UPRS Sodba II U 207/2022-14

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Ptuj št. 214-1448/2022-6237-6 z dne 24. 5. 2022, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, po poteku tega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka razveljavila enotno dovoljenje za prebivanje in delo št. 000639590, izdano tožniku, državljanu Kosova, z veljavnostjo do 20. 1. 2023 (1. točka izreka) in mu naložila, da mora v 10 dneh od pravnomočnosti te odločbe zapustiti Republiko Slovenijo in območje držav članic Evropske unije in območje držav, pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. 6. 1985 (2. točka izreka) ter ugotovila, da stroški v postopku niso nastali (3. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ prejel umik soglasja št. 20210045110 Zavoda RS za zaposlovanje za izdajo enotnega dovoljenja za namen zaposlitve za tožnika. V umiku upravni organ navaja, da stranka, za katero je bilo podano soglasje in izdano enotno dovoljenje ni nastopila dela oziroma ni bila prijavljena v obvezna socialna zavarovanja v rokih iz 8. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu (v nadaljevanju ZZSDT). Upravni organ je izdal 20. 4. 2022 seznanitev v postopku razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, ki je bil tožeči stranki vročen na njegov naslov za vročanje, na dopis se tožeča stranka ni odzvala. Tožena stranka je ugotovila, ob sklicevanju na 1. in 3. alinejo prvega odstavka 56. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), da so nastopili razlogi za razveljavitev dovoljenja za prebivanje, saj tožnik zaradi umika soglasja Zavoda RS za zaposlovanje nima veljavnega soglasja za zaposlitev v Republiki Sloveniji, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu in sicer iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da tožeča stranka kot tujec ne pozna predpisov v Republiki Sloveniji. Tožena stranka pa je strokovni državni organ, ki odloča o njegovih pravicah in obveznostih, zato pozna predpise, ki se uporabljajo v konkretnih postopkih izdaje in podaljšanja enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Po prvem odstavku 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti stranki, da čim lažje zavaruje in uveljavi svoje pravice, pri tem morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic in drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali drugim predpisom. Prav tako se sklicuje na četrti odstavek istega člena, glede neukosti stranke. Navaja, da mora organ ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito odločbo na podlagi prvega odstavka 8. člena ZUP in 138. člena ZUP. Tožeča stranka v upravnem sporu podaja izjavo, da je v dobri veri prišla in se zaposlila pri delodajalcu, kateri je tožečo stranko napotil na delo v tujino in sedaj se tožeča stranka seznanja, da ji je bilo odvzeto soglasje za enotno dovoljenje za prebivanje in delo, čeprav ne ve zakaj ni imela možnosti sodelovanja v postopku, nenazadnje upravni organi sodelujejo z delodajalci in nikakor z delavci, ki so prepuščeni svoji usodi. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in povrne tožeči stranki stroške postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da tožba ni utemeljena, saj je dne 6. 4. 2022 s strani Zavoda RS za zaposlovanje prejela umik soglasja za izdajo enotnega dovoljenja za namen zaposlitve. Upravni organ je postopal v skladu s 56. členom ZTuj-2.

Glede glavne obravnave

5Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, v skladu s tretjim odstavkom 58. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj na razpisano glavno obravnavo ni pristopila nobena izmed strank.

K točki I izreka

6Tožba je utemeljena.

7Sodišče v obravnavani zadevi presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je upravni organ razveljavil tožniku enotno dovoljenje za bivanje in delo, na podlagi umika soglasja Zavoda RS za zaposlovanje za izdano dovoljenje (56. člena ZTuj-2).

8Na podlagi 3. alineje prvega odstavka 56. člena ZTuj-2, dovoljenje za začasno prebivanje pristojni organ, ki ga je izdal, ali pristojni organ, na območju katerega tujec prebiva, razveljavi, če organ, ki je po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, pristojen za podajo soglasja k izdaji enotnega dovoljenja, umakne soglasje k izdaji enotnega dovoljenja. Kot razlog za umik je upravi organ navedel, da tožnik ni nastopil dela oz. ni bil prijavljen v obvezna socialna zavarovanja v rokih iz 8. člena ZZSDT, o čemer naj bi bil tožnik seznanjen z dopisom z dne 20. 4. 2022.

9Iz izpodbijane odločbe ne izhaja na katerem naslovu je organ vročal dopis z dne 20. 4. 2022 in tudi ne, ali je bila vročitev pravilno opravljena. Tako tožnik utemeljeno graja v tožbi, da ne ve na kateri naslov je organ vročal pošiljko, prav tako tudi sodišče ne more preizkusiti pravilnosti vročitve (VI. poglavje ZUP). Iz obrazložitve upravnega akta morajo izhajati konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev v takšni meri, da jih stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli, na način, da jo lahko sodišče preizkusiti ob morebitno vloženi tožbi. Za pošten postopek je torej bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskega, kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru¹. Navedeno lahko poda samo, kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem primeru kršena njegova pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave in so tako lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Sploh v enostopenjskih postopkih, kot je obravnavani, mora obrazložitev organa izpodbijane odločbe zadostiti pogojem iz 214. člena ZUP.

10Izpodbijana odločba tudi nima obrazložitve razlogov glede pogojev 8. člena ZZSDT, na katere se sklicuje tožena stranka. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine na katere se opira odločba. Po mnenju sodišča tako izpodbijana odločba ne zadosti standardu obrazloženosti upravne odločbe in gre za takšne bistvene pomanjkljivosti izpodbijane odločbe, ki jih tožena stranka v sodnem postopku ne more (več) odpraviti. Izdana odločba v upravnem sporu mora biti obrazložena v skladu z zakonom tako, da je njeno materialno zakonitost mogoče preizkusiti. Pomanjkljivosti more tožena stranka sanirati le v ponovnem postopku².

11Ker v postopku izdaje upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, kar je (lahko) vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, je s tem podana bistvena kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), kar pomeni, da je to v vsakem primeru razlog za odpravo odločbe. V tem primeru se sodišču ni treba opredeljevati do drugih tožbenih navedb. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijan sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Dejstva in okoliščine, pomembne za izdajo odločbe, je treba v ponovnem postopku ugotoviti in obrazložiti v skladu z zakonom tako, da bo njeno materialno zakonitost mogoče preizkusiti.

K točki II izreka

12V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Sodišče je priznalo tožeči stranki stroške za vložitev tožbe po prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 15,00 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

13Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

¹ Sodba Vrhovnega sodišča I Up 248/2002, z dne 10.11.2004.
² Upravno sodišče RS, sodba in sklep, opr. št. I U 1918/2020 z dne 18. 12. 2020.