UPRS Sodba I U 1949/2018-14

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da tožniku, ki v Republiki Sloveniji prebiva nezakonito in je v postopku odstranitve iz države, z dnem 15. 9. 2018 v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 74. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) preneha dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji, določena z odločbo št. 2253-397/2015/63, izdano 1. 8. 2018, ker so prenehali razlogi za dovolitev zadrževanja (1. točka izreka). Odločila je še, da z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški postopka (2. točka izreka) in da tožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka).

2Iz obrazložitve je razvidno, da je bilo tožniku večkrat dovoljeno zadrževanje, in sicer najprej 7. 10. 2016 na podlagi tožnikove prošnje, skladno s sedmo alinejo 73. člena ZTuj-2¹, ker so srbski varnostni organi zavrnili njegov sprejem. Dne 14. 4. 2017 je tožena stranka po uradni dolžnosti izdala odločbo o dovolitvi zadrževanja na podlagi pete alineje 73. člena ZTuj-2, saj je bil tožnik v priporu. Iz istega razloga mu je bila dovolitev zadrževanja podaljšana še 9. 10. 2017, 15. 2. 2018 in 1. 8. 2018. Dne 13. 9. 2018 pa je tožena stranka prejela obvestilo ZPKZ A., da bo tožnik predčasno odpuščen s prestajanja kazni in da zoper njega teče kazenski postopek pred Okrajnim sodiščem v B. z opr. št. IV K 43646/2015, v zvezi s katerim pa je prejela obvestilo sodišča, da tožnikova udeležba na naroku dne 10. 9. 2018 ni nujna. Glede na navedeno je tožena stranka skladno s prvo alinejo prvega odstavka 74. člena ZTuj-2 presodila, da zaradi tožnikove predčasne odpustitve s prestajanja zaporne kazni ni več razlogov za dovolitev zadrževanja na podlagi pete alineje 73. člena ZTuj-2.

3Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo, iz katere je razvidno, da je eden izmed "izbrisanih" ter da si bivanja v Sloveniji ni znal legalizirati na podlagi ZUSDDD², ampak si ga je legaliziral šele s poroko s slovensko državljanko - z dovoljenjem za začasno prebivanje od 19. 1. 2010 do 19. 1. 2015. To dovoljenje je bilo brez njegove krivde 22. 4. 2014 razveljavljeno, skrajni rok za legalizacijo statusa "izbrisanih" po ZUSDDD pa je potekel julija 2013. Tako se je znašel v brezpravnem položaju brez izhoda. Že 24. 3. 2016 je vložil prošnjo za dovolitev zadrževanja, ki ji je bilo ugodeno. Nato je 28. 11. 2016 nastopil prestajanje dveletne zaporne kazni. Poudarja, da bo moral svoj bivalni status v Sloveniji legalizirati prek dovoljenja za bivanje na podlagi 51. člena ZTuj-2 ob upoštevanju pravice "dolgotrajno toleriranih tujcev" do zasebnega življenja v državi takega dolgotrajnega bivanja na podlagi 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in ustaljeni interpretaciji te pravice v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. V tem primeru sicer ustrezna prošnja na pristojno upravno enoto še ni bila vložena, bo pa v najkrajšem možnem času. Navaja, da je omenjeno pravico "dolgotrajno toleriranih tujcev" do zasebnega življenja po 8. členu EKČP treba upoštevati tudi pri policijskem odločanju o dovolitvi zadrževanja in se s tem v zvezi sklicuje na sodbi Upravnega sodišča v zadevah I U 531/2017 in II U 503/2016.

4Tožnik v nadaljevanju opozarja na napako v zvezi z navedbo njegovega datuma rojstva in meni, da gre za lapsus. V zvezi s pravilno razlago 8. člena EKČP izpostavlja vsebino svoje prošnje z dne 24. 3. 2016, na podlagi katere mu je bilo 7. 10. 2016 dovoljeno zadrževanje skladno s sedmo alinejo 73. člena ZTuj-2. Povzema še vsebino odločbe z dne 7. 10. 2016, s katero je bilo odločeno o tej prošnji.

