11. člen ZSKZDČEU-1

Določbo 31. člena ZSKZDČEU-1 si zagovornik napačno tolmači, saj ta predvideva postopek odločanja v primeru več nalogov (konkurenca nalogov), kar v konkretni zadevi ni primer. Iz podatkov spisa, prav tako iz razlogov izpodbijanega sklepa, nenazadnje pa v tem pogledu niti zagovornik ne trdi drugače, je sodišče prve stopnje prejelo le en nalog za prijetje in predajo, in to s strani Republike Madžarske. Republika Avstrija ni poslala nobenega naloga Republiki Sloveniji, temveč je, kot izhaja iz ugotovitev v izpodbijanem sklepu (točka 11 obrazložitve), le zavrnila predajo zahtevane osebe na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo, ki ga je Republiki Avstriji posredovala Republika Madžarska.

Pravica do izjave zahtevane osebe in njegove obrambe po vsebini ni bila kršena in s tem tudi ne ustavne pravice zahtevane osebe. Pregled spisovnega gradiva izkazuje, da rezultat poizvedb zahtevani osebi in njegovi obrambi res ni bil posebej vročan, s posebno odredbo v seznanitev, vendar je vsebina navedenega odgovora v celoti, z enakim tekstom povzeta v predlogu preiskovalne sodnice, posredovanem izvenobravnavnemu senatu. Tako sestavljen predlog preiskovalne sodnice pa je bil zahtevani osebi in zagovornici tudi posredovan s pozivom, da v roku treh dni na naveden predlog podata morebitne pripombe. Naveden predlog je zahtevana oseba prejela 1. 7. 2024, njegova zagovornica 14. 6. 2024, vendar nihče od njiju v zvezi s posredovanim jima predlogom preiskovalne sodnice ni podal nikakršnih pripomb ali zahtev v smeri oprave dodatnih pojasnil, kar bi gotovo lahko storila, glede na to, da je o zadevi prvostopenjsko sodišče odločilo 11. 7. 2024. Tako se izkaže, da sta zahtevana oseba in njegova zagovornica imela dejansko možnost izjaviti se tudi o vsebini pridobljenih podatkov, pa tega nista storila, zato se na zatrjevano kršitev ne moreta uspešno sklicevati in je tudi pravilno razlogovanje

Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za dvom v zakonitost ravnanja državnih organov Republike Madžarske, ki so v dopolnitvi naloga pojasnili, da bodo lahko kazenski postopek zoper zahtevano osebo A. A. izvedli le na podlagi ENPP, ker zahtevana oseba v Republiki Madžarski ne živi in jim zato ni dosegljiv, njihova procesna zakonodaja pa ne omogoča, da bi osumljenca, ki ni državljan Madžarske in živi v tujini, vabili na zaslišanje, prav tako pa zoper njega ne morejo odrediti prisilne privedbe in je tako izdaja ENPP edini način, da zagotovijo njegovo navzočnost v postopku in postopek izvedejo. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da bi morali madžarski državni organi zahtevano osebo, ki živi v Republiki Sloveniji, najprej povabiti na zaslišanje in da so ji bile z dovolitvijo predaje Republiki Madžarski kršene pravice iz 15., 18. in 19. člena Ustave. Od druge države članice Evropske skupnosti tudi ni mogoče zahtevati, da naj zahtevano osebo zasliši preko mednarodne pravne pomoči in tako izvede postopek, kot predlaga pritožba, saj država izvršitve državi odreditve ne more narekovati načina izvajanja njene procesne zakonodaje. Med državami članicami Evropske unije velja načelo vzaje

Ko je v teku postopka predaje zahtevane osebe zaradi izvršitve zaporne kazni po sodbah druge države članice EU, o izjavi zahtevane osebe, da želi kazen prestajati v Republiki Sloveniji, odločeno v "ločenem" postopku, s strani drugega pristojnega odločevalca (predsednika sodišča) in v času, ko je bilo zaradi take zahteve odločanje o predaji zahtevane osebe začasno odloženo, je sklicevanje na tako - pravnomočno - odločitev potrebno šteti tudi kot presojo fakultativnega razloga za zavrnitev predaje zahtevane osebe po 3. točki 11. člena ZSKZDČEU-1.

