138. člen ZTuj-2
(odstranitev)
(1)Državljan EU in družinski član, ki ne zapusti Republike Slovenije prostovoljno, se iz države odstrani, če:
- mu je v Republiki Sloveniji izrečena pravnomočna stranska kazen ali stranska sankcija izgona tujca iz države, ali če je zaradi pravne posledice kazenske obsodbe izgubil pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji;
- mu je odpovedano prebivanje;
- mu je zavrnjena izdaja potrdila o prijavi prebivanja ali dovoljenja za prebivanje, mu je prijava prebivanja prenehala ali mu je bilo dovoljenje za prebivanje razveljavljeno zaradi resne in dejanske nevarnosti za javni red ali varnost;
- mu je zavrnjena izdaja prvega potrdila o prijavi prebivanja ali prvega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi nevarnosti za javno zdravje iz tretje alinee prvega odstavka 124. člena tega zakona.
(2)Razen v izjemnih primerih, rok za zapustitev države ne sme biti krajši od enega meseca.
(3)Glede postopka odstranitve se smiselno uporablja določba drugega odstavka 69. člena tega zakona.
(4)Vsaka pravnomočna in izvršena odločba o odstranitvi državljana EU ali njegovega družinskega člana iz Republike Slovenije prekine obdobje neprekinjenega prebivanja, potrebnega za pridobitev potrdila o prijavi stalnega prebivanja in dovoljenja za stalno prebivanje.
(5)V kolikor državljan EU ali družinski član iz Republike Slovenije ni odstranjen v roku dveh let od dokončnosti odločbe o odpovedi, razveljavitvi oziroma zavrnitvi izdaje potrdila o prijavi prebivanja ali dovoljenja za prebivanje, mora upravna enota, ki je izdala odločbo, preveriti ali državljan EU oziroma družinski član še vedno predstavlja resno in dejansko nevarnost za javni red ali varnost. V primeru ugotovljene resne in dejanske nevarnosti ali obstoja suma iz prejšnjega stavka, se postopek odstranitve državljana EU ali družinskega člana iz države nadaljuje, v nasprotnem primeru pa upravna enota odločbo o odpovedi, razveljavitvi oziroma zavrnitvi izdaje potrdila o prijavi prebivanja ali dovoljenja za prebivanje z odločbo odpravi.
- VSRS Sklep X Ips 311/2016Vrhovno sodišče RS · 2016
Pravica do družinskega življenja ni neomejena, zato je zakonodajalec smel določiti pogoje in s tem okvire, v katerih bo dopustil njeno uresničevanje oziroma iz tega razloga tujcu dovolil začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. V 128. členu ZTuj-2 so določeni pogoji, ki so odraz zakonodajalčevega tehtanja med pravico do spoštovanja družinskega življenja in drugo ustavno vrednoto, ki se uresničuje z zakonom (pravico do varnosti iz 34. člena Ustave), in zaradi katerih se tujcu, ki je družinski član slovenskega državljana, zavrne dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji. Tako določene zakonske pogoje je upravni organ dolžan upoštevati v skladu z načelom zakonitosti, zato sam nima proste presoje pri obravnavanju tovrstnih prošenj. Na omenjeni okvir je vezano tudi sodišče, ko v upravnem sporu o zakonitosti odločbe presoja pravilnost uporabe zakonskih določb. Za zavrnitev prošnje zadostuje bodisi ugotovljena resna in dejanska nevarnost za javni red /.../ bodisi obstoj suma, da bo prebivanje tujca v Republiki Sloveniji povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj.
Različice besedila: 4Pokaži ▾
- od 19. 4. 2021 · trenutno
- 3. 11. 2017 – 18. 4. 2021
- 21. 4. 2014 – 2. 11. 2017
- 20. 7. 2011 – 20. 4. 2014
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Povezano: Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 30. 11. 2016Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sklep X Ips 311/2016Vrhovno sodišče RS · 30. 11. 2016besedilo 2014–2017
Pravica do družinskega življenja ni neomejena, zato je zakonodajalec smel določiti pogoje in s tem okvire, v katerih bo dopustil njeno uresničevanje oziroma iz tega razloga tujcu dovolil začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. V 128. členu ZTuj-2 so določeni pogoji, ki so odraz zakonodajalčevega tehtanja med pravico do spoštovanja družinskega življenja in drugo ustavno vrednoto, ki se uresničuje z zakonom (pravico do varnosti iz 34. člena Ustave), in zaradi katerih se tujcu, ki je družinski član slovenskega državljana, zavrne dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji. Tako določene zakonske pogoje je upravni organ dolžan upoštevati v skladu z načelom zakonitosti, zato sam nima proste presoje pri obravnavanju tovrstnih prošenj. Na omenjeni okvir je vezano tudi sodišče, ko v upravnem sporu o zakonitosti odločbe presoja pravilnost uporabe zakonskih določb. Za zavrnitev prošnje zadostuje bodisi ugotovljena resna in dejanska nevarnost za javni red /.../ bodisi obstoj suma, da bo prebivanje tujca v Republiki Sloveniji povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj.