VSL Sodba PRp 289/2020

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 255,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo odločilo o ugovoru obdolženca zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, s katero je obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po tretjem odstavku 106. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in mu je izreklo globo 1.200,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk. O ugovoru je odločilo na način iz enajstega odstavka 129.a člena Zakona o prekrških (ZP-1) in je po izvedenem rednem sodnem postopku razveljavilo sodbo, izdano v skrajšanem postopku ter je odločilo o prekršku tako, da je v opisu dejanja napravilo popravek glede smeri vožnje, nato pa je ob enakem dejstvenem opisu dejanja obdolženca spoznalo za odgovornega za prekršek po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP ter mu je izreklo enako sankcijo kot v skrajšani sodbi, in sicer globo 1.200,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk. Odločilo je še o stroških postopka o prekršku in je obdolžencu naložilo plačilo stroškov strokovnega pregleda in toksikološke preiskave v višini 908,31 EUR ter plačilo sodne takse v višini 200,00 EUR, kakor tudi plačilo ostalih stroškov, če bodo priglašeni po izdaji sodbe.

2Zoper sodbo se pritožuje obdolženec zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi kršitve materialnih določb zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločitve o sankcijah ter o stroških postopka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi, ker dejanje ni prekršek oziroma je podana okoliščina, ki izključuje odgovornost za prekršek oziroma gre za prekršek neznatnega pomena, posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti oziroma osebne okoliščine obdolženca pa kažejo, da postopek ne bi bil smotrn. Podrejeno pa predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Obenem pa predlaga tudi, da pritožbeno sodišče prekine postopek o prekršku in začne postopek pred Ustavnim sodiščem za oceno ustavnosti drugega in tretjega odstavka 106. člena ZPrCP.

3Predlagateljica postopka Postaja prometne policije Kranj na pritožbo ni ogovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ob preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, medtem ko so pritožbeni razlogi neutemeljeni, izpodbijana sodba pa tudi ni obremenjena z nobeno kršitvijo, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

6Neutemeljeno pritožnik uveljavlja, da je bil postopek prepoznave znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog v organizmu, izveden nezakonito, ker je policist v zapisnik zapisoval dejstva, ki jih ni strokovno preveril. Pri tem pritožnik neresnično navaja, da je policist v zapisniku o prepoznavi znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog v organizmu (v nadaljevanju zapisnik) označil rezultat meritve zenic, čeprav meritve sploh ni opravil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da policist ni izpovedal, da pregleda zenic sploh ni opravil, temveč je izpovedal, da je v postopku prepoznave znakov velikost obdolženčevih zenic preveril in ker je ocenil, da je bila njihova velikost normalna, ni opravil meritve s kartončkom. Navedeno pa ni v nasprotju z zapisnikom, v katerem je policist označil, da je bila velikost zenic normalna in reakcija na osvetlitev takojšnja. Sicer pa je policist izpovedal (sodišče prve stopnje pa je tako izpoved v razlogih sodbe pravilno ter prepričljivo dokazno ocenilo), da velikost zenic ni bila odločilna okoliščina, na podlagi katere je obdolžencu odredil strokovni pregled, temveč je podlago za odreditev strokovnega pregleda imel v dejstvu, da je pri obdolžencu opazil vodene oči, da je ugotovil drget oči v vseh položajih in da je bil rezultat preizkusa z napravo za hitro ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog pozitiven na drogo THC, zaradi česar je sum na vožnjo pod vplivom droge bil podan. Vse te ugotovitve, o katerih je izpovedoval policist, pa so ustrezno zavedene v zapisniku, kar je z argumentirano dokazno oceno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Zaradi navedenega se pritožba izkaže za neresnično, ko navaja, da so v zapisniku navedena nepreverjena in neresnična dejstva. Sodišče prve stopnje je izpoved policista dokazno ocenilo v povezavi z zapisnikom, za katerega je ugotovilo, da obdolženec na njegovo vsebino ni imel nobenih pripomb in je zapisnik podpisal, s čimer je potrdil ne samo, da je preizkus s hitrim testom bil pozitiven na drogo THC, temveč je potrdil tudi ugotovitve policista o izgledu, drgetu in nemirni usmerjenosti oči, kar je vse skupaj predstavljalo zakonsko podlago za odreditev strokovnega pregleda.

7Sodišče prve stopnje pa je opravilo tudi presojo, ali je strokovni pregled bil opravljen zakonito, za kar je v točkah od 10 do 12 razlogov sodbe navedlo obširne in prepričljive razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja ter ugotavlja, da je strokovni pregled obdolžencu bil odrejen skladno s sedmim in osmim odstavkom 107. člena ZPrCP po predhodno opravljenem preizkusu z napravo za hitro ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog in po opravljenem postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog v organizmu. Ker je bil preizkus z napravo za hitro ugotavljanje prisotnosti drog pozitiven na drogo THC in ker je policist v postopku prepoznal znake prisotnosti prepovedane droge, je bila podana zakonska podlaga za odreditev strokovnega pregleda, ki je bil odrejen zakonito ter je sodišče pri presoji zakonitosti strokovnega pregleda na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravno podlago iz 107. člena ZPrCP in ni zagrešilo kršitve materialnega prava.

8Obdolženec v obširnih pritožbenih navedbah neutemeljeno uveljavlja, da je zgrešena presoja sodišča prve stopnje, ki je presodilo, da količina in stopnja THC v organizmu nista pomembni za presojo prekrška po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP in da je sodba neobrazložena glede obstoja aktivne substance THC, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku. Pri tem pritožnik zavzema stališče, da je določbo drugega odstavka 106. člena ZPrCP potrebno razlagati v skladu z namenom varnosti cestnega prometa in v tem okviru presojati ne samo prisotnost substance v krvi, temveč tudi njen dejanski vpliv na sposobnost varne vožnje, ker drugačna razlaga predstavlja pravno negotovost in pomeni neenako varstvo pravic v primerjavi z vožnjo pod vplivom alkohola, ki je prekrškovno prepovedana le nad določeno stopnjo alkohola v organizmu. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da določba drugega odstavka 106. člena ZPrCP ne omogoča pravne negotovosti, ker strokovnega pregleda, s katerim se edino lahko potrdi ali ovrže sum na prisotnost droge v krvi, policist pri izvajanju redne kontrole prometa ne more odrediti brez razloga, temveč strokovni pregled lahko odredi le po predhodno opravljenem preizkusu s hitro napravo za ugotavljanje prisotnosti drog ali s postopkom za prepoznavo znakov, ki so posledica prisotnosti drog, v okviru katerega lahko opravi tudi test s hitro napravo, in le če je s hitrim testom ali postopkom za prepoznavo ali z obema metodama prepoznan znak prisotnosti prepovedane droge, lahko policist odredi strokovni pregled z odvzemom telesnih tekočin ter njihovo toksikološko preiskavo in če se s preiskavo ugotovi prisotnost prepovedane droge v krvi, je s tem sum iz predhodno opravljenega postopka prepoznave znakov potrjen, zaradi česar obdolženec, ki je v predhodnem postopku za prepoznavo znakov bil seznanjen z obstojem suma na vožnjo pod vplivom prepovedane droge, ne more biti v pravni negotovosti glede rezultata strokovnega pregleda. Napačno pa je tudi stališče pritožnika, da bi se pri obstoju prekrška po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP moral upoštevati dejanski vpliv droge na sposobnost vožnje, pri čemer si pritožnik napačno razlaga, da bi se v konkretnem primeru morala upoštevati ocena zdravnice, ki ni zaznala znakov motenj, ki lahko povzročijo nezanesljivo ravnanje v prometu, v zvezi s čimer si napačno razlaga tudi določbo 4. odstavka 24. člena ZPrCP, za katero zmotno meni, da bi policist pridržanje lahko odredil že na podlagi pozitivnega predhodnega postopka, kar pa ni res, saj se pridržanje po tej določbi lahko odredi ob kumulativno izpolnjenem pogoju pozitivnega predhodnega postopka in zaznanih znakov motenj pri zdravniškem pregledu. Zaradi navedenega je pravilna razlaga sodišča prve stopnje, da ocena zdravnice, ki v konkretnem primeru ni zaznala znakov motenj, nima vpliva na odreditev strokovnega pregleda in na izsledke toksikološke preiskave ter posledično na obstoj prekrška, saj strokovni pregled ni bil odrejen na podlagi ocene zdravnice, temveč na podlagi pozitivnega predhodnega postopka, zaradi česar, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, je ocena zdravnice lahko relevantna le pri obstoju pogoja za odreditev pridržanja, ne pa tudi pri obstoju prekrška po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP, za obstoj katerega velja zakonska domneva, da je voznik pod vplivom prepovedane droge, če se strokovnim pregledom (katerega del je tudi toksikološka preiskava) ugotovi prisotnost le te v krvi, kar pa je v konkretnem primeru bilo ugotovljeno.

