149. člen ZPIZ-2

Tudi po podaji izvedenskega mnenja so ostale odločilne razlike med strokovnim stališčem toženca in sodnega izvedenca, zaradi česar bi moralo sodišče predlogu toženca za postavitev novega sodnega izvedenca ugoditi in mu zastaviti vprašanja, na podlagi katerih bi lahko razjasnilo razhajanja oziroma preverilo izpostavljene dvome v pravilnost strokovnih ugotovitev. Z zavrnitvijo dokaznega predloga toženca za postavitev drugega izvedenca, je sodišče toženca prikrajšalo za vsebinsko popolno kontrolo nad izvedbo odločilnega dokaza. Gre za v poseg v pravico toženca do izjave in bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

V obravnavani zadevi je za presojo pravilnosti in zakonitosti odmere starostne pokojnine v višini 26 % od najnižje pokojninske osnove potrebno najprej razčistiti, na kakšni podlagi je bil tožnik v obdobju od od 12. 1. 2005 do 15. 4. 2018 sploh vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, šele na to bo mogoče ugotoviti, ali je šlo za zavarovanje za ožji ali širši obseg pravic. Podlage zavarovanja v spornem obdobju pa sodišče prve stopnje v doslej izvedenem dokaznem postopku ni ugotavljalo.

Zavarovanci, ki do 31. 12. 2012 niso bili zavarovani na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 kot brezposelne osebe, vpisane v katero od evidenc pri zavodu za zaposlovanje, in tudi po 1. 1. 2013 ne na tej, ampak na drugi podlagi, so morali vložiti posebno zahtevo in v postopku dokazati, da so bili na dan 31. 12. 2012 kot brezposelne osebe vpisani v katero izmed evidenc pri zavodu za zaposlovanje in bi tako lahko bili prostovoljno zavarovani na podlagi 7. alineje 34. člena ZPIZ-1. Takšno zahtevo pa so morale vložiti do 7. 6. 2013. Tožnik tega ni storil, saj je vlogo za spremembo šifre vrste zavarovanja vložil po tem datumu. Ker je zamudil rok za vložitev zahteve, je toženec njegovo vlogo s sklepom pravilno zavrgel (3. točka prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z 11. členom ZPIZ-2).

ZPIZ-2A v 6. členu določa, da se lahko zavarovanec iz 3. člena ZPIZ-2A (tj. zavarovanec, ki je bil do 31. 12. 2012 prostovoljno vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelna oseba, prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje), ki se je od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A (tj. 7. 5. 2013) odjavil iz obveznega zavarovanja, v roku 30 dni od uveljavitve ZPIZ-2A (torej do 7. 6. 2013) ponovno prijavi v obvezno zavarovanje za obdobje od odjave do ponovne vključitve v zavarovanje po tem členu, na način in pod pogoji, določenimi v 3. in 8. členu tega zakona. Tožnik je 18. 7. 2013 vložil zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelna oseba, ki je vpisana v evidenco pri ZRSZ v obdobju od 1. 1. 2013. S tem je zamudil 30 dnevni rok za vložitev zahteve iz 6. člena ZPIZ-2A (rok se iztekel 7. 6. 2013), zato je bila njegova zahteva zakonito zavržena (3. točko 1. odstavka 129. člena ZUP).