UPRS Sodba II U 116/2017-8

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ormož zavrnila prošnjo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca po prvem odstavku 51. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ker je zaključila, da z lastništvom družbe z omejeno odgovornostjo A. d. o. o., katere direktor in edini družbenik je tožeča stranka, ne izkazuje utemeljenega razloga, zaradi katerega bi bilo njeno bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno. Upravni organ je tudi ugotovil, da ima tožeča stranka dovolj sredstev za preživljanje, da pa listina: Potrdilo iz kazenske evidence za tožečo stranko ni bilo overjeno v skladu z Zakonom o overitvi listin v mednarodnem prometu (ZOLMP).

2Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Vztraja, da je lastnica v vlogi navedenih nepremičnin, poleg tega je še direktor in edini družbenik enoosebne družbe registrirane v Republiki Sloveniji, kar sta po njenem mnenju kar dva utemeljena razloga po 51. členu ZTuj-2, ki upravičujeta njeno bivanje v Republiki Sloveniji. Kot direktor družbe dejansko razpolaga s celotnim premoženjem družbe med katerega spadajo tudi številne nepremičnine. Navaja, da zakon ne predpisuje, da bi fizična oseba morala biti lastnik nepremičnine in da v času nakupa kot tujec ni mogla postati njen zakoniti lastnik. Republika Slovenija ji je dovolila, da registrira družbo - pravno osebo, da se vpiše v sodni register kot direktor, ne dovoljuje pa ji, da bi vsaj začasno bivala na ozemlju RS, kamor je vložila kapital ter ji s tem onemogoča svobodno opravljanje gospodarske dejavnosti. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da dokument: Potrdilo iz kazenske evidence o nekaznovanosti ni bilo pravilno overjeno in da ga zato v postopku ni bilo mogoče uporabiti.

3Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

4Tožba ni utemeljena.

5Sporno v zadevi je stališče upravnega organa, da tožeča stranka zgolj z zatrjevanjem, da je v Republiki Sloveniji lastnik družbe z omejeno odgovornostjo in s tem lastnik nepremičnin, ki predstavljajo premoženje te družbe, ni izkazala utemeljenega razloga za dovolitev začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi prvega odstavka 51. člena ZTuj-2.

ZTuj-2 v prvem odstavku 51. člena določa, da tujcu, ki v skladu z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli ali običaji izkaže utemeljen razlog, zaradi katerega je njegovo bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, lahko pristojni organ izda dovoljenje za začasno prebivanje in sicer za čas nameravanega prebivanja, največ za eno leto. V 35. členu istega zakona je predpisano, da se dovoljenje za začasno bivanje izda tujcu, ki namerava prebivati v Republiki Sloveniji z določenim namenom. Dovoljenje se izda za čas, ki je potreben za izpolnitev namena bivanja, najdalj za eno leto, z možnostjo podaljšanja.

6Pojem drug utemeljen/upravičen razlog je nedoločen pravni pojem, okoliščine, ki ga v konkretnem primeru napolnjujejo so lahko različne, vendar pa morajo izhajati iz upravičenosti prebivanja tujca na ozemlju Republike Slovenije. V skladu s sodno prakso, ki se je izoblikovala pri izvajanju tega člena kot drugi utemeljeni razlogi štejejo: uživanje pravic iz dela v Republiki Sloveniji (npr. pokojnine, prejemanja nadomestila za brezposelnost), lastništvo nepremičnin, zdravljenje, skrbništvo, rejništvo.

7Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, to pa potrjujejo tudi podatki predloženega upravnega spisa, je tožeča stranka v prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje (vloženi pri Generalnem konzulatu Republike Slovenije v Celovcu) kot razlog/namen prebivanja v Republiki Sloveniji navedla lastništvo dveh gospodarsko-kmetijskih posesti in lastništvo družbe A.ter drugih nepremičnin v sklopu posestva. Na podlagi listin predloženih v postopku pa je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka kot fizična oseba ni lastnica nepremičnin na ozemlju Republike Slovenije, da pa je lastnica družbe z omejeno odgovornostjo z dejavnostjo trgovanje, posredništvo, oddajanje in upravljanje z nepremičninami (družba je bila vpisana v register 23. 7. 2008, v času ko je tožeča stranka po lastnih navedbah imela prijavljeno bivanje na Dunaju) in da premoženje družbe sestavljajo tudi nepremičnine kupljene leta 2008 in 2010. Iz navajanj tožeče stranke je tudi razbrati, da kot visok bančni uradnik - višji strateški strokovnjak za mednarodne bančne kliente pri Svetovni banki - IFC s sedežem v Washingtonu, nikakor nima namena opravljati dela v Republiki Sloveniji, ampak da potuje in svetuje različnim državam od Albanije do Nigerije, večino časa pa je na poti iz ene v drugo državo. Ob vseh teh obveznostih in z dovoljenjem za prebivanje v Avstriji, je v tem času uspešno, z daljave, opravljala gospodarsko dejavnost v RS, kot direktor podjetja A. d. o. o.

8Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje oziroma obveznosti tožeče stranke iz poklicnega življenja, je tako po presoji sodišča pravilen zaključen upravnega organa, da dejstvo, da je tožeča stranka lastnica in edina družbenica pravne osebe, v katere premoženju so nepremičnine na ozemlju Republike Slovenije, ne predstavlja upravičenega razloga, ki bi utemeljeval izdajo začasnega dovoljenja za prebivanje. Tožeča stranka je zaposlena v tujini, tega v prihajajočih mesecih ne namerava spremeniti, dela v raznih državah sveta, naslov bivanja ima na Dunaju za katerega sama navaja, da tam preživlja krajši čas, saj večino časa potuje, vse od leta 2008 pa uspešno iz tujine upravlja tudi gospodarsko družbo registrirano v Republiki Sloveniji kot svojo postransko dejavnost.

9Ker je namen izdaje dovoljenja na podlagi prvega odstavka 51. člena ZTuj-2 tujcem omogočiti začasno prebivanje zaradi realizacije potreb zaradi katerih je njihovo bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, izpolnjevanje ostalih pogojev iz 33. člena ZTuj-2 za odločitev v primeru, ko ti razlogi niso izkazani, niti ni relevantno. Ne glede na navedeno pa sodišče pritrjuje upravnemu organu, da je v času odločanja veljavni ZOLMP v svojem 15. členu določal, da če država ni podpisnica Haaške konvencije o odpravi potrebe legalizacije tujih listin (Uradni list FLRJ - MP, št. 10/62), kar Kanada ni (pojasnilo konzularnega oddelka Ministrstva za zunanje zadeve) overjajo listine organi, ki jih določi država izvora listine in Ministrstvo Republike Slovenije, pristojno za zunanje zadeve oziroma konzularno ali diplomatsko predstavništvo Republike Slovenije v tujini. Zato je zaključek upravnega organa, da listina: Potrdilo iz kazenske evidence, ki jo je v postopku predložila tožeča stranka, pečata, ki bi dokazoval takšno overitev, nima, pravilen.

10Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo.

11Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.