iuris
Predpis je prenehal veljati. Nadomeščen z: Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).
§ zakonZakon o mednarodni zaščiti (uradno prečiščeno besedilo) · ZMZ-UPB2 · ne velja od 24. 4. 2016

140. člen ZMZ-UPB2

Sodna praksa: 4 odločbe navajajo ta člen · zadnja 23. 12. 2008Vse odločbe ↓
  • VSRS Sodba I Up 572/2008Vrhovno sodišče RS · 2008

    Že navedbe prosilcev za mednarodno zaščito so lahko podlaga za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku, če dejanja, ki jih navajajo, ne dosegajo kriterijev preganjanja, kot jih določajo 2., 24. in 26. člen Zakona o mednarodni zaščiti.

  • VSRS Sodba I Up 86/2008Vrhovno sodišče RS · 2008

    Prosilec je sam povedal, da v izvorni državi ni bil preganjan zaradi rase, narodnosti, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, prav tako ni niti zatrjeval utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji. Zato dve vabili za mobilizacijo v AKSH, ki jih je navedel kot razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, ne more šteti kot strah pred preganjanjem po navedeni Direktivi Sveta EU št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004.

  • VSRS Sodba I Up 65/2008Vrhovno sodišče RS · 2008

    Že zgolj eno neskladje glede pomembnih okoliščin v prosilčevih izjavah, ki ga prosilec v zvezi s svojo zgodbo ne zna logično pojasniti, zadošča za utemeljen sklep, da prosilec zlorablja azilni postopek.

· Besedilo: PISRS ↗ · NPB z dne 21. 2. 2011
Povezano: Pokaži ▾
Člen se sklicuje na

Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.

Sodna praksa

4 odločb navaja ta člen · zadnja 23. 12. 2008
Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Razvrsti: ključne najprej · najnovejše · najstarejše1–4 od 4
  • VSRS Sodba I Up 572/2008
    Vrhovno sodišče RS · 23. 12. 2008

    Že navedbe prosilcev za mednarodno zaščito so lahko podlaga za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku, če dejanja, ki jih navajajo, ne dosegajo kriterijev preganjanja, kot jih določajo 2., 24. in 26. člen Zakona o mednarodni zaščiti.

  • VSRS Sodba I Up 86/2008
    Vrhovno sodišče RS · 6. 3. 2008

    Prosilec je sam povedal, da v izvorni državi ni bil preganjan zaradi rase, narodnosti, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, prav tako ni niti zatrjeval utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji. Zato dve vabili za mobilizacijo v AKSH, ki jih je navedel kot razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, ne more šteti kot strah pred preganjanjem po navedeni Direktivi Sveta EU št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004.

  • VSRS Sodba I Up 65/2008
    Vrhovno sodišče RS · 21. 2. 2008

    Že zgolj eno neskladje glede pomembnih okoliščin v prosilčevih izjavah, ki ga prosilec v zvezi s svojo zgodbo ne zna logično pojasniti, zadošča za utemeljen sklep, da prosilec zlorablja azilni postopek.

  • UPRS sodba in sklep U 2611/2007
    Upravno sodišče RS · 16. 1. 2008

    Ker ima prosilec za azil sodno varstvo v upravnem sporu primarno v smislu presoje zakonitosti in pravilnosti odločitve tožene stranke in le izjemoma tudi na podlagi koncepta spora polne jurisdikcije, in ker je treba pri razlagi predpisov izhajati iz predpostavke, da je zakonodajalec z uveljavitvijo ZMZ imel namen vzdrževati pravni sistem kot notranje usklajeno celoto, je sodišče štelo, da prehodna določba 1. odstavka 140. člena ZMZ velja le za upravni organ in postopke na prvi stopnji odločanja, ne pa tudi za uresničevanje sodnega varstva pred Upravnim sodiščem. V obravnavani zadevi ne gre za vprašanje neposrednega učinka določila 9. člena Direktive št. 2004/83/EC, ampak za vprašanje posrednega učinka. Omejitvi posrednemu učinku direktive sta načeli pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti. Drži pa, da neimplementirana direktiva ne sme biti uporabljena s strani državnega organa, če organ z neposrednim sklicevanjem na takšno direktivo posamezniku nalaga dolžnosti oziroma obveznosti, kar zaenkrat po sodni praksi SES velja samo za obveznosti v smislu kazenskega prava. Vendar določilo 9. člena Direktive št. 2004/83/EC tožnikom ne nalaga nobene obveznosti, ampak ima zgolj interpr