78. člen ZMZ-UPB2

Tožnica je v postopku za mednarodno zaščito za prosilca izvajala storitve brezplačne pravne pomoči. Če pa odvetnik izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, mu v skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu pripada polovica zneska, ki bi mu sicer pripadal po odvetniški tarifi.

O prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ še ni pravnomočno odločeno, tek postopka po ZMZ pa predstavlja procesno oviro za vodenje postopkov po ZTuj-2. Zato si tožniki pravnega položaja v upravnem sporu, v katerem izpodbijajo odločitve organov, izdane na podlagi ZTuj-2, ne morejo izboljšati.

Toženka ni z ničemer utemeljila, da višina finančne pomoči po znižanju s sporno spremembo prvega odstavka 27. člena Pravilnika o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito zadošča za kritje izdatkov osnovne oskrbe prosilcev za mednarodno zaščito, ki so bili iz utemeljenih razlogov razseljeni na zasebni naslov. Poleg tega niso izkazani stvarni in razumni razlogi, ki bi utemeljevali bistveno razliko med višino finančne pomoči, do katere so sedaj upravičeni prosilci za mednarodno zaščito, ter višino denarne pomoči, do katere so upravičeni prejemniki splošne denarne socialne pomoči, in tudi tisti tujci, ki jim dovoljeno začasno zadrževanje v Sloveniji, pri čemer se vsi ti prejemki izplačujejo zaradi zasledovanja istega cilja, to je zagotavljanja eksistenčnega minimuma. Toženka pa tudi ni navedla prav nobenega primera, ko bi se zaradi proračunskega varčevanja tudi kakšni drugi kategoriji socialni prejemek, namenjen zagotavljanju eksistenčnega minimuma, znižal v tolikšnem odstotku kot finančna pomoč prosilcem za mednarodno zaščito. Utemeljen je torej tudi tožbeni očitek, da je bilo znižanje višine finančne pomoči arbitrarno in nesorazmerno. To pa pomeni, da določba prvega odstavka 27. č

Glede na določbe ZMZ in Pravilnika, izdanega na njegovi podlagi, odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/2012 z dne 9. 5. 2013 in izrecne zahteve tožnikov, da se jim odobri razselitev na zasebni naslov, pri čemer so vedeli ali so vsaj morali vedeti, kakšno finančno pomoč lahko v takem primeru pričakujejo, pa so se za razselitev kljub temu odločili, Vrhovno sodišče meni, da ne obstojajo pravne možnosti, niti v določbi prvega odstavka 125. člena URS (sodišče sodi po ustavi in zakonu), da bi se v tem primeru na podlagi pravila exeptio illegalis (na podlagi katerega naj bi se v tej zadevi ne uporabile določbe Pravilnika, na podlagi katerih se v razmerju do minimalnega dohodka izračuna finančna pomoč) za tožnike izračunala finančna pomoč v drugačni višini, kot jo na podlagi minimalnega dohodka in razmerij do tega dohodka, določenih v Pravilniku, določa ZMZ (peti odstavek 83. člena ZMZ). Vrhovno sodišče se sicer zaveda, da je finančna pomoč, ki jo prejemajo tožniki, majhna. Vendar so za njeno višino tožniki ob vložitvi prošnje za razselitev vedeli, pa so se vseeno hoteli razseliti iz azilnega doma, kjer jim je bila in bi jim bila, če bi se vanj vrnili, osnovna oskrba zagotovljena. V

Ker niti ZMZ niti kak drug zakon glede finančne pomoči prosilcem za mednarodno zaščito nima določb o tem, da se ob spremembi višine take pomoči, ki je določena s Pravilnikom, lahko poseže v pravnomočno določeno pravico in višino te pomoči, bi bil poseg v tako pravnomočno določeno pravico v nasprotju s 155. in 158. členom Ustave RS, zato je nedopusten, odločba, ki v tako pravico posega, pa nezakonita.

Glede na odločbo Ustavnega sodišča, da tretji odstavek 78. člena Zakona o mednarodni zaščiti ni bil v neskladju z Ustavo, je sodišče (tudi) v obravnavani sporni zadevi presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Tožena stranka v ponovljenem postopku ponovno ni upoštevala predpisanih pravil postopka in je tako posledično z izpodbijano odločbo že drugič odločila o isti stvari – o zahtevku tožnika za dodelitev denarne pomoči do pravnomočne odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Sodišče je iz navedenih razlogov izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS-1.

Po ZMZ pripada prosilcu finančna pomoč iz 5. alineje 1. odstavka 78. člena ZMZ kot posamezniku in jo pristojni organ ne določa in dodeljuje družini. Tudi Pravilnik o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito določa višine minimalnega dohodka za posamezne prosilce, ne pa za družino kot celoto, četudi so te višine pomoči lahko odvisne od tega, ali so prosilci člani družine ali ne. Po Pravilniku velja obveznost, da se višina finančne pomoči na novo določi ob vsaki spremembi višine mesečnih dohodkov prosilca ali spremembi osnovnega zneska minimalnega dohodka ali spremembah, ki vplivajo na odmero finančne pomoči iz prvega in drugega odstavka tega člena. Rojstvo tožnika G.G. ne spada pod nobeno spremembo v smislu 3. odstavka 27. člena Pravilnika. Zato bi morala tožena stranka vlogo prvo-tožeče stranke B.B., vloženo po rojstvu G.G., vzeti v vsebinsko obravnavo v smislu zahtevka za finančno pomoč iz 5. alineje 1. odstavka 78. člena ZMZ samo za sedmo-tožečo stranko, ne pa tudi za prvih šest tožnikov. Višine finančne pomoči za prvih šest tožnikov se zaradi rojstva G.G. niso spremenile niti se ni spremenilo obdobje prejemanja določenih višin finančne pomoči za navedenih prvih šest to

Tožniku je bila z odločbo z dne 4. 4. 2012 finančna pomoč odobrena in to od dne 7. 3. 2012 do pravnomočno končanega postopka za mednarodno zaščito. Zoper navedeno odločbo ni bil sprožen upravni spor, kar pomeni, da je postala pravnomočna. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, da bi bila ta odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena. Upravni organ v materialno pravnomočno odločbo, razen v primerih, ki so določeni v četrtem odstavku 225. člena ZUP, ne more posegati niti ob spremembi dejanskega niti ob spremembi pravnega stanja. Materialna pravnomočnost odločbe je inštitut, ki stranki zagotavlja pravno varnost in je ustavnopravno zavarovan.