18. člen ZSKZDČEU-1

Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za dvom v zakonitost ravnanja državnih organov Republike Madžarske, ki so v dopolnitvi naloga pojasnili, da bodo lahko kazenski postopek zoper zahtevano osebo A. A. izvedli le na podlagi ENPP, ker zahtevana oseba v Republiki Madžarski ne živi in jim zato ni dosegljiv, njihova procesna zakonodaja pa ne omogoča, da bi osumljenca, ki ni državljan Madžarske in živi v tujini, vabili na zaslišanje, prav tako pa zoper njega ne morejo odrediti prisilne privedbe in je tako izdaja ENPP edini način, da zagotovijo njegovo navzočnost v postopku in postopek izvedejo. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da bi morali madžarski državni organi zahtevano osebo, ki živi v Republiki Sloveniji, najprej povabiti na zaslišanje in da so ji bile z dovolitvijo predaje Republiki Madžarski kršene pravice iz 15., 18. in 19. člena Ustave. Od druge države članice Evropske skupnosti tudi ni mogoče zahtevati, da naj zahtevano osebo zasliši preko mednarodne pravne pomoči in tako izvede postopek, kot predlaga pritožba, saj država izvršitve državi odreditve ne more narekovati načina izvajanja njene procesne zakonodaje. Med državami članicami Evropske unije velja načelo vzaje

Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno in v skladu z določbo 7. točke prvega odstavka 10. člena ZSKZZČEU-1, kot to izhaja iz točke 4 razlogov napadenega sklepa, ko je pravilno zaključilo, da zoper zahtevano osebo v Republiki Sloveniji ne teče kazenski postopek zaradi istega kaznivega dejanja, zaradi katerega je odrejen nalog kakor tudi, da ne gre za nobeno od okoliščin, ki so navedene v nadaljevanju 7. točke prvega odstavka 10. člena ZSKZZČEU-1, pritožba, ki skuša prepričati nasprotno, ne more biti uspešna.

Ne gre namreč za procesno situacijo, ko bi bil zoper zahtevano osebo že v teku kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, zaradi katerega je odrejen nalog, saj posamezna preiskovalna dejanja še ne pomenijo (pravnomočnega) začetka kazenskega postopka. Zgolj ta okoliščina pa je odklonitveni razlog za predajo zahtevane osebe iz 11. člena ZSKZDČEU-1. Dejstvo, da je država odreditve zatem posredovala odločbo, s katero je bila pritožba zagovornika obdolženca oziroma zahtevane osebe zoper sklep o odreditvi pripora zavrnjena kot neutemeljena, hkrati pa še sedanje pritožbene navedbe zagovornika v tem izročitvenem postopku, da je B.T. prejel tudi sklep o priporu, pomenijo, da je bilo v ponovljenem postopku zadoščeno tudi ustavnemu jamstvu o pravici do izjave zahtevane osebe, in je posledično izpodbijana odločitev tudi iz tega vidika pravilna in utemeljena.

Glede na sprejeta stališča Ustavnega sodišča v odločbah št. Up-500/15 z dne 20. 7. 2015 in U-I-488/18-10 (Up-1432/18-20) z dne 29. 11. 2018 mora namreč biti tudi v postopku, v katerem se na podlagi ZSKZDČEU-1 odloča o dovolitvi predaje drugi državi članici na podlagi evropskega naloga za prijetje, zahtevani osebi dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih kot tudi o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za odločitev o zadevi, kar nacionalna sodna odločba o odreditvi pripora nedvomno je.

Neutemeljene so pritožbene navedbe zagovornika, da bi moral biti nalog dopolnjen s sodno odločbo pravosodnih organov ZR Nemčije, to je sodbo Okrajnega sodišča Calw z dne 27. 9. 2018. Celotna sodna odločba namreč po določilih ZSKZDČEU-1 ni obligatorni del naloga, le-ta pa je pomanjkljiv le, če je nepopoln v bistvenih delih (prvi odstavek 18. člena ZSKZDČEU-1). Res je, da je v nalogu izostal prepis zakonske določbe 177. člena tega zakona, vendar po presoji višjega sodišča že sam opis kaznivih dejanj, povzet v nalogu, omogoča presojo skladnosti med predpisom odreditvene države s predpisom države izvršiteljice. Že na podlagi opisa kaznivega dejanja v nalogu, je torej mogoča presoja, da je kaznivo dejanje posilstva po 177. členu Kazenskega zakonika ZR Nemčije, kaznivo tudi po domačem kazenskem zakonu, saj je inkriminirano v 170. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), torej obstoj dvojne kaznivosti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je s tem, ko je zahtevano osebo in njegove zagovornike seznanilo z dokaznim gradivom, opredeljenim v točki 7 obrazložitve tega sklepa, jim določilo rok za izjavo ter jim tudi omogočilo vpogled kazenskega spisa, dosledno spoštovalo napotek Ustavnega sodišča, da mora pri novem odločanju zahtevani osebi omogočiti, da se seznani z vsem gradivom, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča, in mu omogočiti, da se o njem izjavi.

V zvezi z v pritožbi večkrat zatrjevanimi očitki, da s strani države odreditve naknadno posredovani opisi dejanj niso bili vsebovani v ENPP, sodišče druge stopnje izpostavlja določbo tretjega odstavka 23. člena ZSKZDČEU-1, ki prav z namenom presoje izpolnjenosti pogojev za predajo zahtevane osebe tudi med samim tekom postopka predaje dopušča dodatno pridobivanje podatkov od države odreditve. Ustreznost opisov kaznivih dejanj je potrebno presojati v luči vseh posredovanih listin. Pritožbeno stališče, da jezikovna razlaga zakonskega besedila iz 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 izkazuje, da pri vprašanju obstoja tega zavrnitvenega razloga zadošča že abstraktna (hipotetična) pristojnost slovenskega sodišča, ni utemeljeno. Razlog za zavrnitev predaje po 5. točki 10. člena ZSKZDČEU-1 je podan le v primeru, če bi bil odrejen nalog za izvršitev kazni, katere izvršitev bi zastarala, če bi bilo sodišče v Republiki Sloveniji v konkretnem primeru pristojno za izvršitev zaporne kazni ali kazenski pregon, kar pa v predmetnem postopku predaje zahtevane osebe ni izkazano.