VSRS Sodba I Up 273/2013

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Z izpodbijano sodbo (II. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke, št. 2142-10/2009/124 (1313-01) z dne 8. 10. 2012, s sklepom (I. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sklenilo, da nadaljuje prekinjeni postopek v zvezi z navedeno odločbo tožene stranke. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka (v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča I U 1190/2012-13 z dne 12. 9. 2012) na podlagi šestega odstavka 86. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) in tretjega odstavka 27. člena Pravilnika o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito (Ur. l. RS, št. 68/2011 in 42/2012, v nadaljevanju Pravilnik) odločila, da se tožniku mesečna finančna pomoč z dnem 4. 6. 2012 določi na novo (1. točka izreka) in da ta od 4. 6. 2012 do 31. 7. 2012 znaša 130,00 EUR (2. točka izreka).

2Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na svojo prvo sodbo v tej zadevi I U 1190/2012-13 z dne 12. 9. 2012 in ugotavlja, da tožena stranka ni upoštevala pravnega mnenja iz navedene sodbe, s čimer je kršila določbe četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Zakona o sodiščih. Zato je bilo treba njeno odločbo odpraviti. O višini finančne pomoči tožniku kot razseljenemu prosilcu za mednarodno zaščito je namreč tožena stranka že odločila s pravnomočno odločbo, št. 2142-10/2009/101 (1371-18) z dne 4. 4. 2012, s katero mu je denarna pomoč od 7. 3. 2012 pa do pravnomočno končanega azilnega postopka (to je bilo 31. 7. 2012) dodeljena v višini 260,00 EUR, ta odločba pa z novo odločbo ni bila odpravljena.

3Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da „odpravi“ izpodbijano sodbo in tožbo zavrže. Sklicuje se na določbe 78., 79. in 80. člena ter šestega odstavka 83. člena ZMZ in Pravilnik, na podlagi katerega se določi višina finančne pomoči razseljenemu prosilcu za mednarodno zaščito, zlasti na njegova 26. in 27. člen. Pravilnik je bil spremenjen (Ur. l. RS, št. 42/2012). Spremembe, med drugim tudi izračuna in s tem višine finančne pomoči, so začele veljati 2. 6. 2012, zato je bilo treba spremeniti tudi višino finančne pomoči tožniku. Ne strinja se s pravnim mnenjem sodišča iz izpodbijane in prejšnje sodbe glede razlogov in postopka za določanje nove višine finančne pomoči in se pri tem sklicuje na tretji odstavek 27. člena Pravilnika, ki je pravna podlaga za odločitev, kot jo je sprejela v izpodbijani odločbi, ki pa je delno drugačna kot njena prvotna odločba. Tožnikov postopek za mednarodno zaščito, ki mu ni bila odobrena, je bil pravnomočno končan s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 358/2012 z dne 31. 7. 2012, s tem dnem je izgubil pravico do finančne pomoči. Tožnik je po tem samovoljno zapustil naslov, na katerem je bival, in je zdaj neznano kje, zato nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka. Zato bi moralo sodišče tožbo kot nedovoljeno zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Takšno stališče je že večkrat sprejelo tudi Ustavno sodišče, pri čemer navaja odločbe tega sodišča. Opozarja tudi na sodbo prvostopenjskega sodišča I U 1178/2012-26 z dne 5. 6. 2013, v kateri je ob enakem dejanskem stanju prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbo in navedlo, da je odmera finančne pomoči na podlagi Pravilnika glede na odločitev Ustavnega sodišča RS, da tretji odstavek 78. člena ZMZ ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), pravilna in zakonita. Takšna različna stališča prvostopenjskega sodišča ob enakem dejanskem stanju pa so nedopustna in pomenijo kršitev 25. člena URS.

4Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito pravnomočno zavrnjena in da je pravnomočnost odločbe nastopila dne 31. 7. 2012 z izdajo sodbe Vrhovnega sodišča I Up 358/2012 z dne 31. 7. 2012; da je tožnik s tem dnem izgubil pravico do finančne pomoči; da je po izdaji navedene sodbe tožnik odšel neznano kam; da je bila tožniku kot razseljenemu prosilcu za mednarodno zaščito določena finančna pomoč s pravnomočno odločbo tožene stranke, št. 2142-10/2009/101 (1371-18) z dne 4. 4. 2012, in sicer za čas od 7. 3. 2012 pa do pravnomočno končanega azilnega postopka (to je bilo 31. 7. 2012) v višini 260,00 EUR; da ta odločba z novo, v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo, ni bila odpravljena, razveljavljena ali spremenjena, temveč je bila izdana nova odločba za čas od 4. 6. 2012 do 31. 7. 2012 za finančno pomoč v višini 130,00 EUR na podlagi spremenjenega Pravilnika (Ur. l. RS, št. 42/2012), ki je začel veljati 2. 6. 2012. Sporno pa je, ali je določanje nove (zmanjšane) višine finančne pomoči in postopek, v katerem je bila določena, ustaven in zakonit, ker je vse to storjeno na podlagi Pravilnika, prvotna pravnomočna odločba o finančni pomoči, ki zajema tudi obdobje, ki je v novi odločbi, pa ni bila odpravljena, razveljavljena oziroma spremenjena.

7ZMZ v 78. členu med pravicami prosilcev za mednarodno zaščito navaja tudi pravico do finančne pomoči v primeru nastanitve prosilca na zasebnem naslovu (prvi odstavek); v drugem odstavku določa obdobje, v katerem prosilcu pravice pripadajo, v tretjem odstavku pa določa, da minister (pristojen za notranje zadeve) v soglasju z ministri, pristojnimi za zdravje, delo, družino in socialne zadeve ter šolstvo in šport, predpiše pogoje in načine za zagotavljanje pravic iz prejšnjega odstavka in pravic iz 15. člena ZMZ.

