VSK Sklep I Kp 35130/2017

I. Pritožba zagovornika zahtevane osebe R. N. se kot neutemeljena zavrne.

1Okrožno sodišče v Kopru je v ponovljenem postopku z izpodbijanim sklepom, odločujoč o zahtevi za predajo na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo V Kop 92/13 z dne 14.1.2013, ki ga je izdala Republika Poljska (v nadaljevanju ENPP Poljska) odločilo, da se predaja R.N. Republiki Poljski dovoli. Navedlo je še, da sme država prositeljica zahtevano osebo preganjati, zoper njega izvršiti kazen ali ga predati drugi osebi članici samo zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil pred predajo in zaradi katerega je bil predan.

2Zoper zgoraj navedeni sklep je vložil pritožbo zagovornik zahtevane osebe. Navaja, da sklep izpodbija zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitve kazenskega zakona ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zavrne izročitev zahtevane osebe Poljski.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožnikom ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 9. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU (ZSKZDČEU-1), oz. da ni razlogov iz 10. in 11. člena ZSKZDČEU-1, zaradi katerih bi bilo potrebno zahtevo za predajo zavrniti.

5Pritožnik navaja, da: - je sodišče prve stopnje preuranjeno, nepravilno ter brez podlage zaključilo, da se ENPP Poljske nanaša na kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče s smrtnim izidom iz malomarnosti po drugem odstavku 177. člena Kazenskega zakona R Poljske (KZ Poljske); - so v ENPP Poljske neskladja in nejasnosti, saj iz točke 2.1 izhaja, da naj bi kaznivo dejanje bilo storjeno naklepno, iz točke 3 pa, da naj bi storjeno nenaklepno; - da bi morala preiskovalna sodnica postopati v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZSKZDČEU-1 in pridobiti dopolnitev odreditvenega organa po katerem kazenskem zakoniku preganja zahtevano osebo; - izpodbijani sklep arbitrarno, v nasprotju s predlogom preiskovalne sodnice zaključuje, da je podano kaznivo dejanje po KZ Poljske, čeprav slednje iz ENPP Poljske ne izhaja; - izpodbijani sklep nepravilno in nezakonito zaključi, da gre za malomarnostno kaznivo dejanje po poljskem KZ, čeprav ENPP Poljske navaja obstoj naklepa; - izpodbijani sklep na predhodni arbitrarni sklep aplicira, da gre po slovenskem pravu za kaznivo dejanje po 323/2 KZ-1.

6Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so gornje pritožbene navedbe neutemeljene. Obravnavani ENPP Poljske ni v bistvenih delih nepopoln, ko bi od preiskovalnega sodnika zahteval ravnanje po prvem odstavku 18. člena ZSKZDČEU-1 kot zmotno trdi pritožnik. Iz ENPP Poljske nedvoumno izhaja (tudi glede na to, da ga je izdala Republika Poljska), da zoper zahtevano osebo v Republiki Poljski teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče s smrtnim izidom iz malomarnosti po drugem odstavku 177. člena KZ Poljske (prevod ENPP na list. št. 228-232). Pritožnik nadalje nima prav, da ENPP Poljske ni jasen, ali se zahtevani osebi očita naklepno ali malomarnostno kaznivo dejanje. Na to pritožbeno navedbo (kot tudi na predhodno) je sodišče prve stopnje v 9. točki izpodbijanega sklepa pravilno odgovorilo, ko je pojasnilo, da iz opisa dejanja ne izhaja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno naklepno, ampak le, da je zahtevana oseba namerno kršila varnostna pravila v prometu. Okoliščina, da je preiskovalna sodnica očitno pomotoma v predlogu navedla, da gre za kaznivo dejanje po Kazenskem zakonu Republike Češke, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje nima vpliva, saj iz obravnavanega ENPP Poljske in spisovnega gradiva (listin, ki jih je prejel tudi zagovornik zahtevane osebe in jih citira v pritožbi) jasno izhaja, da v Republiki Poljski teče kazenski postopek zoper zahtevano osebo za kaznivo dejanje po drugem odstavku 177. člena KZ Poljske (in ne Republike Češke). Sodišče prve stopnje je glede na opis kaznivega dejanja v ENPP Poljske tudi pravilno ocenilo, da ustreza opisu kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem odstavku 323. člena kazenskega zakonika R Slovenije (KZ-1).

7Pritožnik navaja, da izpodbijani sklep nima razlogov v 11. odstavku obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tudi morebitni razlogi za zavrnitev po 10. in 11. členu ZSKZDČEU-1 niso podani. Pritožnik navaja, da se obramba do tega ne more opredeliti in je po njegovi oceni podana kršitev iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (izpostavlja odločbe Ustavnega sodišča R Slovenije št. Up 147/09 z dne 23.9.2010, št. Up-958/09, št. U-I-199/09 z dne 15.4.2010). V nadaljevanju trdi, da je obramba v postopku pred sodiščem prve stopnje izpostavljala in obrazložila zakaj šteje, da so podani razlogi za zavrnitev predaje po 2., 8. in 10. točki 10. člena ZSKZDČEU-1 ter po 5. točki 11. člena ZSKZDČEU-1. V tej zvezi pritožnik obrazloži (le) svojo oceno, da so v obravnavani zadevi podane okoliščine iz 5. točke 11. člena ZSKZDČEU-1 s trditvijo, da dejanje zahtevane osebe ne izpolnjuje značilnosti kaznivega dejanja po zakonu Češke in zahtevana oseba v dogodku z dne 25.8.2007 ni kriva nobenega kaznivega dejanja. Izpostavlja tretji odstavek 14. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ-1), ki po njegovi oceni preprečuje uporabo univerzalnega načela, saj, kot trdi, v Republiki Češki, kjer se je zgodila nesreča, ravnanje zahtevane osebe ni bilo kaznivo.

8Pritožbeno sodišče ne sprejema zgoraj navedenih pritožbenih navedb. Najprej je potrebno odgovoriti, da so razlogi za zavrnitev, navedeni v 11. členu ZSKZDČEU-1 fakultativni razlogi, kar pomeni, da država izvršitve (v obravnavani zadevi Republika Slovenija) lahko dovoli predajo zahtevane osebe tudi v primeru, ko so ti razlogi podani. Ne glede na to pa v obravnavani zadevi ni podan razlog iz 5. točke 11. člena ZSKZDČEU-1 (oz. 7b. točke 4. člena okvirnega sklepa Sveta št. 2002/584/PNZ z dne 13. junij 2002) in pritožnik nima prav, da obravnavano dejanje ni kaznivo tudi po zakonu Republike Češke, v kateri je bilo storjeno. V obravnavani zadevi ne gre za to, in ni dileme, da je obravnavano dejanje kot je opisano v ENPP Poljske kaznivo tudi po zakonu Republike Češke, ampak za vprašanje (kot ga izpostavlja pritožnik), ali so v postopku v R Poljski dokazi, ki kažejo na to, da je zahtevana oseba storila kaznivo dejanje, ki je kaznivo tudi po Zakonu Republike Češke. To potrjuje ravno odločba Okrožnega sodišča v Ostravi 3 Nt 63/2014-98 z dne 15.7.2015, ki jo izpostavlja pritožnik. Kot izhaja iz prej navedene odločbe (list. št. 49 - 59) je sodišče Republika Češke zavrnilo isti ENPP Poljske zato, ker je izhajalo iz drugačnega lastnega dejstva (in ne iz dejstev kot izhajajo iz ENPP Poljske), da naj bi zahtevana oseba dne 25.8.2007, ko je bila udeležena v prometni nesreči, vozila motor s hitrostjo najmanj 95,57 km/h, pri čemer je bila v danem odseku hitrost vožnje omejena na 70 km/h, kar ni bilo ocenjeno kot "ekstremno prekršena obveznost limita dovoljene hitrosti". Iz prej navedene odločbe izhaja, da se sodišče ni strinjalo z zaključki poljskega sodnega izvedenca v kazenski zadevi, ki teče zoper zahtevano osebo v R Poljski, kjer je bilo ugotovljeno dejstvo, da naj bi zahtevana oseba tedaj vozila s hitrostjo najmanj 119 km/h, kar bi se, glede na celotno obrazložitev prej navedene odločbe očitno štelo, da gre za "ekstremno prekršeno obveznost limita dovoljene hitrosti". Gre torej za drugačno dejansko podlago in oceno sodišča v R Češki v tej zvezi in ne za vprašanje, da dejanje tako kot je opisano v ENPP ni kaznivo dejanje tudi po Zakonu Republike Češke.