9Obdolženec v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da določba drugega odstavka 106. člena ZPrCP udeleženca cestnega prometa postavlja v neenakopraven položaj z udeležencem, zoper katerega je odrejen preizkus z alkotestom in ki prekršek stori le, če prekorači določeno stopnjo alkohola. Pri tem pa zanemari različen izhodiščni položaj obeh udeležencev, na kar je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, ki je navedlo, da ne gre za enak položaj zaradi dejstva, da posest in uživanje alkohola ni z zakonom prepovedano, medtem ko je posest prepovedane druge prepovedana po Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD), kar zahteva drugačno normativno izhodišče za ureditev postopka preverjanja psihofizičnega stanja zaradi vpliva drog ali zaradi vpliva alkohola. Pri tem so brezpredmetne pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo v katerih izjemnih primerih je posest prepovedane droge dovoljena, saj odsotnost teh navedb nima vpliva na zakonsko ureditev, da se pod vplivom droge šteje voznik, pri katerem je prisotnost droge ugotovljena v krvi ali slini. Glede na dejstvo, da je obdolžencu bil strokovni pregled odrejen po zakonito izvedenem postopku in da je s strokovnim pregledom in s toksikološko preiskavo bila ugotovljena prisotnost prepovedane droge THC v krvi obdolženca, so brezpredmetne pritožbene navedbe v katero skupino Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog je uvrščena droga, ki je prepovedana, kakor tudi navedbe, da je na prostem trgu dovoljena prodaja konopljinih izdelkov in pripravkov, ki vsebujejo manj kot 0,2 odstotka THC, pri čemer zgolj na ravni domneve in posplošeno ugiba, da bi lahko preiskava bila pozitivna tudi pri uporabi teh izdelkov.

10Zaradi vsega navedenega pritožbeno sodišče ne sledi predlogu obdolženca za prekinitev pritožbenega postopka in za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem za oceno ustavnosti drugega in tretjega odstavka 106. člena ZPrCP. Na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Iz navedene določbe torej izhaja, da sodišče prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti le, če pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Glede na obrazložitev v zgornjih točkah te sodbe pa pritožbeno sodišče meni, da drugi in tretji odstavek 106. člena ZPrCP nista v nasprotju z ustavo in pritožbenega postopka ne bo prekinilo in ne bo začelo postopka za oceno ustavnosti.

11Neutemeljeno pritožnik očita sodbi sodišča prve stopnje nepravilno uporabo materialnega prava glede stopnje odgovornosti za prekršek. Uveljavlja, da prekrška ni storil z eventualnim naklepom, kar pojasnjuje z navedbami, da zakon ne določa kdaj izzvenijo učinki prepovedane droge, da bi lahko povprečen človek lahko vedel ali se lahko udeleži vožnje v cestnem prometu in ker tega stanja zakonodaja ne ureja, oblike krivde ni mogoče utemeljiti ter naklepa očitati brez ugotovljene koncentracije prepovedane droge. Upoštevajoč navedene pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik sodbo sodišča prve stopnje tudi glede oblike krivde izpodbija, izhajajoč iz napačnega stališča, da bi prekršek lahko bil storjen le, če bi bil ugotovljen dejanski vpliv prepovedane droge na sposobnost vožnje. Vendar, kot rečeno, se v primeru, ko je po zakonito izvedenem predhodnem postopku podan sum na prisotnost prepovedane droge in je njena prisotnost s strokovnim pregledom ugotovljena v krvi voznika, se vzpostavi zakonska domneva iz drugega odstavka 106. člena ZPrCP, po kateri se šteje, da je pod vplivom droge voznik, pri katerem je prisotnost droge ugotovljena v njegovi krvi in v takem primeru vpliva droge ni potrebno posebej dokazovati. V tem obsegu pa se presoja tudi subjektivni odnos storilca do storjenega prekrška iz tretjega odstavka 106. člena ZPrCP, kar je sodišče prve stopnje naredilo in je pravilno presodilo, da se je obdolženec zavedal možnosti storitve prekrška, v katerega je privolil ter prekršek storil z eventualnim naklepom, za kar je navedlo prepričljive razloge v točki 16 obrazložitve.

12Obdolženec se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani PRp 311/2011 z dne 15.3.2011. Sklicevanje na to sodbo je neutemeljeno ne samo zato, ker odločbe višjega sodišča ne predstavljajo zavezujoče sodne prakse (sodno prakso oblikuje Vrhovno sodišče), temveč tudi in zlasti zato, ker v tej sodbi ne gre za enake dejanske in pravne vidike. V sodbi, na katero se obdolženec sklicuje, je namreč sodišče odločalo v zadevi, v kateri je pri storilcu bil v krvi ugotovljen presnovek prepovedane droge (in ne droga), ki je dokazoval predhodno uživanje droge, katere vpliva ni bilo mogoče vzpostaviti na podlagi domneve iz drugega odstavka 106. člena ZPrCP, vendar pa je sodišče zavzelo stališče, da je v takem primeru vpliv predhodno zaužite droge dopustno dokazovati z drugimi dokazi.

13Čeprav obdolženec v predlagalnem delu pritožbe navaja, da gre za prekršek neznatnega pomena in za nesmotrnost postopka, pa tega v obrazložitvi pritožbe ne pojasni. Pri pregledu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obdolženec isto uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki je v razlogih sodbe v točki 19 obrazložitve že zavzelo stališče, da niso podane nobene posebne olajševalne okoliščine, ki bi opravičevale omilitev sankcije oziroma uporabo instituta prekrška neznatnega pomena, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja in sprejema razloge sodišča prve stopnje, ki jih obdolženec v pritožbi vsebinsko niti ne napade.

14V predlagalnem delu pritožbe obdolženec navaja tudi pritožbeni razlog odločitve o sankcijah in stroških postopka, ki pa ga v obrazložitvi pritožbe vsebinsko ne pojasni. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo glede izrečene sankcije preizkusilo le v okviru razširjenega obsega pritožbe na podlagi 165. člena ZP-1 ter je ugotovilo, da je sodišče z upoštevanjem okoliščin, ki na odmero sankcije vplivajo, obdolžencu v skladu z zakonom izreklo globo v mejah predpisane (od 1.200,00 do 5.000,00 EUR), pri čemer je globo izreklo na spodnji meji predpisane, medtem ko je kazenske točke izreklo v predpisanem številu, za kar je v točkah 19 in 20 obrazložitve sodbe navedlo razloge.

15Glede na navedeno je pritožbeno sodišče po določilih tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

16Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi določil 147. člena ZP-1 obdolžencu naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Pri odmeri sodne takse je upoštevalo tarifni del Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter s faktorjem 1,5 pomnožilo znesek sodne takse, ki predstavlja 10 % izrečene globe in 50,00 EUR zaradi izrečene stranske sankcije, zaradi česar bo moral obdolženec plačati sodno takso za pritožbeni postopek v znesku 255,00 EUR, ki jo bo moral plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se mu bo prisilno izterjala.