VSL Sklep I Kp 53503/2021

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom dovolilo predajo A. A. Republiki Italiji zaradi izvršitve kazni zapora po sodbah sodišča v Trstu št. 152/12, referenčna številka GIP 4111/11R.G.N.R.5592/2011 z dne 21. 3. 2012 v zvezi s sodbo prizivnega sodišča v Trstu 1244/2014 z dne 22. 9. 2014, s katero mu je bila izrečena kazen dve leti in dva meseca zapora in po sodbi sodišča v Vidmu št. 10037/2016, opr. št. DIB 481/2006R.G.N.R.6585/2004 z dne 21. 6. 2006 v zvezi s sklepom prizivnega sodišča v Trstu SIGE 129/2015 z dne 17. 2. 2016, s katero mu je bila izrečena kazen eno leto in dva meseca zapora. Odločilo je tudi o t. i. načelu specialnosti in sicer, da zahtevane osebe organi Republike Italije ne smejo preganjati, zoper njo izvršiti kazen ali jo predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred njegovo predajo.

2Zoper naveden sklep so se pritožili zagovorniki zahtevane osebe, po vsebini zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagali ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se postopek za predajo zavrne; podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za predajo A. A. Republiki Italiji zaradi izvršitve kazni po sodbah sodišča v Trstu in Vidmu, zaradi kaznivih dejanj, opisanih v izreku izpodbijanega sklepa. Da niso podani obligatorni in fakultativni razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe po 10. in 11. členu Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske Unije (ZSKZDČEU-1), je prvostopenjsko sodišče utemeljilo z razlogi v točkah 8 do 12 izpodbijanega sklepa, ti razlogi so pravilni in temeljijo na spisovno izkazanih podatkih. Pritožnik navaja, da je stališče prvostopenjskega sodišča o neobstoju obligatornega razloga za zavrnitev predaje po sodbi sodišča v Vidmu zmotno, pri tem se sklicuje, da bi bila izvršitev kazni za to kaznivo dejanje v Republiki Sloveniji zastarana, ker je sodba sodišča v Vidmu zaradi kaznivega dejanja, storjenega 25. 8. 2004 postala pravnomočna 26. 6. 2006, dejstvo kasnejšega preklica ugodnosti pogojne obsodbe s sklepom prizivnega sodišča v Trsu z dne 17. 2. 2016, pa ni pomenilo izreka zaporne kazni, zato pritožnik ocenjuje, da je izvršitev kazni zapora po sodbi rednega sodišča v Vidmu zastarala 16. 12. 2021, torej po petih letih od njene izvršljivosti.

5Višje sodišče na ta del pritožnikovih navedb odgovarja, da se je do teh navedb, ki so bile vsebinsko enake tudi v odgovoru na predlog preiskovalne sodnice izvenobravnavnemu senatu za izdajo sklepa o dovolitvi predaje zahtevane osebe, v točki 12 izpodbijanega sklepa prvostopenjsko sodišče jasno opredelilo z zaključkom, da glede na višino zaporne kazni (eno leto in dva meseca, po sodbi sodišča v Vidmu, v zvezi s sklepom Prizivnega sodišča v Trstu o preklicu pogojne obsodbe z dne 17. 2. 2016), rok za izvršitev zaporne kazni tudi po določbah slovenskega Kazenskega zakonika (4. točka 92. člena KZ-1), ki določa desetletni zastaralni rok za izvršitev kazni v taki višini, in ki ga je potrebno šteti od 17. 2. 2016 dalje, ni potekel, kar pomeni, da izvršitev kazni po navedeni sodbi ni zastarala niti po določbah slovenskega Kazenskega zakonika. Zato je pravilno razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da razlog za zavrnitev predaje po 5. točki 10. člena ZSKZDČEU-1, ni podan. Drugačno stališče pritožnika v zvezi s tem je glede na te ugotovitve zmotno.

