VSC Sklep III Kp 5232/2025

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se na podlagi četrtega odstavka 23. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1) dovoli predaja zahtevane osebe A. A. Republiki Hrvaški zaradi izvedbe kazenskega postopka za kaznivo dejanje, storjeno zoper javni red, tj. protizakonit vstop, gibanje in prebivanje v Republiki Hrvaški, drugi državi članici Evropske unije ali podpisnici Schengenskega sporazuma po prvem odstavku 326. člena Kazenskega zakona Republike Hrvaške. Odločilo je še, da odreditvena članica Republika Hrvaška po predaji zahtevane osebe ne sme preganjati, zoper njo izvršiti kazni, predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred njeno predajo. Zahtevani osebi je bila na podlagi Evropskega naloga za prijetje in predajo (ENPP) z dne 9.1.2025 prostost odvzeta dne 23.1.2025 ob 08.04 uri.

2Zoper ta sklep se je pritožila zagovornica zahtevane osebe (iz vseh pritožbenih razlogov), ki se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in ugotovi, da za izročitev niso izpolnjeni pogoji po ZSKZDČEU-1, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče soglaša z obrazloženimi ugotovitvami in razlogi sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni pogoji za predajo zahtevane osebe odreditveni državi iz 9. člena ZSKZDČEU-1 ter da tudi ni podan noben razlog za zavrnitev predaje zahtevane osebe iz 10. in 11. člena ZSKZDČEU-1, ki določata obvezne in fakultativne podlage za zavrnitev predaje zahtevane osebe. Vse pogoje za predajo je dovolj izčrpno argumentiralo z razlogi, ki jih je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, pri tem pa ugotovilo, da izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti, ki mu jih očita zagovornica.

5Tem pravilnim razlogom izpodbijanega sklepa zagovornica nasprotuje in v pritožbi ponavlja svoje predhodne navedbe in stališča, ki po njenem mnenju ne dopuščajo predaje zahtevane osebe Republiki Hrvaški. Navaja namreč, da izjave obdolženega konkretizirano vzpostavljajo sum v pošteno in pravično sojenje v Republiki Hrvaški. Obdolženi je namreč na zaslišanju dne 24.1.2025 izjavil, da je bil prepričan, da je zadeva (kazenski postopek, zaradi katerega je Republika Hrvaška izdala predmetni Evropski nalog za prijetje in predajo) zaključena, saj se je več kot eno leto od takrat, ko so ga prijeli (12.5.2021), še nahajal v Republiki Hrvaški na svojem stalnem naslovu za bivanje (do novembra 2022) in v tem času ni prejel nikakršnega pisanja s strani sodišča glede odprte kazenske zadeve. Tako je upravičeno sklepal, da je, po tem, ko so ga po desetih dneh preiskovalnega pripora izpustili, nato pa v več kot enem letu ni prejel nobene pošte od sodišča, zadeva zaključena. Obdolženi je prava neuka oseba in glede na vse okoliščine je utemeljeno zaključiti, da je res verjel, da je postopek zoper njega zaključen. Prav tako pa je glede postopka, ki teče zoper njega na Hrvaškem, na tem zaslišanju povedal še, da na Hrvaškem zadeve nimajo ne začetka ne konca in da je izid kazenskega postopka odvisen od tistega, ki odloča na drugi strani, bodisi policije bodisi sodstva, ne upošteva pa se mnenje posameznika. Izpostavil je bojazen, da bi bil spoznan za krivega že pred samim začetkom postopka. Nadalje je izpostavil, da na Hrvaškem ni pravičnega sojenja in da bi bil izid sojenja odvisen od tega, kako je sestavljen policijski zapisnik. S takšnimi navedbami je po mnenju obrambe obdolženi jasno in konkretno izrazil dvom v pravosodni sistem Republike Hrvaške in njegovo delovanje ter v načelo domneve nedolžnosti v kazenskem postopku.

6Pritožbi ni mogoče pritrditi, pri čemer je na identična stališča zagovornice pravzaprav v celoti in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko je ugotovilo, da takšne trditve zahtevane osebe niso konkretizirane, da obstajajo zgolj na načelni ravni in niso podprte z nobenimi dokazi. Tem ugotovitvam pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Ob tem še dodaja, da mehanizem ENPP temelji na visoki stopnji zaupanja med državami članicami. Od vsake od teh držav se zahteva, naj - razen v izrednih okoliščinah - šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Niti ne smejo preveriti - razen v izjemnih primerih - ali je ta druga država članica v konkretnem primeru dejansko spoštovala temeljne pravice, ki jih zagotavlja EU. Okoliščina, da ENPP temelji na vzajemnem zaupanju med državami članicami glede spoštovanja temeljnih pravic iz Listine EU o temeljnih pravicah, pa ne pomeni, da izvršitveni pravosodni organ ni dolžan preveriti konkretiziranih očitkov zahtevane osebe, da ji bodo kršene temeljne pravice in svoboščine. Ker v konkretnem primeru zgolj zatrjevanje zahtevane osebe, da ni vedel, da zoper njega teče postopek in da na Hrvaškem naj ne bi bilo zagotovljeno pravično sojenje, ni podkrepljeno s prav nobenim dokazom in res ostaja zgolj na načelni ravni, sodišče ni bilo soočeno s konkretiziranimi očitki ali izrednimi okoliščinami, ki bi narekovali preverbo teh očitkov v smeri ugotovitve, ali bi bile zahtevani osebi res lahko kršene temeljne pravice in svoboščine. Zgolj nezaupanje zahtevane osebe v pravosodni sistem Republike Hrvaške tako ne omaje pogojev za njegovo predajo.

7Po obrazloženem in ker pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko povzročilo dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče, na podlagi tretjega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.