UPRS Sodba IV U 148/2020-25

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Kranj (v nadaljevanju UE Kranj, organ) razveljavila enotno dovoljenje za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS), ki ga je UE Kranj podaljšala tožniku za obdobje od 14. 2. 2020 do 2. 1. 2022 (1. točka izreka). Tožniku je še naložila, da je dolžan zapustiti RS v 30 dneh od pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka) ter da mora v 8 dneh po prenehanju dovoljenja pristojnemu organu vrniti samostojno listino (3. točka izreka). Ugotovila je še, da posebni stroški za izdajo te določbe niso zaznamovani (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ 21. 9. 2020 prejel dopis Policijske uprave Kranj, Policijske postaje za izravnalne ukrepe Kranj, s katerim je bil obveščen, da je bil tujec istega dne zaslišan v postopku preverjanja na avtocestni kontrolni točki Karavanke. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik 3 mesece bival v Belgiji. Prav tako je bilo ugotovljeno, da nima sklenjenega zdravstvenega zavarovanja in da ni vpisan v evidenco iskalcev zaposlitve pri Zavodu za zaposlovanje. V postopku preverjanja je tožnik izjavil, da je trenutno brezposeln in da poskuša najti novo zaposlitev. Glede na ugotovljeno obstaja sum, da imenovani ne izpolnjuje pogojev za bivanje in delo v RS, zato je Policijska uprava Kranj v svojem dopisu predlagala razveljavitev njegovega dovoljenja. Organ je zato na podlagi prve alineje prvega odstavka 56. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) po uradni dolžnosti uvedel postopek razveljavitve tujčevega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v RS. Organ je 28. 9. 2020 vpogledal v evidenco ZZZS in ugotovil, da je bil tujec prijavljen v obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja pri delodajalcu S., d.o.o. od 12. 3. 2019 do 12. 11. 2019. Ker je organ tožniku podaljšal enotno dovoljenje za prebivanje in delo v RS, tožnik pa v RS ni več zaposlen in je v času veljavnosti enotnega dovoljenja tri mesece prebival v Belgiji, je razvidno, da se tožnik ne podreja pravnemu redu RS, kar je prav tako razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje v RS (šesta alineja prvega odstavka 55. člena ZTuj-2). Organ je tujca 28. 9. 2020 z dopisom seznanil z ugotovitvami v postopku in mu dal možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, skladno s prvim odstavkom 9. člena in 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Dopis je bil tožniku vročen 30. 9. 2020. Tožnik se v postavljenem roku in vse do izdaje te odločbe ni opredelil glede navedenega niti ni predložil morebitnih dokazil. Organ je 10. 11. 2020 ponovno vpogledal v elektronsko evidenco zdravstvenih zavarovanj in ugotovil, da je tožnik od 16. 10. 2020 ponovno vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje, kar ne more spremeniti odločitve upravnega organa, saj tujec v času prebivanja v državi ni bil ves čas zdravstveno zavarovan niti ni imel zaposlitve; zato je organ sprejel izpodbijano odločitev.

3Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi ter vlogi z dne 26. 1. 2021 navaja, da postopanje upravnega organa ni pravilno in ne korektno, temelji na zmotno in napačno ugotovljenem dejanskem stanju, zato je potrebno izpodbijano odločbo razveljaviti, saj je strokovno pomanjkljiva, nima navedb o odločilnih dejstvih in je v nasprotju sama s seboj. Navaja, da ko je za delodajalca S., d.o.o. delal na delovišču v Belgiji, ni prejel zadnjih treh plač kot plačila za opravljeno delo. Do zaustavitve na kontrolni točki Karavanke tudi ni vedel, da ga je do tedanji delodajalec že 12. 11. 2019 odjavil iz ustreznih zavarovanj v RS, saj je delal v tujini in za ta dejstva ni vedel. Stanje neplačevanja za delo ga je pripravilo do tega, da je delodajalca zapustil in policistom na kontrolni točki navedel, da išče novo zaposlitev. Tako tožniku v času do prihoda v RS sploh ni bilo znano, da je odjavljen iz zavarovanj, ker je v dobri veri mislil, da je z njegovo zaposlitvijo vse v redu. Ker je tožnik neposredno pred kontrolo na avtocestni točki Karavanke delal v Belgiji, ki je članica EU, upravni organ ne ve in niti ni preveril, ali je bil tožnik namesto v RS ustrezno zdravstveno in socialno zavarovan v Belgiji. Poleg tega je UE Laško tožniku 14. 10. 2020 izdala odločbo, po kateri mu je v času veljave enotnega dovoljenja dovolila zamenjavo delodajalca in odobrila zaposlitev pri delodajalcu R., d.o.o.; tožnik je namreč že 23. 9. 2020, neposredno po prihodu v RS, na UE Laško vložil prošnjo za odobritev zamenjave delodajalca, z vsemi potrebnimi listinami, tudi pogodbo o zaposlitvi z istega dne, kar pomeni, da je tožnik postopal maksimalno hitro in uspešno zaradi ureditve svojega statusa. Soglasje k zamenjavi delodajalca je podal tudi Zavod RS za zaposlovanje 8. 10. 2020 z informativnim listom. Tudi UE Laško je ugotovil, da je tožniku že 12. 11. 2019 prenehalo veljati zdravstveno zavarovanje, tožnik pa je organu predložil (novo) zavarovalno polico Vzajemne št. 123456789 za kritje zavarovanja za tujce v Sloveniji. Nikoli tudi ni bilo sporno, da tožnik ne bi imel dovolj sredstev po določilih ZTuj-2 za preživljanje v RS. Navedeno pomeni, da je imel tožnik v času izdaje izpodbijanega akta v celoti urejen status - tožnik je bil redno zaposlen, imel je ustrezno zavarovanje, imel je sredstva za preživljanje, imel je urejeno bivališče, skratka, izpolnjeval je vse pogoje po 1. alineji prvega odstavka 56. člena ZTuj-2. Tožnik je bil tako neinformiran o svojem delovnem statusu in posledičnem zavarovanju v RS strani prejšnjega delodajalca med delom v tujini, za kar ni dobil niti plačila, kar vse je nastalo brez njegove krivde, po drugi strani pa njegovo ravnanje po povratku v RS s takojšnjo ureditvijo svojega statusa ne daje osnove za to, da bi bilo na osnovi njegovega ravnanja moč utemeljeno presoditi, da se tožnik ne podreja pravnemu redu RS in da ga v celoti in popolnoma spoštuje. Tako se razveljavitev enotnega dovoljenja pokaže kot preuranjeno in neutemeljeno. V vlogi še navaja, da je bil do obvestila policije v dobri veri, da je z zaposlitvijo vse v redu, da je ustrezno socialno in pokojninsko zavarovan. Tožniku ni moč očitati kršitve 35. člena ZTuj-2, saj do prihoda v RS ni prebival v RS. Ko je v njej bival, je bival skladno z namenom, za katerega je bilo izdano dovoljenje. Očitno pa ga je njegov delodajalec – brez njegove vednosti, odjavil iz obveznih zavarovanj. Tožniku ni moč očitati kršitve 35. člena ZTuj-2, saj je takoj, ko je izvedel za ta negativna dejstva, uredil svoj status in se zaposlil pri drugem delodajalcu, skladno z dovoljenjem UE Laško z dne 14. 10. 2020. Pred tem - zaradi nevednosti - ni mogel ustrezno ukrepati. Sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Priglaša tudi stroške postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je 21. 9. 2020 prejela pobudo Policijske uprave Kranj, Policijske postaje za izravnalne ukrepe Kranj, za razveljavitev tožnikovega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v RS in še isti dan je organ po uradni dolžnosti ta postopek uvedel. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik brezposeln, ni imel sklenjenega zdravstvenega zavarovanja in ni bil vpisan v evidenco iskalcev zaposlitve pri Zavodu RS za zaposlovanje. Upravni organ je tožnika 28. 9. 2020 z dopisom seznanil z ugotovitvami in mu dal možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah in poda pisno izjavo ter predloži morebitna nova dokazila. Tožnik se v postavljenem roku in vse do izdaje odločbe ni izjavil in ni predložil novih dokazil. Upravni organ je ugotovil, da tujec ni bil prijavljen v obvezno zdravstveno zavarovanje od 13. 11. 2019 do 16. 10. 2020, ko se je zopet prijavil v zavarovanje in ni bival z namenom izdanega dovoljenja. Zaradi navedenega je upravni organ tožniku z izpodbijano odločbo razveljavil enotno dovoljenje za prebivanje in delo v RS. V 35. členu ZTuj-2 določa, da tujec, ki mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje za določen namen, lahko prebiva v RS samo v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo izdano dovoljenje, razen če ta zakon določa drugače. Tožnik ni prebival v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo izdano dovoljenje, saj ni bil zaposlen.

