83. člen ZMZ-UPB2
(razselitev izven azilnega doma)
(1)Pristojni organ lahko po vložitvi prošnje v primeru izjemnih osebnih okoliščin prosilca razseli v druge primerne institucije, če mu ne more zagotoviti nastanitve v azilnem domu ali njegovi izpostavi.
(2)Pristojni organ lahko odobri prosilcu razselitev na zasebni naslov, če so izpolnjeni naslednji pogoji: – da je njegova istovetnost ugotovljena na podlagi drugega odstavka 43. člena tega zakona, – da so mu na zasebnem naslovu zagotovljeni ustrezni pogoji za bivanje in – da je bil z njim opravljen osebni razgovor.
(3)Ne glede na pogoja iz prve in tretje alineje prejšnjega odstavka lahko pristojni organ odobri razselitev na zasebni naslov prosilcu, pri katerem obstajajo utemeljeni zdravstveni razlogi ali drugi utemeljeni razlogi, ki jih ugotovi pristojni organ. Utemeljenost razlogov ugotavlja komisija, ki jo imenuje minister.
(4)Prosilcu, ki je v skladu s prvim odstavkom tega člena razseljen v druge primerne institucije in nima zagotovljene brezplačne osnovne oskrbe iz 79. člena tega zakona ter nima lastnih sredstev za preživljanje, se dodeli finančna pomoč v višini, določeni s predpisom iz tretjega odstavka 78. člena tega zakona. Če višina stroškov oskrbe in nastanitve v drugi primerni instituciji presega višino finančne pomoči, ki je dodeljena prosilcu, razliko v stroških krije ministrstvo, v kolikor ni na podlagi drugega predpisa določen drug zavezanec za plačilo.
(5)Prosilcu, ki mu je odobrena razselitev na podlagi drugega odstavka tega člena in mu pristojni organ ne more zagotoviti nastanitve v azilnem domu ali njegovi izpostavi ter nima lastnih sredstev za preživljanje, se dodeli finančna pomoč v višini, določeni s predpisom iz tretjega odstavka 78. člena tega zakona.
(6)Prosilcu, ki mu je odobrena razselitev na podlagi tretjega odstavka tega člena in nima zagotovljene brezplačne osnovne oskrbe iz 79. člena tega zakona ter nima lastnih sredstev za preživljanje, se dodeli finančna pomoč v višini, določeni s predpisom iz tretjega odstavka 78. člena tega zakona.
(7)Če prosilec samovoljno zapusti zasebni naslov, kjer je nastanjen, mora stanodajalec o tem nemudoma obvestiti pristojni organ.
(8)V primeru povečanega števila prosilcev lahko Vlada Republike Slovenije sprejme sklep, s katerim določi načine in pogoje nastanitve in oskrbe prosilcev.
(9)Pristojni organ lahko razveljavi odločitev, s katero je bila prosilcu odobrena razselitev na zasebni naslov na podlagi drugega in tretjega odstavka tega člena, če: – je na podlagi drugih postopkov v Republiki Sloveniji ugotovljeno, da prosilec krši javni red Republike Slovenije, kar vključuje tudi delo in zaposlovanje na črno, ali – pogoji bivanja na zasebnem naslovu zaradi spremenjenih okoliščin niso več ustrezni.
- UPRS sodba I U 775/2014Upravno sodišče RS · 2014
Toženka ni z ničemer utemeljila, da višina finančne pomoči po znižanju s sporno spremembo prvega odstavka 27. člena Pravilnika o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito zadošča za kritje izdatkov osnovne oskrbe prosilcev za mednarodno zaščito, ki so bili iz utemeljenih razlogov razseljeni na zasebni naslov. Poleg tega niso izkazani stvarni in razumni razlogi, ki bi utemeljevali bistveno razliko med višino finančne pomoči, do katere so sedaj upravičeni prosilci za mednarodno zaščito, ter višino denarne pomoči, do katere so upravičeni prejemniki splošne denarne socialne pomoči, in tudi tisti tujci, ki jim dovoljeno začasno zadrževanje v Sloveniji, pri čemer se vsi ti prejemki izplačujejo zaradi zasledovanja istega cilja, to je zagotavljanja eksistenčnega minimuma. Toženka pa tudi ni navedla prav nobenega primera, ko bi se zaradi proračunskega varčevanja tudi kakšni drugi kategoriji socialni prejemek, namenjen zagotavljanju eksistenčnega minimuma, znižal v tolikšnem odstotku kot finančna pomoč prosilcem za mednarodno zaščito. Utemeljen je torej tudi tožbeni očitek, da je bilo znižanje višine finančne pomoči arbitrarno in nesorazmerno. To pa pomeni, da določba prvega odstavka 27. č
- VSRS Sodba I Up 302/2013Vrhovno sodišče RS · 2013
Glede na določbe ZMZ in Pravilnika, izdanega na njegovi podlagi, odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/2012 z dne 9. 5. 2013 in izrecne zahteve tožnikov, da se jim odobri razselitev na zasebni naslov, pri čemer so vedeli ali so vsaj morali vedeti, kakšno finančno pomoč lahko v takem primeru pričakujejo, pa so se za razselitev kljub temu odločili, Vrhovno sodišče meni, da ne obstojajo pravne možnosti, niti v določbi prvega odstavka 125. člena URS (sodišče sodi po ustavi in zakonu), da bi se v tem primeru na podlagi pravila exeptio illegalis (na podlagi katerega naj bi se v tej zadevi ne uporabile določbe Pravilnika, na podlagi katerih se v razmerju do minimalnega dohodka izračuna finančna pomoč) za tožnike izračunala finančna pomoč v drugačni višini, kot jo na podlagi minimalnega dohodka in razmerij do tega dohodka, določenih v Pravilniku, določa ZMZ (peti odstavek 83. člena ZMZ). Vrhovno sodišče se sicer zaveda, da je finančna pomoč, ki jo prejemajo tožniki, majhna. Vendar so za njeno višino tožniki ob vložitvi prošnje za razselitev vedeli, pa so se vseeno hoteli razseliti iz azilnega doma, kjer jim je bila in bi jim bila, če bi se vanj vrnili, osnovna oskrba zagotovljena. V
- VSRS Sodba I Up 273/2013Vrhovno sodišče RS · 2013
Ker niti ZMZ niti kak drug zakon glede finančne pomoči prosilcem za mednarodno zaščito nima določb o tem, da se ob spremembi višine take pomoči, ki je določena s Pravilnikom, lahko poseže v pravnomočno določeno pravico in višino te pomoči, bi bil poseg v tako pravnomočno določeno pravico v nasprotju s 155. in 158. členom Ustave RS, zato je nedopusten, odločba, ki v tako pravico posega, pa nezakonita.
Povezano: sklici 6Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
4 odločb navaja ta člen · zadnja 29. 10. 2014Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS sodba I U 775/2014Upravno sodišče RS · 29. 10. 2014
Toženka ni z ničemer utemeljila, da višina finančne pomoči po znižanju s sporno spremembo prvega odstavka 27. člena Pravilnika o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito zadošča za kritje izdatkov osnovne oskrbe prosilcev za mednarodno zaščito, ki so bili iz utemeljenih razlogov razseljeni na zasebni naslov. Poleg tega niso izkazani stvarni in razumni razlogi, ki bi utemeljevali bistveno razliko med višino finančne pomoči, do katere so sedaj upravičeni prosilci za mednarodno zaščito, ter višino denarne pomoči, do katere so upravičeni prejemniki splošne denarne socialne pomoči, in tudi tisti tujci, ki jim dovoljeno začasno zadrževanje v Sloveniji, pri čemer se vsi ti prejemki izplačujejo zaradi zasledovanja istega cilja, to je zagotavljanja eksistenčnega minimuma. Toženka pa tudi ni navedla prav nobenega primera, ko bi se zaradi proračunskega varčevanja tudi kakšni drugi kategoriji socialni prejemek, namenjen zagotavljanju eksistenčnega minimuma, znižal v tolikšnem odstotku kot finančna pomoč prosilcem za mednarodno zaščito. Utemeljen je torej tudi tožbeni očitek, da je bilo znižanje višine finančne pomoči arbitrarno in nesorazmerno. To pa pomeni, da določba prvega odstavka 27. č
- VSRS Sodba I Up 302/2013Vrhovno sodišče RS · 28. 8. 2013
Glede na določbe ZMZ in Pravilnika, izdanega na njegovi podlagi, odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/2012 z dne 9. 5. 2013 in izrecne zahteve tožnikov, da se jim odobri razselitev na zasebni naslov, pri čemer so vedeli ali so vsaj morali vedeti, kakšno finančno pomoč lahko v takem primeru pričakujejo, pa so se za razselitev kljub temu odločili, Vrhovno sodišče meni, da ne obstojajo pravne možnosti, niti v določbi prvega odstavka 125. člena URS (sodišče sodi po ustavi in zakonu), da bi se v tem primeru na podlagi pravila exeptio illegalis (na podlagi katerega naj bi se v tej zadevi ne uporabile določbe Pravilnika, na podlagi katerih se v razmerju do minimalnega dohodka izračuna finančna pomoč) za tožnike izračunala finančna pomoč v drugačni višini, kot jo na podlagi minimalnega dohodka in razmerij do tega dohodka, določenih v Pravilniku, določa ZMZ (peti odstavek 83. člena ZMZ). Vrhovno sodišče se sicer zaveda, da je finančna pomoč, ki jo prejemajo tožniki, majhna. Vendar so za njeno višino tožniki ob vložitvi prošnje za razselitev vedeli, pa so se vseeno hoteli razseliti iz azilnega doma, kjer jim je bila in bi jim bila, če bi se vanj vrnili, osnovna oskrba zagotovljena. V
- VSRS Sodba I Up 273/2013Vrhovno sodišče RS · 24. 7. 2013
Ker niti ZMZ niti kak drug zakon glede finančne pomoči prosilcem za mednarodno zaščito nima določb o tem, da se ob spremembi višine take pomoči, ki je določena s Pravilnikom, lahko poseže v pravnomočno določeno pravico in višino te pomoči, bi bil poseg v tako pravnomočno določeno pravico v nasprotju s 155. in 158. členom Ustave RS, zato je nedopusten, odločba, ki v tako pravico posega, pa nezakonita.
- UPRS sodba in sklep I U 1880/2012Upravno sodišče RS · 12. 6. 2013
Tožena stranka v ponovljenem postopku ponovno ni upoštevala predpisanih pravil postopka in je tako posledično z izpodbijano odločbo že drugič odločila o isti stvari – o zahtevku tožnika za dodelitev denarne pomoči do pravnomočne odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Sodišče je iz navedenih razlogov izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS-1.