9Pritožnik trdi, da izpodbijani sklep nima razlogov, ali so podani razlogi za zavrnitev predaje po 2. točki 10. člena ZSKZDČEU-1. V 2. točki 10. člena ZSKZDČEU-1 je podan tako imenovani zavrnitveni razlog ne bis in idem, katerega obstoj sta uveljavljala zahtevana oseba in njegov zagovornik. Sodišče prve stopnje je v 7. in 8. točki podalo podrobne razloge za nasprotne zaključke od zaključkov zagovornika zahtevane osebe, zato pritožnik nima prav, da je bila zahtevani osebi kršena pravica iz 22. člena Ustave. Pritožnik izpostavlja tudi 8. in 10. točko 10. člena ZSKZDČEU-1 in trdi, da izpodbijani sklep o tem nima razlogov, vendar zahtevana oseba in njen zagovornik pred sodiščem prve stopnje nista konkretno utemeljila, da bi bila ta razloga podana. Tako ni z ničemer utemeljeno in izkazano, da naj bi obstajali utemeljeni razlogi za sklepanje, da je bil nalog odrejen z namenom kazenskega pregona in kaznovanja zahtevane osebe zaradi njenega spola, rase, vere, etničnega porekla, državljanstva, jezika, političnega prepričanja ali spolne usmerjenosti ali bi bil lahko iz teh razlogov njen položaj bistveno slabši (8. točka 10. člena ZSKZDČEU-1), zato sodišče prve stopnje ni moglo podati razlogov v tej zvezi in jih tudi pritožbeno sodišče ne more. Zavrnitveni razloga iz 10. točke 10. člen ZSKZDČEU-1 pa v obravnavani zadevi ni relevanten, saj se nanaša na nalog odrejen zaradi izvršitve kazni zapora ali drugega ukrepa kazenskega sodišča, ki se izvršuje z odvzemom prosti, medtem ko je obravnavani ENPP Poljske odrejen zaradi izvedbe kazenskega postopka.

10Pritožnik trdi, da je nepravilna in nezakonita ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 8. izpodbijanega sklepa, da iz spisovnih podatkov izhaja, da Republika Češka ni vodila kazenskega postopka zoper zahtevano osebo. Po njegovi oceni iz pojasnila Vrhovnega državnega tožilstva Češke republike opr. št. 1 NZI 1209/2017 izhaja, da se je kazenski postopek vodil pod št. zadeve 1 ZN 5444/2007 Okrajnega državnega tožilstva v Karvine, enako naj bi izhajalo tudi iz odločbe Okrožnega sodišča v Ostravi 3 Nt 63/2014-98 z dne 15.7.2015, kjer je navedeno, da je zadevo obravnavalo Okrajno državno tožilstvo v Karvine pod št. zadeve 1 ZN 5444/2007.

11Pritožbeno sodišče drugače od pritožnika ugotavlja, da iz listin, ki jih izpostavlja ne izhaja, da je Republika Češka vodila kazenski postopek zoper zahtevano osebo. Nasprotno, iz odločbe Okrožnega sodišča v Ostravi št. 3 Nt 63/2014, ki jo povzema tudi Vrhovno državno tožilstvo Češke republike v pojasnilu opr. št. 1 NZI 1209/2017 (listovna št. 49-59) izhaja, da je bila krivda za povzročitev prometne nesreče iskana na strani poljskega voznika osebnega avtomobila, ki je dne 25.8.2007 vozil avtomobil znamke Peugeot 206 in so se začela opravila policijskih organov za kazenski postopek zoper prej navedenega voznika, kjer so policisti prišli do ugotovitve, da je bil na strani poljskega voznika osebnega vozila glavni vzrok nastanka nesreče (pri vozniku motorja (zahtevani osebi) pa ni šlo za izrazito prekoračitev hitrosti (95,37 km/h), zato je bila zadeva predana Republiki Poljski v nadaljnji postopek proti (istemu) osumljenemu poljskemu vozniku B.A.M., kot je opisano v navedeni odločbi (listovna št. 51). Ker pa je bilo v nadaljnjem postopku, ko je zadevo v Republiki Poljski prevzelo tožilstvo Republike Poljske, ugotovljeno (z izvedencem), da je zahtevana oseba vozila najmanj 119 km/h (in ne le 95,37 km/h), je bil postopek, ki je tekel zoper poljskega državljana, ustavljen. Iz celotne obrazložitve prej navedene odločbe in celotnega spisovnega gradiva nedvomno izhaja, da Republika Češka ni uvedla nobenega postopka zoper zahtevano osebo, zato kazenski postopek tudi ni mogel biti pravnomočno ustavljen. Zahtevana oseba, kot izhaja iz zgoraj navedene odločbe, sploh ni bila ovadena, ampak je bila ovadena oseba poljski državljan, voznik osebnega vozila. V obravnavani zadevi gre za primer, ko so pristojni organi (policija, tožilstvo) države Republike Češke v postopku zoper drugo ovadeno osebo (poljskega državljana) le vsebinsko presojali zadevo in niso začeli kazenskega pregona zoper zahtevano osebo, ampak zoper poljskega voznika, zato je bil ta kazenski postopek odstopljen Republiki Poljski (ker je bil tudi oškodovanec, ki je v obravnavani prometni nesreči umrl, poljski državljan). Glede na navedeno ne gre za uporabo načela ne bis in idem (podobno situacijo je obravnavalo sodišče Evropske unije v zadevi C-491/07 proti V.T., sodba sodišča z dne 22.12.2008).

12Pritožnik nadalje navaja, da je podan razlog ne bis in idem tudi zato, ker je bila zahtevana oseba za isti historični dogodek obravnavana v upravnem postopku Republike Češke v zvezi z izrečeno globo za prekršek (postopek je bil v nadaljevanju ustavljen zaradi zastaranja). Trdi, da so razlogi v točki 8 izpodbijanega sklepa nepravilni, ker po oceni pritožnika brez podlage predstavlja isti historični dogodek kot dve dejanski stanji. V nadaljevanju ponavlja, da je dejansko odgovoren le voznik avtomobila, državljan Poljske, zoper zahtevano osebo pa je bila izdana odločba o prekršku. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje spregledalo in ni upoštevalo pravnomočne odločitve Češke republike, ki je zavrnila izročitev zahtevane osebe ter tudi ni upoštevalo sodb F.F. v. A. z dne 29.5.2001 ali S.Z. v. R. z dne 7.6.2007. Ker po oceni pritožnika, izpodbijani sklep nima razlogov o izpostavljeni sodni praksi, trdi, da je zahtevani osebi kršena pravica iz 22. člena Ustave R Slovenije.

13Pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožnikom pritrjuje razlogom kot jih je sodišče prve stopnje navedlo v 8. točki izpodbijanega sklepa, ko je ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni podan razlog ne bis in idem. Pri utemeljitvi je sodišče vsebinsko upoštevalo tako sodno prakso kot izhaja iz odločb Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), ki ju izpostavlja pritožnik, kot tudi sodno prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije (predvsem je za obravnavano zadevo pomembna odločba opr. št. U-I-24/10 z dne 19.4.2012) ter sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, med drugim sodbo I Ips 4663/2015 z dne 9.5.2017. Tako je Ustavno sodišče Republike Slovenije v zgoraj navedeni odločbi ocenilo, da bo mogoč sklep, da pri prekršku in kaznivem dejanju ne gre za isto stvar (kršitev načela ne bis in idem), ko je zoper posameznika pravnomočno končan postopek o prekršku, v kazenskem postopku v zvezi z istim historičnim dogodkom pa bo sodišče ugotovilo, da ne izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvu enaka kot tista, ki so bila podlaga za prekršek. Kot izhaja iz navedene odločbe Ustavnega sodišča, je bila pri odločitvi že upoštevana tudi sodba velikega senata ESČP v zadevi S.Z. proti R. z dne 10.2.2009 in druge odločbe, vse pa je presojalo tudi v luči prvega odstavka 4. člena Protokola št. 7 Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki ga je treba razumeti tako, da prepoveduje pregon posameznika ali sojenje posamezniku za drugo kaznivo dejanje, če to izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvu enaka kot tista, ki so bila podlaga za prvo kaznivo dejanje.

