3. člen ZPDZC-1

Z izbrisom tožeče stranke iz Poslovnega registra Slovenije, kar vključuje prenehanje opravljanja pridobitne dejavnosti na trgu, je izpodbijana odločba izgubila pravni učinek. Izpodbijana prepoved tožeče stranke ne zavezuje več in ne posega v njen pravni položaj oziroma ne vpliva več nanjo, saj tožeča stranka nima več položaja samozaposlene osebe, za katero prepoved velja. Z odpravo izpodbijane odločbe in vrnitvijo v nov postopek tožeča stranka ne more več doseči izboljšanja pravnega položaja zase kot podjetnika, saj podjetniške dejavnosti ne opravlja več. Zaradi navedenega izrečena prepoved zanjo ni več pravno pomembna in v njen pravni položaj ne posega. Tožeča stranka ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje predmetnega postopka.

Organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedel, zakaj šteje zatrjevana dejstva za dokazana. Zgolj golo navajanje zaključkov brez obrazložitve, kako je organ do njih prišel, ne zadosti kriterijem 214. člena ZUP.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe se kot pravna podlaga odločitve navajajo prvi odstavek 3. člena ZPDZC-1 (češ da gre za omogočanje dela na črno z elementi posredovanja delovne sile) oziroma 6. alineja prvega odstavka 5. člena istega zakona (češ da gre za omogočanje dela posamezniku ter nezakonito zaposlitev državljana tretje države). Pravna kvalifikacija ugotovljenih kršitev je do te mere nejasna, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Če se z izpodbijano odločbo prepoveduje opravljanje dela na črno zaradi ugotovljene kršitve po 3. členu ZPDZC-1, ni jasno, komu je bilo prepovedano opravljanje dela, saj se navaja zaimek ''mu'' (torej ali se to nanaša na tožnika ali na A. A. ali na koga tretjega). Če pa se z izpodbijano odločbo prepoveduje opravljanje dela posamezniku, zaposlenemu na črno, zaradi ugotovljene kršitve po 5. členu ZPDZC-1, potem je to tudi treba jasno zapisati, ob ustrezni navedbi pravne podlage za to.

Kratkotrajno delo je izjema, izjeme pa je že v načelu treba razlagati restriktivno. To pomeni, da morajo biti, če naj se določeno delo obravnava kot takšna izjema, v zvezi z njim izpolnjeni vsi predpisani pogoji, dokazno breme o tem pa je primarno na stranki postopka in ne na organu, kot zmotno menita tožnika.

Iz določb ObrZ po oceni sodišča nedvomno izhaja, da je obrtno dovoljenje izdano določeni fizični ali pravni osebi, ki je zanj zaprosila (ter za izdajo katerega morajo biti izpolnjeni z zakonom določeni pogoji) in se na drugo pravno ali fizično osebo ne more prenesti (kar pravilno ugotavlja tudi tožnik). Že iz tega razloga ni mogoče slediti razlagi tožnika, da se je obrtno dovoljenje, izdano podjetniku posamezniku, preneslo kot pravica v okviru univerzalnega pravnega nasledstva na tožnika kot družbo z omejeno odgovornostjo, ne glede na generalno določbo 667. člena ZGD-1. Ta določba sicer omogoča podjetniku statusno preoblikovanje s prenosom podjetja med drugim na novo kapitalsko družbo, ki se ustanovi zaradi prenosa podjetnikovega podjetja (kot v tem primeru) (prvi odstavek), s čimer preidejo na družbo podjetje podjetnika ter pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s tem podjetjem, družba kot univerzalni pravni naslednik pa vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika (drugi odstavek), vendar pa je ObrZ v tem primeru v razmerju do ZGD-1 (oziroma njegovih določb, ki se nanašajo na univerzalno pravno nasledstvo podjetnika) lex specialis. Ta namreč ureja p

Ker se storilec o prekršku neposredno pred prekrškovnim organom ni imel možnosti izjaviti, temveč je imel to možnost šele z vložitvijo pisne zahteve za sodno varstvo, v njej pa je storitev prekrška zanikal in navajal konkretne okoliščine, ki bi, če bi se izkazale za resnične, skladno z določbo 7. člena ZPDZC-1 in naslednjih, bile podlaga za razbremenitev odgovornosti storilca za obravnavani prekršek, bi moralo sodišče v obravnavani zadevi izvesti ustno obravnavo in v tem okviru najmanj zaslišati storilca prekrška. Šele z zaslišanjem bi bila storilcu dana ustrezna in zadostna možnost, da se izjavi o vseh relevantnih dejanskih in pravnih vidikih zadeve in mu s tem omogočena učinkovita pravica do obrambe, sodišče pa bi skladno z devetim odstavkom 65. člena ZP-1 tudi odpravilo kršitev prekrškovnega organa, ki storilcu ni zagotovil pravice do izjave.

Izpodbijana, tj. drugostopenjska odločba je izdana v postopku davčnega nadzora zaposlovanja na črno A.A., kot se to navaja v njenem uvodu, v izreku pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik A.A. omogočil delo v svojih prostorih, zaradi česar mu je bilo prepovedano opravljanje dela na črno. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se kot pravna podlaga odločitve navajajo prvi odstavek 3. člena ZPDZC-1 (za omogočanje dela na črno z elementi posredovanja delovne sile) oziroma 6. alineja prvega odstavka 5. člena istega zakona (češ da gre za omogočanje dela posamezniku ter nezakonito zaposlitev državljana tretje države). Takšna pravna kvalifikacija ugotovljenih kršitev je do te mere nejasna, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

Sodišče pritrjuje tožniku, da je pravna kvalifikacija ugotovljenih kršitev do te mere nejasna, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik A.A. omogočil delo /.../, zaradi česar je bilo prepovedano opravljanje dela na črno. Iz te ubeseditve izreka ni jasno, zakaj je to formulirano v pretekliku („je bilo prepovedano“), če pa se je s prvostopenjsko odločbo, ki je bila z izpodbijano drugostopenjsko odločbo spremenjena, prepovedalo opravljanje dela A.A. in ne tožniku. In nadalje, če se z izpodbijano odločbo prepoveduje opravljanje dela na črno zaradi ugotovljene kršitve po 3. členu ZPDZC-1, potem ni jasno, komu je bilo prepovedano opravljanje dela, torej ali se to nanaša na tožnika ali na A.A. ali na koga tretjega. Če pa se z izpodbijano odločbo prepoveduje opravljanje dela posamezniku, zaposlenemu na črno, zaradi ugotovljene kršitve po 5. členu ZPDZC-1, potem je to tudi treba jasno navesti, ob ustrezni navedbi pravne podlage.

Izpodbijana odločitev temelji na listinskih dokazilih, izjavah več prič, pri tem pa upravni organ ni opravil ustne obravnave, na kateri bi tožeči stranki oz. njenemu zakonitemu zastopniku omogočil postavljanje vprašanj navedenim pričam, prav tako tožeča stranka ni bila vabljena na zaslišanje zgoraj navedenih prič, ki so jih v predmetnem postopku inšpekcijskega nadzora opravile uradne osebe. Tožeči stranki v upravnem postopku ni bila dana možnost sodelovati pri izvedbi dokazov, s čimer je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke.

Z izpodbijano odločbo tožnici ni naloženo nič drugega kot to, da se ji prepoveduje opravljanje dejavnosti, to je trgovine na drobno po pošti ali internetu. Tožnici, ki je bila, kot sama navaja, zavedena s strani mlajših dveh znancev, da naj bi za njiju „zgolj dvigovala denar“, je sedaj izrečena prepoved opravljanja navedene dejavnosti. Tožnica te dejavnosti ne sme (več) opravljati (tudi ne na način, kot navaja, da jo je „opravljala“ - zgolj dvigovala denar). Gre za delo na črno, ki je, kot že pojasnjeno, prepovedano.

Tožnikovega dela svetovanja in izdelave poročila ni mogoče šteti za kratkotrajno delo. Za kratkotrajno delo se namreč šteje brezplačno opravljanje dela v mikro družbi ali zavodu z najmanj enim in največ 10 zaposlenimi, kadar ga med drugim opravljajo starši lastnika ali solastnika mikro družbe ali zavoda ali samozaposlene osebe, oseba, ki opravlja kratkotrajno delo pa je (mora biti) zavarovana za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni. Prav tako tožnikovega dela ni mogooče šteti za sorodstveno pomoč, saj dela ni opravljal za svojega sina, temveč za pravno osebo, tj. odvetniško družbo.

Implementacija Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS glede instituta kreditnega posrednika v ZPotK-1 je ustrezna. Tožnica pri svoji argumentaciji spregleda uvodno izjavo (17) iz preambule te direktive, da bi bilo treba državam članicam še naprej pustiti možnost, da obdržijo ali uvedejo dodatne obveznosti, ki bremenijo kreditne posrednike, vključno s pogoji, pod katerimi lahko kreditni posrednik prejme pristojbino, tj. plačilo od potrošnika, ki je zahteval njegove storitve. To se odraža tudi v določilih točk (b) in (c) 21. člena direktive, ki določata pravila plačevanja kreditnemu posredniku, kolikor je takšno plačilo sploh dogovorjeno. Republika Slovenija se je pri implementaciji cit. direktive odločila izkoristiti prepuščeno svobodo urejanja in je določila, da, kolikor obstaja kakršnakoli obveznost za plačilo storitev posredovanja, jo kreditni posrednik sporoči dajalcu kredita, ki plačilo stroškov vključi v skupne stroške kredita, s čimer se je v korist potrošnika ohranila veljavna ureditev. To je bilo uzakonjeno v 25. členu ZPotK-1. Iz povedanega je razvidno, da je

Ugotovljeno dejansko stanje in vsebina pogodb (četudi poimenovanih ''pogodba o hranjenju premičnin''), ki jih tožnica sklepa s potrošniki, kažejo na to, da je namen tožnice kreditiranje potrošnika. Te dejavnosti pa tožnica nesporno nima registrirane, zato je bil izrek spornega ukrepa tudi po presoji sodišča utemeljen.

Toženka bi morala pri ugotovitvi, da tožnica ekskurzij ni izvajala kot sestavni del rednega šolskega programa, predhodno ugotoviti, ali učni načrti za predmete (nemščina, latinščina, turistična vzgoja), v okviru katerih je bila ekskurzija izvedena, ne predvidevajo ekskurzije kot načina izobraževanja teh predmetov. Namreč, kolikor je ekskurzija del učnega načrta in torej predvidena kot učna metoda, je del izobraževalnega procesa. Za zadevo in pravilno uporabo prava je torej bistveno, ali je bila predmetna ekskurzija sestavni del rednega šolskega programa.

Do predloženih študij, komentarjev, analiz in literature kot dokazov k trditvi, da gre za alternativno obliko zdravljenja s pozitivnimi rezultati, ki je v tujini kot taka priznana, se tožena stranka po presoji sodišča v zadostni meri izreče z ugotovitvijo, da kelacija po Pravilniku o opredelitvi zdravilskih sistemov in zdravilskih metod ter o postopku evidentiranja, priznavanja in nadzora zdravilskih sistemov in zdravilskih metod, ki se uvajajo v zdravilsko dejavnost, ki je bil sprejet na podlagi tretjega odstavka 4. člena in 5. člena ZZdrav, ni uvrščena v seznam zdravilskih sistemov in zdravilskih metod, ki se lahko, ob izpolnjevanju pogojev, določenih v ZZdrav in na njegovi podlagi sprejetega pravilnika, izvajajo v Republiki Sloveniji.

Kdaj gre za obrtno dejavnost, opredeljuje prvi odstavek 5. člena ObrZ. Kdaj se kljub tem določbam dejavnost ne šteje za obrtno dejavnost, pa določa drugi odstavek istega člena. Če ne gre za opravljanje obrtne dejavnosti, po navedenem obrtno dovoljenje tudi s prvim odstavkom 6. člena ni predpisano kot pogoj za opravljanje te dejavnosti. Tako po drugi alineji drugega odstavka 5. člena ne gre za obrtno dejavnost, če se opravlja v majhnem obsegu, kot dopolnitev ostalim dejavnostim gospodarskega subjekta. Po navedenem torej za majhen obseg del, ki se jih opravlja kot dopolnitev ostalim dejavnostim, obrtno dovoljenje ni potrebno, kar pomeni, da tudi ne gre za delo na črno po drugi alineji 3. člena ZPDZC-1, če samozaposlena oseba nima obrtnega dovoljenja.

Ni možno trditi, da konkretna situacija ustreza zakonskemu pogoju iz 1. alineje 3. člena ZPDZC-1, kjer se šteje, da gre za delo na črno, če nek subjekt določene dejavnosti sploh nima določene v ustanovitvenem aktu, kajti tovrstno dejavnost ( oddajanje in obratovanje nepremičnin) ima tožeča stranka določeno v ustanovitvenem aktu, le da ne v prilogi k sklepu o ustanovitvi, ampak v samem sklepu. Torej ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 3. člena ZPDZC-1.

Za poslovni subjekt se v poslovni register vpisujejo podatki o glavni dejavnosti, vpisani v aktu o ustanovitvi, o drugih dejavnostih pa le, če zanj pomenijo pomemben del njegovega poslovanja. Tako izrecno za d. o. o. in k. d. izhaja, da morajo na prijavi za vpis v poslovni register navesti podatke o dejavnostih, kot izhaja že iz zakona (9. alineja prvega odstavka 8. člena ZPRS-1) in tudi iz Navodila o vrstah in obsegu podatkov za posamezno pravnoorganizacijsko obliko enote Poslovnega registra Slovenije (6. člen). Glede na to je logičen sklep, da opravljanje drugih dejavnosti, ki ne predstavljajo glavne dejavnosti, vpisane v akt o ustanovitvi, in ki ne predstavljajo pomembnega dela poslovanja poslovnega subjekta, ne predstavlja opravljanja dejavnosti, ki bi v poslovnem registru morale biti vpisane, ter zato po prvi alineji 3. člena ZPDZC-1, ne šteje za delo na črno.

Sodišče meni, da uporaba hiperbarične kisikove terapije lahko predstavlja zdravstveno dejavnost tudi z upoštevanjem opredelitve iz prvega odstavka 1. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti.

Tožeča stranka obrtnega dovoljenja ni imela, zato ni imela vseh z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti. Navedeno pomeni, da je v skladu s prvo alineo 3. člena ZPDZC-1 delo opravljala na črno. V tem primeru pa pristojni organ izreče ukrep po prvem odstavku 19. člena ZPDZC-1.