8Določba tretjega odstavka 78. člena ZMZ je bila na zahtevo prvostopenjskega sodišča prav v zvezi z obravnavano zadevo predmet presoje pred Ustavnim sodiščem RS. To pa je v odločbi U-I-295/12 z dne 9. 5. 2013 ugotovilo, da ta določba ni v nasprotju z URS, ker daje skupaj z določbami 79. člena ter prvega, drugega in tretjega odstavka 83. člena ZMZ izvršilni veji oblasti zadosten zakonski okvir za podrobnejše urejanje pogojev in načinov zagotavljanja pravice do finančne pomoči v primeru nastanitve prosilca za mednarodno zaščito na zasebnem naslovu. Ustavno sodišče pa se do vsebine Pravilnika in njegovih sprememb z vidika njegove ustavnosti in zakonitosti ni opredelilo, ker to v zahtevi ni bilo predlagano.

9Glede na takšno odločitev Ustavnega sodišča in upoštevaje njegovo obrazložitev, Vrhovno sodišče meni, da je imel minister v tretjem odstavku 78. člena ZMZ zadosten zakonski okvir za spremembe Pravilnika, s katerimi je med drugim spremenil 27. člen in v njem določena merila za določanje finančne pomoči, med drugim je tudi znižal koeficient v odnosu do osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega s predpisi, ki urejajo socialnovarstvene prejemke, iz 1,0 na 0,5, določen v prvi alineji prvega odstavka 27. člena Pravilnika, kar je pomenilo za 50 % znižanje višine finančne pomoči. Vse to se namreč lahko šteje za okvir podrobnejšega urejanja pogojev in načinov zagotavljanja pravice do finančne pomoči, kar je po tretjem odstavku 78. člena ZMZ prepuščeno predpisu, ki ga izda minister v soglasju z drugimi ministri.

10Drugo pa je vprašanje, ali taka sprememba Pravilnika lahko velja tudi za že pravnomočno urejena razmerja, torej za primer, kot je obravnavani, ko je bila tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito finančna pomoč že pravnomočno določena z odločbo tožene stranke, št. 2142-10/2009/101 (1371-18) z dne 4. 4. 2012, in sicer za čas od 7. 3. 2012 pa do pravnomočno končanega azilnega postopka (to je bilo 31. 7. 2012) v višini 260,00 EUR, torej, ali se lahko v primeru spremembe Pravilnika in znižanja finančne pomoči taka določba Pravilnika uporabi tudi v že pravnomočno urejenih razmerjih in se z novo odločbo poseže v pravnomočno pridobljeno pravico.

11Po določbi 158. člena URS je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih v zakonu. V 155. členu URS pa je določeno, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj (prvi odstavek); in da lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice (drugi odstavek).

12Glede na navedene določbe URS in glede na to, da niti ZMZ niti kak drug zakon glede finančne pomoči iz 78. člena ZMZ nima določb, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaradi spremembe Pravilnika poseči v pravnomočno pridobljeno pravico (v tem primeru določeno z odločbo tožene stranke, št. 2142-10/2009/101 (1371-18) z dne 4. 4. 2012), Vrhovno sodišče meni, da sta z izpodbijano odločbo tožene stranke, s katero se posega v višino finančne pomoči, ki je bila tudi za isto obdobje določena v pravnomočni odločbi tožene stranke, št. 2142-10/2009/101 (1371-18) z dne 4. 4. 2012, kršeni določbi 158. in 155. člena URS in da je torej prvostopenjsko sodišče izpodbijano odločbo utemeljeno odpravilo. Pravilen razlog za odpravo pa je zmotna uporaba materialnega prava, torej 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1.

13Pritožbeni ugovor, da tožnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe, ker je zapustil naslov, na katerem je bil razseljen, in ni znano, kje je, ni utemeljen. ZMZ namreč za take primere nima posebnih določb, kot jih ima na primer za postopek odločanja o podelitvi same mednarodne zaščite v 50. členu. Čeprav je tožnik zapustil naslov, na katerem je bil razseljen, in ni znano, kje je, to še ne pomeni, da ni imel pravnega interesa za tožbo, saj ni izkazano, da ni več v Sloveniji in da nima stikov s svojim pooblaščencem, kateremu se, če s tožbo uspe, kar v tem primeru tudi je, denarni znesek razlike v finančni pomoči lahko izplača in mu jo ta izroči.

14Drugačna odločitev prvostopenjskega sodišča v enaki zadevi v sodbi I U 1178/2012-26 z dne 5. 6. 2013 na odločitev v tej stvari ne more vplivati. Zoper navedeno sodbo pritožba ni bila vložena in se Vrhovno sodišče do zakonitosti navedene odločbe ni moglo opredeliti. Res pa je, da je neenotna upravnosodna praksa Upravnega sodišča nezaželena. To pa še ne pomeni, da mora prvostopenjsko sodišče v vseh enakih zadevah sprejeti enako odločitev, tudi če meni, da je v predhodni(h) zadevi(ah) odločitev napačna. Seveda pa mora svoje razloge za odstop od drugih odločitev utemeljiti. Če jih ne, je to sicer lahko kršitev pravil postopka, vendar ne bistvena, in samo zaradi take kršitve sodbe ni treba razveljaviti.

15Ker pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča.