10. člen ZSKZDČEU-1

Določbo 31. člena ZSKZDČEU-1 si zagovornik napačno tolmači, saj ta predvideva postopek odločanja v primeru več nalogov (konkurenca nalogov), kar v konkretni zadevi ni primer. Iz podatkov spisa, prav tako iz razlogov izpodbijanega sklepa, nenazadnje pa v tem pogledu niti zagovornik ne trdi drugače, je sodišče prve stopnje prejelo le en nalog za prijetje in predajo, in to s strani Republike Madžarske. Republika Avstrija ni poslala nobenega naloga Republiki Sloveniji, temveč je, kot izhaja iz ugotovitev v izpodbijanem sklepu (točka 11 obrazložitve), le zavrnila predajo zahtevane osebe na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo, ki ga je Republiki Avstriji posredovala Republika Madžarska.

Pravica do izjave zahtevane osebe in njegove obrambe po vsebini ni bila kršena in s tem tudi ne ustavne pravice zahtevane osebe. Pregled spisovnega gradiva izkazuje, da rezultat poizvedb zahtevani osebi in njegovi obrambi res ni bil posebej vročan, s posebno odredbo v seznanitev, vendar je vsebina navedenega odgovora v celoti, z enakim tekstom povzeta v predlogu preiskovalne sodnice, posredovanem izvenobravnavnemu senatu. Tako sestavljen predlog preiskovalne sodnice pa je bil zahtevani osebi in zagovornici tudi posredovan s pozivom, da v roku treh dni na naveden predlog podata morebitne pripombe. Naveden predlog je zahtevana oseba prejela 1. 7. 2024, njegova zagovornica 14. 6. 2024, vendar nihče od njiju v zvezi s posredovanim jima predlogom preiskovalne sodnice ni podal nikakršnih pripomb ali zahtev v smeri oprave dodatnih pojasnil, kar bi gotovo lahko storila, glede na to, da je o zadevi prvostopenjsko sodišče odločilo 11. 7. 2024. Tako se izkaže, da sta zahtevana oseba in njegova zagovornica imela dejansko možnost izjaviti se tudi o vsebini pridobljenih podatkov, pa tega nista storila, zato se na zatrjevano kršitev ne moreta uspešno sklicevati in je tudi pravilno razlogovanje

Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za dvom v zakonitost ravnanja državnih organov Republike Madžarske, ki so v dopolnitvi naloga pojasnili, da bodo lahko kazenski postopek zoper zahtevano osebo A. A. izvedli le na podlagi ENPP, ker zahtevana oseba v Republiki Madžarski ne živi in jim zato ni dosegljiv, njihova procesna zakonodaja pa ne omogoča, da bi osumljenca, ki ni državljan Madžarske in živi v tujini, vabili na zaslišanje, prav tako pa zoper njega ne morejo odrediti prisilne privedbe in je tako izdaja ENPP edini način, da zagotovijo njegovo navzočnost v postopku in postopek izvedejo. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da bi morali madžarski državni organi zahtevano osebo, ki živi v Republiki Sloveniji, najprej povabiti na zaslišanje in da so ji bile z dovolitvijo predaje Republiki Madžarski kršene pravice iz 15., 18. in 19. člena Ustave. Od druge države članice Evropske skupnosti tudi ni mogoče zahtevati, da naj zahtevano osebo zasliši preko mednarodne pravne pomoči in tako izvede postopek, kot predlaga pritožba, saj država izvršitve državi odreditve ne more narekovati načina izvajanja njene procesne zakonodaje. Med državami članicami Evropske unije velja načelo vzaje

Ko je v teku postopka predaje zahtevane osebe zaradi izvršitve zaporne kazni po sodbah druge države članice EU, o izjavi zahtevane osebe, da želi kazen prestajati v Republiki Sloveniji, odločeno v "ločenem" postopku, s strani drugega pristojnega odločevalca (predsednika sodišča) in v času, ko je bilo zaradi take zahteve odločanje o predaji zahtevane osebe začasno odloženo, je sklicevanje na tako - pravnomočno - odločitev potrebno šteti tudi kot presojo fakultativnega razloga za zavrnitev predaje zahtevane osebe po 3. točki 11. člena ZSKZDČEU-1.

