82. člen ZPIZ-2

Pri ocenjevanju invalidnosti gre za kompleksno oceno sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih se pri zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev ali ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Gre za oceno celovitega psihosomatskega funkcijskega statusa, ki narekuje razvrstitev zavarovanca v določeno kategorijo invalidnosti. Tudi ni naloga izvedenca, da v sporu o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja ob nadaljnjem obstoju preostale delazmožnosti določa dela ali dejavnost ustrezno preostali delazmožnosti glede na stvarne razbremenitve in časovno omejitev. Takšno oceno v skladu s 181. členom ZPIZ-2 lahko izvedenski organi toženca podajajo šele v postopku realizacije vsebinske pravice do premestitve ali pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega za ponujeno delovno mesto ali že znano dejavnost, na katero naj bi bila realizirana priznana pravica. Ključna je ugotovitev izvedenskega organa, da je človek celovito psihosocialno bitje in ne sestav posameznih organov oziroma organskih sistemov, zato ni mogoča zahteva, da se za posamezno diagnozo zdravstvenih težav tožniku posebej oceni, kako in v kolikš

Tožnik, ki je po pogojni izpustitvi iz zapora ponovno začel opravljati samostojno dejavnost, je vložil vlogo za izplačevanje delnega nadomestila. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da konkretni dejanski stan zajema situacijo, kot jo ureja določba drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2. Pri tožniku kot samozaposleni osebi ne gre za delovnopravno razmerje in posledično ob ponovnem pričetku opravljanja dela s krajšim delovnim časom tudi ne za spremembo delovnopravnega položaja. Ker pri tožniku ne gre za spremembo delovnopravnega statusa, temveč le za spremembo dejanskega stanja opravljanja dejavnosti, je kot pravno podlago za začetek izplačevanja delnega nadomestila treba upoštevati prvi odstavek 122. člena ZPIZ-2. Datum izplačila delnega nadomestila je tako vezan na realizacijo pravice do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo.

V zadevi je sporno, ali je pri tožnici podana II. kategorija invalidnosti in če je, ali so izpolnjeni pogoji, da se tožnici prizna pravica, da drugo delo opravlja dve uri dnevno oziroma 10 ur tedensko. Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje, ki ga je podala Komisija FA. Primerjava podanih izvedenskih mnenj pokaže, da so mnenja glede ugotovljenega zdravstvenega stanja v bistvu enaka. Ključna razlika je zgolj pri vprašanju, ali je pri tožnici prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za več kot 50 % (kar bi predstavljalo podlago za razvrstitev tožnice v II. kategorijo invalidnosti), ali pa je zmanjšanje delovne zmožnosti za manj kot 50 %. V tem primeru gre namreč za III. kategorijo invalidnosti. Vsaka od teh kategorij invalidnosti pa vpiva na pridobitev različnih pravic, ki gredo zavarovancem na podlagi invalidskega zavarovanja. V primeru II. kategorije invalidnosti pridobi zavarovanec pravico do poklicne rehabilitacije (72. člen ZPIZ-2). Pravico do premestitve pa pridobi zavarovanec II. kategorije le v primeru, ko je dopolnil več kot 55 let starosti (2. alineja prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2) oziroma po

Če delavec splošnih zdravstvenih pogojev, vezanih na posamezno delovno mesto, ne izpolnjuje več, ker delovne obremenitve tega delovnega mesta, kot izhajajo iz ocene tveganja, presegajo njegove zdravstvene zmožnosti, ni več sposoben za delo po obstoječi pogodbi o zaposlitvi. Prav slednje izhaja tako iz dokončne odločbe ZPIZ kot iz pravnomočne sodbe socialnega sodišča. Tako z dokončno odločbo ZPIZ kot sodbo v socialnem sporu je bilo namreč ugotovljeno, da zdravstveno stanje tožnici ne omogoča več dela na delovnem mestu, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da tožnica ni zmožna opravljati del in nalog pod pogoji, ki so vezani na to pogodbo o zaposlitvi. Spremenjeni pogoji, v skladu s katerimi delavec delo lahko opravlja (predvsem opis dela), terjajo ustrezno spremembo pogodbe o zaposlitvi (49. člen ZDR-1 v zvezi z 31. členom ZDR-1), zato v takšnem primeru ni več govora o istem, temveč drugem delovnem mestu, ki pa ga delodajalec ni dolžan sistemizirati, če takšnih potreb ne izkazuje. V veljavni zakonodaji namreč ne obstaja obveznost delodajalca, da bi svoj delovni proces moral drugače organizirati oziroma na novo sistemizirati delovno mesto, v katerega delokro

V petem odstavku 63. člena ZPIZ-2 je določeno, da je pri zavarovancu iz prejšnjega (četrtega) odstavka invalidnost podana, če zavarovanec ni več zmožen polni delovni delovni čas opravljati dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan. Ravno tako stanje ugotavlja sodni izvedenec, torej da tožnik dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, ni zmožen opravljati v polnem delovnem času, temveč le po 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Sodišče prve stopnje je zato tožniku utemeljeno, skladno s prvim odstavkom 82. člena ZPIZ-2, priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Tožnik ima namreč še vedno preostalo delovno zmožnost za opravljanje dela, na katerem dela oziroma opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je vključen v obvezno zavarovanje, in sicer s krajšim delovnim časom od polnega, ob upoštevanju stvarnih razbremenitev.

Dokler delodajalec ne zagotovi delavcu-invalidu drugega ustreznega dela, delavec ni neupravičeno odsoten z dela. Res je sicer, da delodajalec ni dolžan posebej pozivati delavca, da se po zaključku bolniškega staleža vrne na delo. To je nedvomno obveznost delavca. Vendar mora biti delavcu-invalidu zagotovljena vrnitev na zanj ustrezno delovno mesto. Če mu ni, tudi po zaključku bolniškega staleža njegova odsotnost z dela ni neupravičena.

Ker je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti iz 3. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2, sta izpodbijani upravni odločbi kot nezakoniti pravilno odpravljeni.

Vprašanje o tem, za kakšno delo in ob kakšnih pogojih je tožnica zmožna za delo, je bilo predmet presoje v predsodnem postopku ter kasneje zaradi vložene tožbe tudi predmet presoje pred sodiščem. V primeru, da tožnica s podanim izvedenskim mnenjem ni bila zadovoljna oziroma je pričakovala mnenje, ki bo sledilo njenim željam, to ne vodi k zaključku, da je mnenje pomanjkljivo, še manj pa, da izvedenski organ ni podal argumentiranega in jasnega odgovora.

Sodna izvedenka je upoštevaje prvi odstavek 63. člena ZPIZ-2 in predloženo medicinsko dokumentacijo prepričljivo pojasnila, zakaj vztraja pri tem, da je pri tožniku potrebna tudi časovna razbremenitev. Ob že podanih stvarnih razbremenitvah, ki niso sporne, je tožnik zmožen za delo 6 ur dnevno. Sodna izvedenka se je opredelila do vseh bistvenih vprašanj v tem postopku. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe o pomanjkljivem oziroma neprepričljivem izvedenskem mnenju.

Tožnici so nedvomno ostale posledice, ki jih je utrpela ob zvinu kolenu, kar je tožena stranka upoštevala že v predsodnem postopku. Ob priznanju pravice do premestitve ji je tudi določila stvarne razbremenitve pri delu.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu s polnim delovnim časom iz 116. člena ZPIZ/92 in pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno oziroma dvajset ur tedensko iz 82. člena ZPIZ-2 enakovrstni pravici v smislu drugega odstavka 121. člena novele ZPIZ-2G.

Tožnico bi bilo mogoče v I. kategorijo invalidnosti razvrstiti le, če pri njej ne bi bilo preostale delazmožnosti, ker več ne bi bila zmožna za nobeno organizirano pridobitno delo. Ker takšen zdravstveni dejanski stan ni izkazan, je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnjen. Glede na preostalo delazmožnost je na podlagi 1. odst. 82. člena ZPIZ-2 tožnici zakonito priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 19. 11. 2020 dalje.

V zadevi zagotovo ni izkazan dejanski stan iz 1. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2 za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti le zaradi posledic poškodbe pri delu. Ker je tožnica v II. tč. izreka prvostopenjske sodbe že pravnomočno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti 50 % zaradi poškodbe pri delu in 50 % zaradi bolezni ter ima priznane ustrezne pravice iz naslova preostale delovne zmožnosti, ostaja pritožba zoper VII. točko izreka o zavrnjeni razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine, neuspešna. Ugotavljanje zatrjevane popolne nezmožnosti za pridobitno delo bo zaradi morebitnega poslabšanja zdravstvenega stanja po končanem predsodnem postopku z dnem 28. 5. 2020, lahko le predmet kontrolnega pregleda meseca novembra 2023, določenega v III. tč. izpodbijane sodbe.

ZPIZ-2G v določbi 121. člena niti v katerikoli drugi določbi ne določa, v katerih primerih se šteje, da gre za enakovrstno pravico, prav tako pa ZPIZ-2G ne določa nobenih kriterijev upoštevnih pri ugotavljanju, ali gre za enakovrstno pravico. Gre torej za pravno nedoločen in neopredeljen pojem, ki ga je potrebno zapolniti in določiti za vsak primer posebej ob upoštevanju vseh okoliščin primera ter ga razlagati ustavno pravno skladno v okviru celotne določbe 121. člena ZPIZ‑2G. Po stališču pritožbenega sodišča pravica do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom vsebinsko za tožnico ne predstavlja nove pravice, ampak obstoječo, že pridobljeno pravico do dela na drugem delovnem mestu, torej na delu z omejitvami, le dopolnjuje glede na ugotovljeno poslabšanje zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti. V takem primeru je zato edini pravilen zaključek, da gre za enakovrstno pravico ob upoštevanju, da ima tožnica priznano pravico do dela na drugem delovnem mestu ter na tem delu še pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega.

V obravnavani zadevi ni izpolnjen zakonski dejanski stan za priznanje vtoževane pravice do invalidske pokojnine, saj pri tožnici ni dokazane popolne izgube delazmožnosti za organizirano pridobitno delo. Glede na 401. člen ZPIZ-2 ni niti pogojev za priznanje pravic na temelju preostale delazmožnosti, torej III. kategorije invalidnosti, ker je bila tožnica pretežni del zavarovana za ožji obseg pravic.

V izvedenskem mnenju sodne izvedenke specialistke medicine dela, pritožbeno sodišče ni našlo napak ali kakršnihkoli nepravilnosti in neskladij, ki bi terjale drugačno oceno. Strokovno prepričljivo je pojasnila, da glede na ugotovljene spremembe zdravstvenega stanja, in sicer zmerne degenerativne spremembe v vratni in ledveni hrbtenici, kar izhaja tudi iz izvida ortopeda z dne 17. 9. 2020, na katerega se sklicuje tožnik, tožnik ni več zmožen za svoje delo, je pa zmožen opravljati druga dela v okviru svojega poklica, to je vsa dela, ki jih lahko opravlja kot gozdarski tehnik in ki ustrezajo tožnikovim telesnim in duševnim zmožnostim. Izvedensko mnenje je strokovno prepričljivo in ni podlage za zatrjevanje nasprotnega, torej, da izvedensko mnenje ni prepričljivo, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.

Pri tožniku ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi vplivalo na njegovo invalidnost v smeri, da bi prišlo do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti) oziroma da bi v okviru III. kategorije invalidnosti bilo potrebno priznati še časovno razbremenitev.

Tožena stranka tožnici drugega ustreznega (sistemiziranega) in prostega delovnega mesta ni mogla zagotoviti. Kar pomeni, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1: nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.

Sodišče prve stopnje je skladno s 63. členom ZPIZ-2 pravilno štelo, da se v tem primeru kot svoj poklic štejejo vsa dela, ki jih je tožnik opravljal kot nekvalificirani delavec in ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim. Tožnik je namreč na naroku izpovedal, da ima končano osnovno šolo in da je nazadnje delal kot voznik kombija na razvozu tiskovin, pred tem pa je bil 21 let zaposlen v lesni industriji kot delavec v proizvodnji. Kot je to določeno v tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2 se namreč kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni in kolektivnimi pogodbami.