljavlja nevarnost resne škode iz druge alineje 28. člena ZMZ-1, ker naj bi mu v izvorni državi grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da bi morala biti slaba ekonomska situacija povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen humanemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Tako stališče je med drugim Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sodbi I Up 102/2023 z dne 10. 5. 2023 (točka 9 in 10 obrazložitve).

17Tožnik nadalje v tožbi trdi, da svojemu bivšemu delodajalcu ni grozil, ampak se je le narobe izrazil. Sodišče tem tožbenim navedbam ne more slediti, saj je tožnik na osebnem razgovoru večkrat povedal, da je skupaj s sodelavci grozil bivšemu delodajalcu. Iz zapisnika o osebnem razgovoru je razvidno, da je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da so tako on kot ostali zaposleni mislili delodajalca kar ubiti, ker jim ni izplačal zasluženega denarja. Ker je delodajalec to izvedel, je k njim poslal policijo (stran 3 zapisnika o osebnem razgovoru). Nadalje je na vprašanje, kako je delodajalec izvedel, da ga želijo ubiti, odgovoril, da so mu ljudje to sporočili in da je nekdo od teh fantov v službi izjavil, da ga želijo ubiti. Na ta način je delodajalec izvedel, da ga želijo ubiti (stran 4 zapisnika o osebnem razgovoru). V nadaljevanju osebnega razgovora je ponovno povedal, da so delodajalca oktobra 2018 želeli ubiti, se mu želeli maščevati (stran 4 zapisnika o osebnem razgovoru).

18Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.