5Tožnik je predlagal hkrati s tožbo tudi izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče je s sklepom z dne 18. 12. 2020 njegov predlog zavrnilo. Navedeni sklep je postal pravnomočen 25. 12. 2020.

K točki I izreka:

6Tožba ni utemeljena.

7Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja, ker meni, da pogoj, ki je za razveljavitev enotno dovoljenje za prebivanje in delo v RS določen v 1. alineji prvega odstavka 56. člena ZTuj-2, v njegovi zadevi ni podan. Navaja namreč, da brez lastne krivde ni vedel, da ga je prejšnji delodajalec odjavil iz socialnega in zdravstvenega zavarovanja ter ga „pozabil prijaviti“ v delovno razmerje za čas začasnega dela v Belgiji. Takoj, ko je za ta dejstva zvedel, si je status uredil in se zaposlil pri drugem delodajalcu.

8Po presoji sodišča na pravilnost izpodbijane odločitve, ki temelji na podatkih v upravnih spisih, tožbeni ugovori ne morejo vplivati iz naslednjih razlogov:

9Tretji odstavek 33. člena ZTuj-2 določa, da mora imeti tujec, ki želi prebivati v RS, veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v RS, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v RS. V 1. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 pa je določeno, da se dovoljenje za prebivanje v RS tujcu ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 33. člena tega zakona. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 56. člena ZTuj-2 se tujcu razveljavi dovoljenje za začasno prebivanje, če se naknadno ugotovi, da tujec ne izpolnjuje več pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje oz. če obstajajo drugi razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja v skladu z ZTuj-2. Iz navedenih določb ZTuj-2 torej nesporno izhaja, kot sicer navaja v tožbi že tožnik sam, da mora imeti tujec poleg veljavne potne listine ves čas prebivanja v državi ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v RS. V nasprotnem primeru se tujcu dovoljenje za začasno prebivanje ne izda oziroma že izdano dovoljenje razveljavi.

10Med strankama ni sporno, da tožnik v in obravnavanem času ne bi razpolagal z veljavno potno listino oz. da ne bi imel zadostnih sredstev za preživljanje. Med strankama nadalje tudi ni sporno, da je bil tožnik, ki mu je enotno dovoljenje za prebivanje in delo v RS veljalo do 2. 2. 2022, na dan 21. 9. 2020 ob postopku preverjanja na avtocestni kontrolni točki Karavanke brezposeln, da ni imel sklenjenega zdravstvenega zavarovanja (prijavljen je bil v obvezno zdravstveno zavarovanje do 12. 11. 2019) in ni bil vpisan v evidenco iskalcev zaposlitve pri Zavodu za zaposlovanje. Med strankama nadalje tudi ni sporno, da ga je organ z dopisom 28. 9. 2020 seznanil z (navedenimi) ugotovitvami v postopku in mu dal možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, skladno s prvim odstavkom 9. člena in 146. členom ZUP (tožniku je bil vročen 30. 9. 2020), vendar pa se tožnik v postavljenem roku in vse do izdaje izpodbijane odločbe ni opredelil glede navedenega niti ni predložil morebitnih dokazil. Med strankama prav tako ni sporno, da je tožnik od 16. 10. 2020 (pred izdajo izpodbijanega akta) bil ponovno vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje in da se je ponovno zaposlil (pri drugem delodajalcu).

11Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Kot že navedeno, med strankama ni sporno, da je bila tožniku z dopisom - s pozivom organa, ki ga je seznanil z ugotovitvami in mu dal možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah in poda pisno izjavo ter predloži morebitna nova dokazila, ta možnost dana, vendar pa se tožnik na ta poziv ni odzval. Tožnik namreč teh dejstev ne izpodbija, prav tako pa tudi ne pojasni, da bi obstajale kakšne ovire, zaradi katerih teh dejstev ni mogel navesti v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe (52. člen ZUS-1). Zato navedenim dejstvom iz 10. točke obrazložitve te sodbe sodišče kot nespornim sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. To pa pomeni, da predstavljajo dejstva in okoliščine, ki jih navaja tožnik v tožbi (da ga je očitno bivši delodajalec, ki ga v Belgiji tudi ni plačeval, odjavil iz zavarovanja v RS in delovnega razmerja v RS in da tožnik brez svoje krivde za ta dejstva ni vedel, dokler ga ni z njimi seznanila policija), nedopustno tožbeno novoto. Zato jih sodišče pri odločanju v tem upravnem sporu v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1 ni upoštevalo.

12Ob upoštevanju navedenih določb ZTuj-2 ter navedenih dejstev iz prejšnjih dveh odstavkov obrazložitve sodišče ugotavlja, da je organ pravilno odločil, ko je razveljavil tožnikovo enotno dovoljenje za prebivanje in delo v RS, saj tožnik daljši čas (podaljšane) veljavnosti enotnega dovoljenja ni imel ustreznega zdravstvenega zavarovanja (in tudi v tem obdobju ni bil zaposlen ter ni bival v RS). Sodišče pripominja, da je treba ob presoji pogojev za razveljavitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo upoštevati tudi namen izdaje takega dovoljenja po petem odstavku 35. členu ZTuj-2, in sicer da lahko tujec, ki mu je bilo dano dovoljenje za prebivanje za določen namen, biva v RS samo v skladu z namenom, za katerega mu je bilo dovoljenje dano (če ta zakon ne določa drugače). Ta namen je pri izdaji enotnega dovoljenja za prebivanje in delo že po jezikovni razlagi v tem, da se tujcu daje dovoljenje za prebivanje v RS zato, ker ima tujec tu delo. To pa sicer jasno izhaja tudi iz prvega odstavka 37. člena ZTuj-2. Tožnik pa v RS ni bil niti zaposlen niti zdravstveno zavarovan (nazadnje je bil zaposlen in zdravstveno zavarovan 12. 11. 2019), to je storil šele po začetku uvedbe postopka po uradni dolžnosti (ob spremembi delodajalca), celo niti bival ni v RS, saj je bil pred preverjenjem na Karavankah tri mesece na začasnem delu v Belgiji. Naknadna pridobitev zdravstvenega zavarovanja in zaposlitve v RS pa ne spremeni dejstva, da je bil tožnik daljši čas veljavnosti (podaljšanega) presojanega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v RS brez zaposlitve in zdravstvenega zavarovanja v RS (pri čemer v RS tudi vsaj tri mesece ni bival). Zato glede na namen podelitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (ki pri tožniku ni bil izpolnjen daljše obdobje njegove veljavnosti) tudi ni relevantno (četudi ne bi šlo za tožbeno novoto, za kar sicer gre pri naslednji navedbi), ali je bil tožnik namesto v sistemu RS ustrezno zdravstveno in socialno zavarovan v Belgiji.

13Sodišče še pripominja, da ne more kot utemeljenemu slediti tožnikovem ugovoru, da zanj 35. člen ZTuj-2 ne velja, saj ni bival v Sloveniji. Ravno to, da v Sloveniji ni bival, je dejstvo, ki kaže, da namen enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ni bil izpolnjen (35. člen ZTuj-2 v zvezi s 37. členom ZTuj-2). Sodišče sicer ugotavlja, da je pravilno stališče tožnika, ko navaja, da v obravnavani zadevi temelj za razveljavitev navedenega enotnega dovoljenja ne more biti v določbi 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 (nepodrejanje pravnemu redu RS) , ki je kot podlaga tudi navedena v izpodbijani odločbi. Izdano enotno dovoljenje za prebivanje in delo namreč ne predstavlja zaveze tujca, da kljub izdanemu enotnemu dovoljenju ne more zapustiti RS in oditi v tujino. Tako dejanje sicer lahko vpliva na veljavnost enotnega dovoljenja, vendar pa dejstvo odhoda v tujino ne predstavlja kršitve pravnega reda RS, posledično pa tudi ne predstavlja domneve, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS. Vendar ta nepravilnost ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, saj je pravilna pravna podlaga za razveljavitev navedenega enotnega dovoljenja v 1. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 v zvezi s 1. alinejo prvega odstavka 56. člena ZTuj-2, ki pa jo je tožena stranka tudi navajala v izpodbijani odločbi.

14Glede na vse navedeno sodišče na podlagi dejstev navedenih v izpodbijani odločbi, ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1.

15Sodišče je o zadevi odločilo na seji, saj relevantno (in pravočasno navajano) dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1; o tem 10. in 11. točka obrazložitve), pač pa le, ali je kljub nesporni kasnejši ureditvi statusa tožnika pravilno tožena stranka razveljavila izdano enotno dovoljenje tožnika za prebivanje in delo v RS. Navedeno pa predstavlja vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

K točki II izreka:

16Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi namreč vsaka stranka svoje stroške postopka.