9. člen ZSKZDČEU-1

Okoliščina, da ENPP temelji na vzajemnem zaupanju med državami članicami glede spoštovanja temeljnih pravic iz Listine EU o temeljnih pravicah, ne pomeni, da izvršitveni pravosodni organ ni dolžan preveriti konkretiziranih očitkov zahtevane osebe, da ji bodo kršene temeljne pravice in svoboščine. Ker v konkretnem primeru zgolj zatrjevanje zahtevane osebe, da ni vedel, da zoper njega teče postopek in da na Hrvaškem naj ne bi bilo zagotovljeno pravično sojenje, ni podkrepljeno s prav nobenim dokazom in ostaja zgolj na načelni ravni, sodišče ni bilo soočeno s konkretiziranimi očitki ali izrednimi okoliščinami, ki bi narekovali preverbo teh očitkov v smeri ugotovitve, ali bi bile zahtevani osebi res lahko kršene temeljne pravice in svoboščine. Zgolj nezaupanje zahtevane osebe v pravosodni sistem Republike Hrvaške tako ne omaje pogojev za njegovo predajo.

Določbo 31. člena ZSKZDČEU-1 si zagovornik napačno tolmači, saj ta predvideva postopek odločanja v primeru več nalogov (konkurenca nalogov), kar v konkretni zadevi ni primer. Iz podatkov spisa, prav tako iz razlogov izpodbijanega sklepa, nenazadnje pa v tem pogledu niti zagovornik ne trdi drugače, je sodišče prve stopnje prejelo le en nalog za prijetje in predajo, in to s strani Republike Madžarske. Republika Avstrija ni poslala nobenega naloga Republiki Sloveniji, temveč je, kot izhaja iz ugotovitev v izpodbijanem sklepu (točka 11 obrazložitve), le zavrnila predajo zahtevane osebe na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo, ki ga je Republiki Avstriji posredovala Republika Madžarska.

Ker se šteje, da je utemeljen sum, da sta obdolžena izvršila očitana jima kazniva dejanja, izkazan z izdajo ENPP, saj gre v konkretnem primeru za načelo medsebojnega priznavanja in zaupanja v sodne odločbe1, očitki zagovornikov obdolženih, da iz ENPP ni mogoče izluščiti niti opisa kaznivega dejanja, niti vloge posameznih obdolžencev, ne morejo biti utemeljeni. Sodišče namreč v predmetnem postopku ne ugotavlja verjetnosti, ali sta zahtevani osebi v tuji državi storili kaznivo dejanje, ampak presoja le, ali je v ENPP navedeno kataloško kaznivo dejanje. Pri tem se za očitani kaznivi dejanji glede na drugi odstavek 9. člena ZSKZDČEU-1 ne ugotavlja niti dvojna kaznivost.

Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za dvom v zakonitost ravnanja državnih organov Republike Madžarske, ki so v dopolnitvi naloga pojasnili, da bodo lahko kazenski postopek zoper zahtevano osebo A. A. izvedli le na podlagi ENPP, ker zahtevana oseba v Republiki Madžarski ne živi in jim zato ni dosegljiv, njihova procesna zakonodaja pa ne omogoča, da bi osumljenca, ki ni državljan Madžarske in živi v tujini, vabili na zaslišanje, prav tako pa zoper njega ne morejo odrediti prisilne privedbe in je tako izdaja ENPP edini način, da zagotovijo njegovo navzočnost v postopku in postopek izvedejo. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da bi morali madžarski državni organi zahtevano osebo, ki živi v Republiki Sloveniji, najprej povabiti na zaslišanje in da so ji bile z dovolitvijo predaje Republiki Madžarski kršene pravice iz 15., 18. in 19. člena Ustave. Od druge države članice Evropske skupnosti tudi ni mogoče zahtevati, da naj zahtevano osebo zasliši preko mednarodne pravne pomoči in tako izvede postopek, kot predlaga pritožba, saj država izvršitve državi odreditve ne more narekovati načina izvajanja njene procesne zakonodaje. Med državami članicami Evropske unije velja načelo vzaje

Višje sodišče na navedbe pritožnika odgovarja, da v primeru, ko je odločeno o predaji zahtevane osebe brez njenega soglasja, kot je bilo to v obravnavanem primeru, iz določbe petega odstavka 23. člena ZSKZDČEU-1 izrecno izhaja, kaj mora pisni sklep o dovolitvi predaje obsegati, med temi okoliščinami pa ni navedeno, da bi moralo biti v sklepu o dovolitvi predaje navedeno tudi kakršnokoli zagotovilo iz 14. člena ZSKZDČEU-1, ki je sicer v obravnavani zadevi bilo pridobljeno in ko je iz spisovnih podatkov razvidno, kdo je zagotovilo podal, kdaj in pod katero številko. Da zagotovilo v smislu 14. člena navedenega zakona ni nujna sestavina izreka sklepa o dovolitvi predaje je tudi razumljivo glede na to, da iz določbe prvega odstavka 14. člena ZSKZDČEU-1 izhaja, da domače sodišče pred odločitvijo o predaji od odreditvenega pravosodnega organa lahko (ne pa mora) zahteva eno od zagotovil, navedenih v tem členu, kar privede do zaključka, da v primeru, ko je domačemu sodišču le dana možnost taka zagotovila zahtevati, ni hkrati moč šteti, da dano zagotovilo pomeni obvezno sestavino sklepa o dovolitvi predaje.

Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno in v skladu z določbo 7. točke prvega odstavka 10. člena ZSKZZČEU-1, kot to izhaja iz točke 4 razlogov napadenega sklepa, ko je pravilno zaključilo, da zoper zahtevano osebo v Republiki Sloveniji ne teče kazenski postopek zaradi istega kaznivega dejanja, zaradi katerega je odrejen nalog kakor tudi, da ne gre za nobeno od okoliščin, ki so navedene v nadaljevanju 7. točke prvega odstavka 10. člena ZSKZZČEU-1, pritožba, ki skuša prepričati nasprotno, ne more biti uspešna.

Ne gre namreč za procesno situacijo, ko bi bil zoper zahtevano osebo že v teku kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, zaradi katerega je odrejen nalog, saj posamezna preiskovalna dejanja še ne pomenijo (pravnomočnega) začetka kazenskega postopka. Zgolj ta okoliščina pa je odklonitveni razlog za predajo zahtevane osebe iz 11. člena ZSKZDČEU-1. Dejstvo, da je država odreditve zatem posredovala odločbo, s katero je bila pritožba zagovornika obdolženca oziroma zahtevane osebe zoper sklep o odreditvi pripora zavrnjena kot neutemeljena, hkrati pa še sedanje pritožbene navedbe zagovornika v tem izročitvenem postopku, da je B.T. prejel tudi sklep o priporu, pomenijo, da je bilo v ponovljenem postopku zadoščeno tudi ustavnemu jamstvu o pravici do izjave zahtevane osebe, in je posledično izpodbijana odločitev tudi iz tega vidika pravilna in utemeljena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe zagovornika, da bi moral biti nalog dopolnjen s sodno odločbo pravosodnih organov ZR Nemčije, to je sodbo Okrajnega sodišča Calw z dne 27. 9. 2018. Celotna sodna odločba namreč po določilih ZSKZDČEU-1 ni obligatorni del naloga, le-ta pa je pomanjkljiv le, če je nepopoln v bistvenih delih (prvi odstavek 18. člena ZSKZDČEU-1). Res je, da je v nalogu izostal prepis zakonske določbe 177. člena tega zakona, vendar po presoji višjega sodišča že sam opis kaznivih dejanj, povzet v nalogu, omogoča presojo skladnosti med predpisom odreditvene države s predpisom države izvršiteljice. Že na podlagi opisa kaznivega dejanja v nalogu, je torej mogoča presoja, da je kaznivo dejanje posilstva po 177. členu Kazenskega zakonika ZR Nemčije, kaznivo tudi po domačem kazenskem zakonu, saj je inkriminirano v 170. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), torej obstoj dvojne kaznivosti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je s tem, ko je zahtevano osebo in njegove zagovornike seznanilo z dokaznim gradivom, opredeljenim v točki 7 obrazložitve tega sklepa, jim določilo rok za izjavo ter jim tudi omogočilo vpogled kazenskega spisa, dosledno spoštovalo napotek Ustavnega sodišča, da mora pri novem odločanju zahtevani osebi omogočiti, da se seznani z vsem gradivom, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča, in mu omogočiti, da se o njem izjavi.

V zvezi z v pritožbi večkrat zatrjevanimi očitki, da s strani države odreditve naknadno posredovani opisi dejanj niso bili vsebovani v ENPP, sodišče druge stopnje izpostavlja določbo tretjega odstavka 23. člena ZSKZDČEU-1, ki prav z namenom presoje izpolnjenosti pogojev za predajo zahtevane osebe tudi med samim tekom postopka predaje dopušča dodatno pridobivanje podatkov od države odreditve. Ustreznost opisov kaznivih dejanj je potrebno presojati v luči vseh posredovanih listin. Pritožbeno stališče, da jezikovna razlaga zakonskega besedila iz 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 izkazuje, da pri vprašanju obstoja tega zavrnitvenega razloga zadošča že abstraktna (hipotetična) pristojnost slovenskega sodišča, ni utemeljeno. Razlog za zavrnitev predaje po 5. točki 10. člena ZSKZDČEU-1 je podan le v primeru, če bi bil odrejen nalog za izvršitev kazni, katere izvršitev bi zastarala, če bi bilo sodišče v Republiki Sloveniji v konkretnem primeru pristojno za izvršitev zaporne kazni ali kazenski pregon, kar pa v predmetnem postopku predaje zahtevane osebe ni izkazano.

Predvsem pa, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, legitimno zavzemanje sodstva v Republiki Poljski za ohranitev njihovega neodvisnega položaja v odnosu do zakonodajne in izvršilne oblasti, nikakor ni dopustno razlagati v smeri, da bi to v povsem konkretnih primerih kazenskih postopkov zoper domnevne storilce kaznivih dejanj pomenilo tudi nezaupanje v materialnopravno neodvisnost sodnega odločanja poljskih sodišč, ali kakorkoli vzbujalo dvom v poštenost sojenja.

V obravnavani zadevi gre za primer, ko so pristojni organi (policija, tožilstvo) države Republike Češke v postopku zoper drugo ovadeno osebo (poljskega voznika) le vsebinsko presojali zadevo in niso začeli kazenskega pregona zoper zahtevano osebo, ampak zoper poljskega voznika, zato je bil ta kazenski postopek odstopljen Republiki Poljski (ker je bil tudi oškodovanec, ki je v obravnavani prometni nesreči umrl, poljski državljan). Glede na navedeno ne gre za uporabo načela ne bis in idem (podobno situacijo je obravnavalo sodišče Evropske unije v zadevi C-491/07 proti V. T., sodba sodišča z dne 22.12.2008).

V kolikor domače sodišče (sodišče v RS) ni pristojno za sojenje v kazenski zadevi, zaradi katere se zahteva izročitev osebe, se zastaranje kazenskega pregona ne presoja po domačem pravu ampak po pravilih o zastaranju kazenskega pregona države prosilke.