14V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, potem ko je pravilno povzelo opis dejanja v ENPP ter opis dejanja v odločbi o prekršku, ki je tekel in bil z ustavitvijo zaključen zoper zahtevano osebo v Republiki Češki, da opis dejanskega stanja v odločbi o prekršku ni enak dejanskemu stanju in okoliščin dejanja, kot so navedene v ENPP Poljske, saj je v slednjem opisano, da je zahtevana oseba prispevala k prometni nesreči, zaradi katere je umrl mladoletni K.M., pri čemer je opisano, da je kot voznik motornega kolesa namenoma kršil varnostna pravila v prometu in pripeljal v križišče s preveliko hitrostjo približno 120 km/h, medtem ko je dovoljena hitrost 70 km/h, zato je prispeval k trčenju z osebnim avtomobilom, katerega voznik mu ni dal prednosti, zaradi česar je mladoletni sopotnik v osebnem vozilu K.M. utrpel telesno poškodbo v obliki poškodbe možganov in zloma lobanje, kar je povzročilo njegovo smrt. Iz opisa obeh dejanj se tudi po oceni pritožbenega sodišča kaznivo dejanje od prekrška razlikuje po tem, da vsebuje še druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, prekršku pa ne, različno je tudi dejstvo, ki se nanaša na hitrost s katero naj bi zahtevana oseba vozila motorno kolo (v prekršku naj bi vozil najmanj 95,57 km/h, v kazenskem postopku v Republiki Poljski približno 120 km/h), ravno tako je različna predpisana sankcija, saj je za prekršek predpisana globa, medtem ko je za kaznivo dejanje predpisana kazen 8 let zapora. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za obravnavani primer indikativna tudi zgoraj navedena sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Ips 4663/2015 z dne 9.5.2017, v kateri je ocenjen primer, kjer je bilo tudi zatrjevano, da je bilo kršeno načelo prepovedi ne bis in idem. Pri odločitvi je bila upoštevana zgoraj navedeno odločba Ustavnega sodišča RS, kot tudi odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice, še posebej tista v zadevi Zolotukhin. Sprejeto je bilo stališče, da ne gre za ne bis in idem, če postopka ne izhajata iz enakega opisa dejanja oziroma identičnih ali v bistvenem enakih dejstev, ko bo šele mogoč sklep, da pri prekršku in kaznivem dejanju ne gre za isto stvar. V okviru prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je kot isti historični dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih (kazenskih) postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega sojenja in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo. Vprašanje ali gre za ponovno sojenje v isti stvari je odvisno od subjektivno-objektivne identitete med kaznivim dejanjem iz pravnomočne sodbe in kaznivim dejanjem, ki je predmet nove obtožbe in novega sojenja.

15Pritožbeno sodišče, upoštevajoč napotke zgoraj navedenih odločb, ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni podan razlog ne bis in idem. Razlogi za zavrnitev, ki jih je sodišče R Češke navedlo v svoji odločbi s katero je zavrnilo predajo zahtevane osebe R Poljski po istem ENPP Poljske za sodišče R Slovenije, niso obvezujoči, zato pritožnik nima prav, ko trdi nasprotno.

16Ker pritožnik ni utemeljil in ne utemelji zakaj iz izpostavljene sodbe ESČP F.F. v. A. z dne 29.5.2001 in S.Z. v. R. z dne 7.6.2007 izhaja drugačno sklepanje, pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, ne more podati odgovora.

17Nazadnje pritožnik trdi, da izpodbijani sklep nima razlogov o obstoju utemeljenega suma, da je zahtevana oseba storila očitano kaznivo dejanje zaradi katerega se zahteva njegova izročitev (pravilno: predaja). Navaja, da R Poljska ni posredovala ničesar, niti ni navedla nobenih dokazov v tej smeri. Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. XI Ips 47551/2016 z dne 6.4.2017 iz katere po njegovi oceni izhaja, da sam opis domnevnega kaznivega dejanja ne zadostuje za obstoj utemeljenega suma in mora država, ki zahteva izročitev, navesti dokaze, ki bodo slovenskemu sodišču omogočili samostojno presojo o utemeljenosti suma, da je posameznik, ki se izroča, storil očitano mu kaznivo dejanje. Po oceni pritožnika je Evropski nalog za prijetje in predajo le prošnja za odreditev pripora in izvedbo postopka predaje, ki nista že sama po sebi razlog za utemeljitev suma o storitvi kaznivega dejanja, niti nista utemeljitev obstoja kaznivega dejanja. Ker sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni obrazložilo utemeljenega suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje s strani zahtevane osebe, po oceni pritožnika to pomeni arbitrarno odločitev in je v nasprotju z bistvom, zaradi katerega je bil sprejet Evropski priporni nalog in uveden med državami članicami.

18Gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije XI Ips 47551/2016 z dne 6.4.2017, ki jo izpostavlja pritožnik, za obravnavano zadevo ni relevantna, saj je Vrhovno sodišče v prej navedeni sodbi obravnavalo tako imenovano klasično ekstradicijo, to je izročitev zaprošeni državi, ki ni članica Evropske unije. Zato zadeva ni mogla biti obravnavana v smislu Okvirnega sklepa Sveta z dne 13.6.2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami Evropske unije (2002/584/PNZ), ki ga izpostavlja pritožnik, kot tudi ne v luči ZSKZDČEU-1, ki ureja sodelovanje v kazenskih zadevah med pristojnimi organi Republike Slovenije in drugih držav članic Evropske unije. Po prej navedenih aktih se v postopku za prijetje in predajo med državami članicami upošteva načelo vzajemnega priznanja (zaupanja), kot je to določeno v 3. členu ZSKZDČEU-1 in tretjem odstavku 1. člena prej navedenega Okvirnega sklepa ter se predaja zahtevane osebe zavrne le v primerih določenih v 10. členu zakona oziroma se lahko zavrne v primerih, določenih v 11. členu, dopustnost izvršitve naloga pa je določena v 9. členu ZSKZDČEU-1. Pritožnik tudi nima prav, da je je ENPP le prošnja, ampak je ENPP sodna odločba, ki jo ena od držav članic EU izda in pošlje drugi državi članici EU z namenom, da se zahtevana oseba prime in preda državi, ki je nalog izdala (prvi odstavek 1. člena zgoraj navedenega Okvirnega sklepa). Glede na navedeno je odgovor sodišča prve stopnje, ki ga je v zvezi s tem podalo v 9. točki izpodbijanega sklepa, pravilno in ga pritožnik z izpostavljanjem zgoraj navedene odločbe Vrhovnega sodišča ni mogel izpodbiti.

19Ker iz spisovnega gradiva izhaja, da je sodišče prve stopnje po izdaji izpodbijanega sklepa pritožniku vročilo dopisa Okrajnega sodišča v Gliwicah z dne 26.9.2017 s prevodom (l. št. 377), glede katerega je pritožnik podal izjavo z dne 9.10.2017 (l. št. 380-381), v kateri je nasprotoval takemu postopanju, je pritožbeno sodišče ocenilo tudi to okoliščino in izjavo pritožnika obravnavalo kot pravočasno dopolnitev pritožbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v dopisu Okrajnega sodišča v Gliwicah z dne 26.9.2017 niso navedene nobene nove okoliščine ali dejstva, ampak so v njem le povzeta že pred tem znana dejstva, ko je navedeno, da je bila ("po njihovem vedenju") zahtevana oseba obravnavana v R Češki za prometni prekršek ter da ni bila v R Češki obsojena za kaznivo dejanje "cestno-prometna nesreča". Glede na navedeno okoliščina, da je pritožnik to listino prejel po izdaji izpodbijanega sklepa ne predstavlja kršitve pravice do izjave zahtevane osebe, saj sam pritožnik v izjavi pravilno navaja, da vsebina dopisa "v ničemer ne utemeljuje izročitve zahtevane osebe".

20Po oceni pritožbenega sodišča je torej sodišče prve stopnje na podlagi naloga in drugih podatkov spisa pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za predajo zahtevane osebe in je zato upravičeno dovolilo predajo.

21Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so pritožbene navedbe neutemeljeno, je pritožbo zagovornika zahtevane osebe zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP v zvezi s sedmim odstavkom 23. člena ZSKZDČEU-1).