6Neutemeljeno je tudi navajanje pritožnikov, da sodišče ni presojalo obstoja fakultativnega razloga za zavrnitev predaje po 3. točki 11. člena ZSKZDČEU-1, v kar skuša prepričati s tem, da ni bistvenega pomena ugotovitev, da je bila v ločenem postopku zahteva za priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe zavrnjena, saj je v obravnavani zadevi zahtevana oseba izrecno navajala, da želi kazen prestati v Republiki Sloveniji. Navaja še, da je sklep o zavrnitvi zahteve za priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe res postal pravnomočen, vendar zahtevana oseba na more nositi posledic, če je do take odločitve prišlo zaradi formalnih razlogov, ker ni bila podana identiteta med sodnima odločbama, katerih priznanje in izvršitev je bila predlagana in navedbo o dolžini kazni, ki bi še morala biti izvršena.

7Višje sodišče ugotavlja, da je ravno zaradi izjave zahtevane osebe na naroku 24. 12. 2021 in pred tem v pisni vlogi, da zahtevana oseba želi kazen po sodbi sodišča v Trstu prestajati v Republiki Sloveniji, bilo odločanje o predaji zahtevane osebe odloženo v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 150. člena ZSKZDČEU-1. Po ugotovitvi dejstva, da je pristojna predsednica okrožnega sodišča kljub zahtevani in pridobljeni dokumentaciji zavrnila priznanje sodnih odločb sodišč v Trstu in Vidmu (na podlagi katerih je bila zahtevana predaja zahtevane osebe, nato pa v zvezi z njima, obravnavanje le-teh kot vloge za začetek priznanja in izvršitve teh odločb), da je odločitev o tem postala pravnomočna 29. 7. 2022, je glede na tako ugotovitev (v točki 3 in 15 izpodbijanega sklepa se je do pomena tega dejstva sodišče vnovič opredelilo) pravilno ravnalo, ko je nadaljevalo s postopkom odločanja o dovolitvi predaje. Stališče pritožnika, da bi ne glede na odločitev v ločenem postopku o zavrnitvi priznanja in izvršitve tujih sodnih odločb moralo ustaviti postopek zahteve za predajo navedene osebe, je zgrešeno, presoja obstoja fakultativnega razloga za zavrnitev predaje zahtevane osebe po 3. točki 11. člena ZSKZDČEU je bila opravljena, odločanje o priznanju in izvršitvi te sodne odločbe pa opravljeno v drugem - ločenem postopku s strani drugega pristojnega odločevalca in v času, ko je bilo odločanje o dovolitvi predaje zahtevane osebe začasno odloženo. Naveden ločen postopek je posledica prav navedb zahtevane osebe, da je pripravljen kazen prestajati v Republiki Sloveniji, razlogi za odložitev odločitve o predaji zahtevane osebe pa so s pravnomočnostjo odločitve predsednice Okrožnega sodišča v Kranju v zadevi II Pom-i 11969/2022 z dne 15. 7. 2022, prenehali.

8V nadaljevanju pritožniki navajajo tudi številne razloge za to, da bi zahtevana oseba dejansko prestajala kazen zapora v Republiki Sloveniji in sicer od družinskih razmer, delovnega in bivanjskega statusa zahtevane osebe, dejstva velike časovne odmaknjenosti storjenih kaznivih dejanj ter siceršnje življenjske urejenosti zahtevane osebe. Ne glede na to, da se je do vsebinsko primerljivih navedb v zvezi s temi okoliščinami tudi prvostopenjsko sodišče že pravilno opredelilo v točki 16 izpodbijanega sklepa, višje sodišče k temu dodaja, da so ta navajanja glede na odločitev o dovolitvi predaje, vsaj v okviru odločanja o tem postopku, preuranjena. Ni pa videti razlogov, da te okoliščine ne bi bile v morebitnem nadaljnjem postopku (bodisi za priznanje in izvršitev odločbe ali izvršitve zaporne kazni), predmet (vnovičnega) ocenjevanja prvostopenjskega sodišča.

9Glede na navedeno je odločitev prvostopenjskega sodišča o dovolitvi predaje A. A. Republiki Italiji pravilna, ker so izpolnjeni zakonski pogoji za dopustnost predaje Republiki Italiji. Ker pritožbene navedbe pravilnosti izpodbijanega sklepa niso uspele omajati, je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.