5V odgovoru na tožbo tožena stranka v bistvenem ponavlja razloge izpodbijane odločbe in meni, da se kot tolerirano bivanje ne more upoštevati prestajanje zaporne kazni.

Glede pravnega interesa

6Iz trditev tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 10. 10. 2018 je razvidno, da je bila tožniku po izdaji izpodbijane odločbe z odločbo z dne 9. 10. 2018 priznana dovolitev zadrževanja po sedmi alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, in sicer za obdobje od 3. 10. 2018 do 2. 4. 2017. Zato za obravnavano tožbo naj ne bi imel pravnega interesa.

7Vsak, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njeni tožbi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj.

8Glede na navedeno dejansko izhodišče je dovolitev zadrževanja (po sedmi alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2) že prenehala. Že zato je logično, da si lahko tožnik svoj individualni položaj izboljša z vsebinsko presojo obravnavane tožbe, kar pomeni, da zanjo izkazuje pravni interes. S tem povezan ugovor tožene stranke torej ni utemeljen.

Presoja obravnavane zadeve

9Tožba ni utemeljena.

10Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dovolitev zadrževanja po peti alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

11Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je preizkus izpodbijane odločbe mogoč kljub očitno napačni navedbi tožnikovega rojstnega datuma v izreku, saj se tudi tožnik strinja, da gre za "lapsus". Ker je torej jasno, na koga se nanaša izpodbijana odločba, bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ni podana.

12Sporno pravno razmerje v obravnavani zadevi predstavlja prenehanje dovolitve zadrževanja v Republiki Sloveniji, ki je bilo tožniku nazadnje podaljšano z odločbo št. 2253-397/2015/63 z dne 1. 8. 2018 na podlagi pete alineje prvega odstavka 73. člena ZTuj-2, in ne odstranitev iz države, ki mu je bila izrečena s pravnomočno odločbo Policijske postaje C. št. 2253-23/2015/3 (3B697-07) z dne 13. 10. 2015.

13Zadrževanje po ZTuj-2 pomeni dovoljenje tujcu, ki se ga mora odstraniti, da začasno ostane v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 73. člena tega zakona), med drugim če je potrebno (pravilno: treba, opomba sodišča) zagotoviti nujno udeležbo tujca v postopku pred državnim organom Republike Slovenije (peta alineja drugega odstavka 73. člena tega zakona).

14Tožnik s smiselnimi navedbami, da izpodbijana odločba posega posega v njegovo pravico do dolgotrajnega toleriranega bivanja, zatrjuje kršitev temeljne človekove pravice do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP. Tožbeni ugovor ni utemeljen. Iz procesnega dejanskega stanja zadeve je namreč razvidno, da je tožena stranka po uradni dolžnosti uvedla postopek za dovolitev zadrževanja, saj je bil tožnik v priporu. V postopku, ko se odloča o dovolitvi zadrževanja iz povsem določnega razloga, pa ni mogoče upoštevati okoliščin, zaradi katerih je mogoče vložiti zahtevo za dovoljenje za začasno prebivanje, ki je vezano na drugo dejansko in pravno podlago. Zato bo v tožbi izpostavljene okoliščine svojega bivanja tožnik lahko predstavil v okviru drugega ustreznega postopka (po 51. člen ZTuj-2), kar je očitno tudi storil³. Glede na navedeno tožnik zgolj s primerjavo nekaterih svojih okoliščin bivanja v Sloveniji s tistimi, na katere se nanašajo na 8. člen EKČP in jih povzema iz prošnje za dovolitev zadrževanja z dne 24. 3. 2016, ne utemeljuje, zakaj bi morala tožena stranka tudi v obravnavani zadevi dopustiti obravnavo okoliščin, ki niso pomembne z vidika presoje zakonitosti izpodbijane odločbe.

15Ker je iz zgoraj navedenih razlogov izpodbijana odločba pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

16Sodišče v navedeni zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

¹ Glasi se: "Zadrževanje v Republiki Sloveniji se dovoli tujcu, če tujca država, katere državljan je ali država, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje zadnje prebivališče, ni pripravljena sprejeti."
² Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS.
³ Iz podatkov spisa (listovne številke od 22 do 25) je razvidno, da je na Upravni enoti Ljubljana vložil prošnjo na podlagi 51. člen ZTuj-2.