Ne gre namreč za procesno situacijo, ko bi bil zoper zahtevano osebo že v teku kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, zaradi katerega je odrejen nalog, saj posamezna preiskovalna dejanja še ne pomenijo (pravnomočnega) začetka kazenskega postopka. Zgolj ta okoliščina pa je odklonitveni razlog za predajo zahtevane osebe iz 11. člena ZSKZDČEU-1. Dejstvo, da je država odreditve zatem posredovala odločbo, s katero je bila pritožba zagovornika obdolženca oziroma zahtevane osebe zoper sklep o odreditvi pripora zavrnjena kot neutemeljena, hkrati pa še sedanje pritožbene navedbe zagovornika v tem izročitvenem postopku, da je B.T. prejel tudi sklep o priporu, pomenijo, da je bilo v ponovljenem postopku zadoščeno tudi ustavnemu jamstvu o pravici do izjave zahtevane osebe, in je posledično izpodbijana odločitev tudi iz tega vidika pravilna in utemeljena.

Zakon ne določa pritožbene seje z udeležbo strank, kadar pritožbeno sodišče odloča o pritožbi zoper sklep o dovolitvi predaje.

Senat sodišča prve stopnje je pravilno ugotovil, da ne obstaja noben obligatorni razlog za zavrnitev predaje iz 10. člena ZSKZDČEU-1, prav tako pa tudi noben od fakultativnih razlogov za zavrnitev zahteve za predajo iz 11. člena ZSKZDČEU-1 ter da so izpolnjeni vsi pogoji za predajo zahtevane osebe, saj se predaja zahteva zaradi kazenskega pregona te osebe v Republiki Hrvaški za kaznivo dejanje, ki predstavlja kataloško kaznivo dejanje in je kaznivo tudi po slovenskem kazenskem zakoniku (tretji odstavek v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1), ni pa bilo storjeno proti Republiki Sloveniji oziroma njenemu državljanu, kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje v Republiki Sloveniji ni zastaral, predaja zahtevane osebe pa se ne zahteva zaradi spola, rase, vere, etičnega porekla, jezika, državljanstva, političnega prepričanja oziroma spolne usmerjenosti. Pri tem je v obrazložitvi napadenega sklepa (točka 4) pravilno navedeno, da okoliščina, da je zahtevana oseba zanikala, da bi storila očitano kaznivo dejanje, ni ovira za njeno izročitev Republiki Hrvaški.

Ob odločanju o predaji zahtevane osebe na podlagi Evropskega naloga za prijetje in predajo pa se tudi ne ugotavlja, ali je dovolj dokazov za utemeljenost suma, da je tujec, katerega predaja se zahteva, storil določeno kaznivo dejanje. Ker pa gre za predajo zaradi kazenskega pregona, tudi ni pomembno dejstvo, da zahtevana oseba naj ne bi vedela, da zoper njo v Republiki Madžarski teče kazenski postopek, saj morajo biti pogoji za izvršitev naloga iz 13. člena ZSKZDČEU-1 izpolnjeni le takrat, ko gre za izvršitev naloga, izdanega na podlagi sojenja v nenavzočnosti zahtevane osebe.

Predvsem pa, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, legitimno zavzemanje sodstva v Republiki Poljski za ohranitev njihovega neodvisnega položaja v odnosu do zakonodajne in izvršilne oblasti, nikakor ni dopustno razlagati v smeri, da bi to v povsem konkretnih primerih kazenskih postopkov zoper domnevne storilce kaznivih dejanj pomenilo tudi nezaupanje v materialnopravno neodvisnost sodnega odločanja poljskih sodišč, ali kakorkoli vzbujalo dvom v poštenost sojenja.

V obravnavani zadevi gre za primer, ko so pristojni organi (policija, tožilstvo) države Republike Češke v postopku zoper drugo ovadeno osebo (poljskega voznika) le vsebinsko presojali zadevo in niso začeli kazenskega pregona zoper zahtevano osebo, ampak zoper poljskega voznika, zato je bil ta kazenski postopek odstopljen Republiki Poljski (ker je bil tudi oškodovanec, ki je v obravnavani prometni nesreči umrl, poljski državljan). Glede na navedeno ne gre za uporabo načela ne bis in idem (podobno situacijo je obravnavalo sodišče Evropske unije v zadevi C-491/07 proti V. T., sodba sodišča z dne 22.12.2008).