121. člen ZPIZ-2

Tožnik, ki je po pogojni izpustitvi iz zapora ponovno začel opravljati samostojno dejavnost, je vložil vlogo za izplačevanje delnega nadomestila. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da konkretni dejanski stan zajema situacijo, kot jo ureja določba drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2. Pri tožniku kot samozaposleni osebi ne gre za delovnopravno razmerje in posledično ob ponovnem pričetku opravljanja dela s krajšim delovnim časom tudi ne za spremembo delovnopravnega položaja. Ker pri tožniku ne gre za spremembo delovnopravnega statusa, temveč le za spremembo dejanskega stanja opravljanja dejavnosti, je kot pravno podlago za začetek izplačevanja delnega nadomestila treba upoštevati prvi odstavek 122. člena ZPIZ-2. Datum izplačila delnega nadomestila je tako vezan na realizacijo pravice do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo.

Odgovornost toženke zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska, temveč je odgovorna za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Tožnikovo prikrajšanje v obdobju njegovega formalnega delovnega razmerja z družbama A. d. o. o. in B. d. o. o. je zato sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju utemeljeno ugotavljalo v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja. Enako velja za prikrajšanje, ki se nanaša na obdobje, za katero mu je bil pravnomočno prisojen obstoj delovnega razmerja s toženko. Le na tak način je namreč saniran položaj tožnika, v katerem se je znašel zaradi ugotovljene zlorabe. Toženka je odgovorna tožniku za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, pri čemer je sodišče prve stopnje višino prikrajšanja pravilno ugotavljalo upoštevaje dejansko prejete prejemke tožnika v vtoževanem obdobju (plačila formalnih delodajalk in denarno nadomestilo za brezposelnost) in povprečne prejemke primerljivih delavcev toženke (delovno mesto KV LTD viličarist, od 1. 3. 2019 dalje pa voznik tovornih vozil).

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je treba zadevo presojati po zakonu, ki je veljal v času, ko je prvostopenjski organ toženca odločal o tožničini zahtevi. Toženec je namreč dolžan voditi postopek skladno z določbami ZUP in določbami ZPIZ-2. Pri odločanju upravnega organa pa je praviloma bistvena pravna podlaga, ki velja v času odločanja na prvi stopnji.

Tožnik je šele 28. 3. 2022 pri tožencu vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Pred tem omenjene pravice ni uveljavljal. Postopek uveljavljanja pravic se skladno s 178. členom ZPIZ-2 začne na zahtevo zavarovanca. Torej je zavarovanec tisti, ki mora poskrbeti za svoje pravice in jih uveljavljati pravočasno ter na ustrezen oziroma predpisan način. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožena stranka morala pri odločanju uporabiti zakon, ki je veljal v času, ko je tožnik začel delati na drugem ustreznem delu. Pri odločanju upravnega organa je praviloma bistvena pravna podlaga, ki velja v času odločanja na prvi stopnji. V času vložitve zahteve in s tem tudi v času odločanja tožene stranke je že veljala novela ZPIZ-2G in organ jo je bil pri odločanju dolžan uporabiti. V noveli ZPIZ-2G namreč ni določbe, iz katere bi izhajalo, da se 25. člen novele ne uporablja za pravna razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo omenjene novele. Razen tega tudi ne gre za to, da bi tožnik že na podlagi zakona pridobil določeno pravico (pravico do nadomestila za invalidnost), temveč je treba priznanje pravice uveljavljati z vlogo.

Pogoj za izplačevanje nadomestila je opravljanje dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Po ustaljeni sodni praksi ni mogoče šteti, da zavarovanec opravlja delo oz. dejavnost v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, če nima poravnanih prispevkov za obvezno zavarovanje. To velja tudi za zavarovance - kmete, ki so sami zavezanci za plačilo prispevkov.

Začasna nezmožnost za štiri ure dnevno zaradi bolezni ne izključuje pravice do delnega nadomestila iz naslova III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno. Za pravilno presojo izpodbijanih odločb je bistveno le, da je tožnica s pisno izjavo in izpisi eDavkov izkazala pričetek dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo od 1. 1. 2020 dalje, čeprav je bila do 1. 5. 2020 začasno nezmožna za štiri urno delo.

Socialni spor je praviloma spor polne jurisdikcije. Le izjemoma se izpodbijani upravni akt odpravi in zadeva vrne v ponovno upravno odločanje. Po 1. alineji 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, le pod pogojem, da bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Toženec v pritožbi nadalje pravilno izpostavlja, da je izpodbijana sodba zmotno utemeljena na 5. odstavku 111. člena v zvezi s 1. odstavkom 91. člena ZPIZ-2, ki v obravnavani zadevi sploh nista uporabljiva. Po 5. odstavku 111. člena v zvezi s 1. odstavkom 91. člena ZPIZ-2 se zapadli mesečni zneski nadomestila za invalidnost, ki niso mogli biti izplačani zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec, izplačajo največ za tri leta nazaj, računano od dneva vložitve zahteve za izplačilo. Določen je zastaralni rok za izplačilo dajatev v primerih, ko zavod ni izplačeval dajatve zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec pravice. Rok izplačila dospelih in neizplačanih dajatev je omejen na tri leta. Vendar

Tožnik nima priznane časovne omejitve in glede tega elementa konkurira pri iskanju zaposlitve vsem drugim iskalcem zaposlitve. Če se zaradi različnih razlogov zaposli za krajši delovni čas (situacije na trgu dela, starševskega varstva ali drugih osebnih razlogov), to ne pomeni, da ne dela skladno s priznano invalidnostjo, ki se nanaša le na fizične razbremenitve Dejstvo, da invalid brez priznane časovne razbremenitve, dela krajši delovni čas od polnega, vpliva na odmero nadomestila, ne pa na samo pravico. Ker tožnik izpolnjuje zakonske pogoje za priznanje nadomestila za invalidnost, mu je bila pravica utemeljeno priznana. Izplačevanje nadomestila v teh primerih je urejeno v 124. členu v zvezi s 121. členom ZPIZ-2. Ta pa ne določa, da so podani razlogi za izgubo pravice, če se zavarovanec zaposli za krajši delovni čas od polnega.