Višje sodišče na navedbe pritožnika odgovarja, da v primeru, ko je odločeno o predaji zahtevane osebe brez njenega soglasja, kot je bilo to v obravnavanem primeru, iz določbe petega odstavka 23. člena ZSKZDČEU-1 izrecno izhaja, kaj mora pisni sklep o dovolitvi predaje obsegati, med temi okoliščinami pa ni navedeno, da bi moralo biti v sklepu o dovolitvi predaje navedeno tudi kakršnokoli zagotovilo iz 14. člena ZSKZDČEU-1, ki je sicer v obravnavani zadevi bilo pridobljeno in ko je iz spisovnih podatkov razvidno, kdo je zagotovilo podal, kdaj in pod katero številko. Da zagotovilo v smislu 14. člena navedenega zakona ni nujna sestavina izreka sklepa o dovolitvi predaje je tudi razumljivo glede na to, da iz določbe prvega odstavka 14. člena ZSKZDČEU-1 izhaja, da domače sodišče pred odločitvijo o predaji od odreditvenega pravosodnega organa lahko (ne pa mora) zahteva eno od zagotovil, navedenih v tem členu, kar privede do zaključka, da v primeru, ko je domačemu sodišču le dana možnost taka zagotovila zahtevati, ni hkrati moč šteti, da dano zagotovilo pomeni obvezno sestavino sklepa o dovolitvi predaje.

Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno in v skladu z določbo 7. točke prvega odstavka 10. člena ZSKZZČEU-1, kot to izhaja iz točke 4 razlogov napadenega sklepa, ko je pravilno zaključilo, da zoper zahtevano osebo v Republiki Sloveniji ne teče kazenski postopek zaradi istega kaznivega dejanja, zaradi katerega je odrejen nalog kakor tudi, da ne gre za nobeno od okoliščin, ki so navedene v nadaljevanju 7. točke prvega odstavka 10. člena ZSKZZČEU-1, pritožba, ki skuša prepričati nasprotno, ne more biti uspešna.

Ne gre namreč za procesno situacijo, ko bi bil zoper zahtevano osebo že v teku kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, zaradi katerega je odrejen nalog, saj posamezna preiskovalna dejanja še ne pomenijo (pravnomočnega) začetka kazenskega postopka. Zgolj ta okoliščina pa je odklonitveni razlog za predajo zahtevane osebe iz 11. člena ZSKZDČEU-1. Dejstvo, da je država odreditve zatem posredovala odločbo, s katero je bila pritožba zagovornika obdolženca oziroma zahtevane osebe zoper sklep o odreditvi pripora zavrnjena kot neutemeljena, hkrati pa še sedanje pritožbene navedbe zagovornika v tem izročitvenem postopku, da je B.T. prejel tudi sklep o priporu, pomenijo, da je bilo v ponovljenem postopku zadoščeno tudi ustavnemu jamstvu o pravici do izjave zahtevane osebe, in je posledično izpodbijana odločitev tudi iz tega vidika pravilna in utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je v zvezi z odločilnimi dejstvi iz 10. točke prvega odstavka 10. člena ZSKZDČEU razlikovalo med sojenjem, ki se je končalo z odločbo Okrajnega sodišča v Buzau št. 171 z dne 12. 3. 2020 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča v Ploiesti št. 902 z dne 8. 10. 2020, ko je bila zahtevana oseba osebno navzoča in s sojenjem, ki se je končalo s sodbo sektorja 4 v Bukarešti št. 4086 z dne 20. 11. 2014 v zvezi z odločbo pritožbenega sodišča v Bukarešti št. 154 z dne 2. 2. 2015, ko zahtevana oseba ni bila navzoča, je pa bila osebno povabljena tekom postopka in tako obveščena o predvidenem datumu in kraju sojenja, vključno s posledicami, če se sojenja ne bi udeležila.

