VSK Sodba PRp 348/2022

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 255,00 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Novi Gorici zavrnilo ugovor obdolženega zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, s katero je bil obdolženi spoznan za odgovornega za prekršek po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP in mu je bila izrečena globa v znesku 1.200,00 EUR in 18 kazenskih točk.

2Zoper sodbo se obdolženi pritožuje po svojem zagovorniku. Sodišče je kršilo obdolženčevo pravico do izvedbe dokazov, ki jih je predlagal v vlogi z dne 4.11.2021, in sicer izvedbo dokaza z izvedencem glede vpliva očitanih psihoaktivnih snovi na psihofizične sposobnosti obdolženca. Obdolženi je na zaslišanju pojasnil, da je vključen v metadonski progam. Metadon je bil prisoten v njegovi krvi zaradi vključenosti v program, ni pa ga zaužil neposredno pred vožnjo. Za vožnjo se je počutil sposobnega. Sodišče je njegov ugovor zavrnilo brez izvedbe odločilnega dokaza. Sodišče je kršilo tudi materialno pravo, saj ni upoštevalo novejše sodne prakse, po kateri ne zadošča zgolj prisotnost psihoaktivnih snovi v krvi, temveč je pomemben dejanski vpliv teh snovi na psihofizične sposobnosti voznika. Predlaga ustavitev postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je toksikološka analiza njegove krvi dala pozitiven rezultat na metadon, metamfetamin, morfin, benzoielkgonin in na psihoaktivna zdravila delrazepam, diazepam, nordzepam, pregabalin, dfenhidramin in klonzepam. Gre za droge, ki so uvrščene v II. in III. skupino Seznama skupin prepovedanih drog (Uradni list 69/2019), za katere velja, da vožnja pod njihovim vplivom po določbi 106. člena ZPrCP v zvezi s Pravilnikom o seznamu prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ter drugih psihoaktivnih snovi in njihovih presnovkov (Uradni list RS, št. 83/2011, v nadaljevanju Pravilnik) ni dovoljena. Meni le, da je prisotnost teh snovi v krvi posledica njegove vključenosti v metadonski program in da bi sodišče moralo ugotavljati, ali so te snovi dejansko vplivale na njegove psihofizične sposobnosti, za kar je predlagal izvedbo ustreznega dokaza. Dokazni predlog pa je bil tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zavrnjen. Po določbi 3. člena Pravilnika voznik, ki se zdravi od prepovedanih drog v programu zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog s substitucijsko terapijo v skladu s predpisi, ki urejajo zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, z zdravili, ki vsebujejo prepovedane droge, sicer lahko vozi vozilo, vendar le, če je njegova sposobnost za vožnjo ugotovljena na kontrolnem zdravstvenem pregledu v skladu s predpisi, ki urejajo ugotavljanje zdravstvene zmožnosti voznikov. Pritožnik ne trdi, da bi bila njegova sposobnost za vožnjo ugotovljena na kontrolnem zdravstvenem pregledu, zato v nobenem primeru ne bi smel voziti in sodišču ob dejstvu, da so bile v obdolženčevi krvi najdene prepovedane droge, ni bilo treba izvajati dokaza z izvedencem. Zaključek, da je izpolnjen dejanski stan iz tretjega odstavka 106. člena ZPrCP je skladen z novejšo sodno prakso (na primer odločbi VSM PRp 135/2019 in VSC PRp 154/2019). Sodna praksa, na katero se sklicuje pritožnik, pa za obravnavni primer ni relevantna, saj se, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nanaša na položaj, ko so bili v krvi voznika najdeni presnovki prepovedane droge kokain in ne tudi prepovedane droge, kot v predmetni zadevi (metadon, metamfetamin, morfin,...). Poleg tega ni šlo za voznika, vključenega v program zdravljenja odvisnosti.

5Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitve ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

6Pritožnik mora na podlagi 144. člena ZP-1 in taksne tarife 8132 Zakona o sodnih taksah plačati 255,00 EUR sodne takse za pritožbo.