Zakon ne določa pritožbene seje z udeležbo strank, kadar pritožbeno sodišče odloča o pritožbi zoper sklep o dovolitvi predaje.

Senat sodišča prve stopnje je pravilno ugotovil, da ne obstaja noben obligatorni razlog za zavrnitev predaje iz 10. člena ZSKZDČEU-1, prav tako pa tudi noben od fakultativnih razlogov za zavrnitev zahteve za predajo iz 11. člena ZSKZDČEU-1 ter da so izpolnjeni vsi pogoji za predajo zahtevane osebe, saj se predaja zahteva zaradi kazenskega pregona te osebe v Republiki Hrvaški za kaznivo dejanje, ki predstavlja kataloško kaznivo dejanje in je kaznivo tudi po slovenskem kazenskem zakoniku (tretji odstavek v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1), ni pa bilo storjeno proti Republiki Sloveniji oziroma njenemu državljanu, kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje v Republiki Sloveniji ni zastaral, predaja zahtevane osebe pa se ne zahteva zaradi spola, rase, vere, etičnega porekla, jezika, državljanstva, političnega prepričanja oziroma spolne usmerjenosti. Pri tem je v obrazložitvi napadenega sklepa (točka 4) pravilno navedeno, da okoliščina, da je zahtevana oseba zanikala, da bi storila očitano kaznivo dejanje, ni ovira za njeno izročitev Republiki Hrvaški.

Ob odločanju o predaji zahtevane osebe na podlagi Evropskega naloga za prijetje in predajo pa se tudi ne ugotavlja, ali je dovolj dokazov za utemeljenost suma, da je tujec, katerega predaja se zahteva, storil določeno kaznivo dejanje. Ker pa gre za predajo zaradi kazenskega pregona, tudi ni pomembno dejstvo, da zahtevana oseba naj ne bi vedela, da zoper njo v Republiki Madžarski teče kazenski postopek, saj morajo biti pogoji za izvršitev naloga iz 13. člena ZSKZDČEU-1 izpolnjeni le takrat, ko gre za izvršitev naloga, izdanega na podlagi sojenja v nenavzočnosti zahtevane osebe.

Določba 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 za zavrnitev predaje zahtevane osebe zaradi zastaranja kazenskega pregona zahteva presojo ne le zastaranja kazenskega pregona, kot to zatrjuje pritožba, temveč tudi presojo pristojnosti slovenskega sodišča v konkretnem primeru.

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je s tem, ko je zahtevano osebo in njegove zagovornike seznanilo z dokaznim gradivom, opredeljenim v točki 7 obrazložitve tega sklepa, jim določilo rok za izjavo ter jim tudi omogočilo vpogled kazenskega spisa, dosledno spoštovalo napotek Ustavnega sodišča, da mora pri novem odločanju zahtevani osebi omogočiti, da se seznani z vsem gradivom, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča, in mu omogočiti, da se o njem izjavi.

V zvezi z v pritožbi večkrat zatrjevanimi očitki, da s strani države odreditve naknadno posredovani opisi dejanj niso bili vsebovani v ENPP, sodišče druge stopnje izpostavlja določbo tretjega odstavka 23. člena ZSKZDČEU-1, ki prav z namenom presoje izpolnjenosti pogojev za predajo zahtevane osebe tudi med samim tekom postopka predaje dopušča dodatno pridobivanje podatkov od države odreditve. Ustreznost opisov kaznivih dejanj je potrebno presojati v luči vseh posredovanih listin. Pritožbeno stališče, da jezikovna razlaga zakonskega besedila iz 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 izkazuje, da pri vprašanju obstoja tega zavrnitvenega razloga zadošča že abstraktna (hipotetična) pristojnost slovenskega sodišča, ni utemeljeno. Razlog za zavrnitev predaje po 5. točki 10. člena ZSKZDČEU-1 je podan le v primeru, če bi bil odrejen nalog za izvršitev kazni, katere izvršitev bi zastarala, če bi bilo sodišče v Republiki Sloveniji v konkretnem primeru pristojno za izvršitev zaporne kazni ali kazenski pregon, kar pa v predmetnem postopku predaje zahtevane osebe ni izkazano.

Predvsem pa, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, legitimno zavzemanje sodstva v Republiki Poljski za ohranitev njihovega neodvisnega položaja v odnosu do zakonodajne in izvršilne oblasti, nikakor ni dopustno razlagati v smeri, da bi to v povsem konkretnih primerih kazenskih postopkov zoper domnevne storilce kaznivih dejanj pomenilo tudi nezaupanje v materialnopravno neodvisnost sodnega odločanja poljskih sodišč, ali kakorkoli vzbujalo dvom v poštenost sojenja.

V obravnavani zadevi gre za primer, ko so pristojni organi (policija, tožilstvo) države Republike Češke v postopku zoper drugo ovadeno osebo (poljskega voznika) le vsebinsko presojali zadevo in niso začeli kazenskega pregona zoper zahtevano osebo, ampak zoper poljskega voznika, zato je bil ta kazenski postopek odstopljen Republiki Poljski (ker je bil tudi oškodovanec, ki je v obravnavani prometni nesreči umrl, poljski državljan). Glede na navedeno ne gre za uporabo načela ne bis in idem (podobno situacijo je obravnavalo sodišče Evropske unije v zadevi C-491/07 proti V. T., sodba sodišča z dne 22.12.2008).

Kadar sodišče odloča o predaji na podlagi ENPP, ni pristojno presojati pravilnost in zakonitost odločbe, na podlagi katere je nalog izdan. Pri odločanju o dopustnosti izvršitve naloga je namreč vezano le na pogoje iz 9. do 14. člena ZSKZDČEU, ki pa glede človekovih pravic in temeljnih svoboščin vendar zagotavlja varovalno funkcijo. Tako je v 8. točki 10. člena ZSKZDČEU določeno, da se predaja zahtevane osebe zavrne, če obstajajo utemeljeni razlogi za sklepanje, da je bil nalog odrejen z namenom kazenskega pregona ali kaznovanja zahtevane osebe zaradi njenega spola, rase, vere, etničnega porekla, državljanstva, jezika, političnega prepričanja ali spolne usmerjenosti ali bi bil lahko iz teh razlogov njen položaj bistveno slabši.

Ni mogoče pritrditi pritožbi, da ENP ni bil pravilno izpolnjen oziroma da gre v njem za napako. Nobenega dvoma ni, da je v ENP označena rubrika „preslepitev“, kamor spada tudi goljufija, pri čemer pritožbeno sodišče sprejema razloge sklepa, da goljufija obsega vse vrste goljufij (torej tudi t.i. poslovno oziroma poklicno). Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da v opisu dejanja pod točko III/1 niso opisani zakonski znaki kaznivega dejanja (nobene) goljufije. Opis dejanja namreč obsega očitek, da v 26 primerih (za 26 delavcev) zahtevana oseba socialni blagajni Berlinskega gradbenega obrtnega združenja ni prijavila delavcem izplačanih neto plač, zaradi česar ji je bilo za 787.660,00 EUR zaračunan premajhne prispevek za socialno blagajno. Iz tega zapisa torej izhaja očitek, da naj bi zahtevana oseba dala lažne podatke, oškodovan pa naj bi bila socialna blagajna in ne posamezni delavci. Ni zato mogoče pritrditi pritožbi, da bi v tem primeru lahko šlo zgolj za kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev. Sodišče prve stopnje je v sklepu zavzelo stališče glede dvojne kaznivosti za dejanja, opisana pod točko III/2, s temi razlogi pa se pritožbeno sodišče v celoti str