65. člen ZUTD

Ker tožena stranka ni dokazala, da je bila izbira tožnice kot presežne delavke opravljena na podlagi objektivnih, preverljivih in nediskriminatornih meril ter ker ni dokazala, da invalidnost pri tej izbiri ni igrala nobene vloge, poslovni razlog ne more predstavljati zakonite podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če se delo še naprej opravlja in delodajalec zanj zaposluje nove delavce, ni mogoče šteti, da je potreba po tem delu prenehala. Dejstvo, da delodajalec v času odpovednega roka zaposluje druge delavce za opravljanje dela, ki bi ga ob ustrezni prilagoditvi lahko opravljala tožnica kot delovni invalid, kaže na to, da odpoved tožnici ni bila neizogibna posledica poslovnih razmer, temveč rezultat selektivne odločitve, ki je temeljila na tožničini invalidnosti. Ko gre za delovnega invalida je delodajalec dolžan najprej izčrpati vse možnosti ohranitve zaposlitve, odpoved iz poslovnega razloga ali razloga invalidnosti pride v poštev šele, ko je dokazano, da dela ni mogoče zagotoviti niti v prilagojeni obliki.

Tožnica je v času od vključno 19. 7. 2023 dalje že vključena v obvezno zavarovanje. V primeru, da je vključena v zavarovanje tudi na podlagi prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, bi bila tako vse do 2. 8. 2023 vključena v zavarovanje po dveh pravnih podlagah. Za odločitev je ključno dejstvo, razvidno iz dopisa ZZZS z dne 19. 11. 2024, da je ZZZS prejel prijavo v zavarovanje s strani zavezanke (tožnice) dne 30. 8. 2023, z datumom prijave v zavarovanje z dnem 19. 7. 2023 dalje, in sicer po podlagi 005. Ob ugotovitvi, da je bila tožnica od 19. 7. 2023 dalje vključena v socialna zavarovanja kot s. p., tožnici pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo preneha z 19. 7. 2023.

Zavarovancu z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s strani družbe A., d. o. o. delovno razmerje ni prenehalo zakonito in bi moral biti dejansko zaposlen pri tožeči stranki. Ker je zavarovancu delovno razmerje nezakonito prenehalo in ga je delodajalec (tožeča stranka) dolžan pozvati nazaj na delo, sta izpolnjena oba pogoja za odpravo odločbe o priznani pravici do denarnega nadomestila. Posledično je podan dejanski stan iz 1. alineje drugega odstavka 140. člena ZUTD in ima zavod pravico od tožeče stranke zahtevati neto zneske denarnega nadomestila izplačanega zavarovancu.

O temelju zahtevka je že pravnomočno razsojeno - pravnomočno je razsojeno, da je toženka dolžna tožniku za vtoževano obdobje plačati razliko v prejemkih iz delovnega razmerja. Tožniku je bila v predhodnem sporu (za čas dejanskega opravljanja dela pri toženki) prisojena razlika glede na delovni čas oziroma prisotnost na delu. Pri presoji, da je tožnik upravičen do razlike do povprečne plače, je sodišče prve stopnje sledilo ustaljeni sodni praksi v številnih drugih sporih zoper toženko, v katerih so sicer delavci uveljavljali zahtevke tako za čas, ko so delo dejansko opravljali, kot za čas po prenehanju delovnega razmerja.

Ne obstajajo okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo 190. člena OZ, na podlagi katerega nastane obveznost vrnitve, če je nekdo na škodo drugega obogaten brez pravnega temelja ali glede na podlago, ki je kasneje odpadla.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je bila izvedena preden je tožničin delodajalec sprejel sklep o prenehanju družbe. Sodišče prve stopnje na podlagi postopka prenehanja delodajalca po skrajšanem postopku zmotno zaključi, da je razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehanje družbe, pri kateri je bila tožnica zaposlena.

Sodišče prve stopnje je zaradi napačnega razlogovanja o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 113. členu ZDR-1 preuranjeno zaključilo, da izredna odpoved s strani tožnice ni relevantna, ker predmeta odpovedi1 ni več, ker je prenehal veljati že na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca.

Odločba, s katero je tožencu prenehala pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, je postala pravnomočna, kar upoštevajoč določila ZUTD in OZ predstavlja podlago za vračilo neupravičeno pridobljenega zneska.

Sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu nima razlogov, sodišče druge stopnje pa je napačno uporabilo določbo 212. člena ZPP, saj prvenstveno ne gre za vprašanje povezanosti trditvenega in dokaznega bremena s posledicami, temveč za vprašanje utemeljenosti zahtevka, ob tem da izpoved tožnice ni bila dokazno ocenjena.

Ni v domeni zavarovanca, ki med uživanjem denarnega nadomestila med brezposelnostjo dopolni 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa dobe, izbira, ali bo ob izpolnitvi pogojev za priznanje starostne pokojnine še nadalje prejemnik denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ali pa bo prejemnik dajatev iz naslova priznane starostne pokojnine. Slednje jasno potrjuje dejstvo, da pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev starostne pokojnine v skladu s četrtim odstavkom 27. člena ZPIZ-2. Kot pravilno opozori sodišče, je pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti po zakonu zagotovljena le do izpolnitve pogoja za starostno upokojitev.

Tožena stranka je vodila postopek iz razloga, ker naj bi tožnica v postopku izdaje odločbe z dne 21. 5. 2015 zamolčala podatek o dohodkih, ki jih dobiva iz Švice. Navedeni dohodki pa so vplivali na samo odločitev. ZUPJS v tretjem odstavku 43. člena določa primer, ko je oseba podatke prikazovala lažno ali pa jih je zamolčala oziroma sporočila neresnične podatke že pred izdajo oziroma ob izdaji odločbe in je bila tej osebi kasneje priznana pravica iz javnih sredstev, do katere ni bila upravičena oziroma je bila upravičena v nižjem znesku. Vendar pa tudi ZUP v 5. točki 260. člena, ki se nanaša na obnovo postopka, določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb. V primeru, ko je zavarovanec posredoval nepopolne ali neresnične podatke o dejstvih, od katerih so odvisni pridobitev, odmera ali izplačevanje denarnega nadomestila, pride v poštev odprava odločbe o tej pravici v okviru obnove postopka po ZUP.

Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-272/18-17 bi morala tožena stranka v zvezi s sedmo alinejo prvega odstavka 65 člena ZUTD in glede na tretji odstavek 65. člena ZUTD pravnomočno odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila odpraviti v postopku obnove po določbah ZUP in ne bi smela odločati le o prenehanju pravice.

Razlogi ustavnega sodišča glede 7. alineje prvega odstavka 65. člena ZUTD, ki ga je toženka uporabila pri odločanju o prenehanju pravice do denarnega nadomestila, pomenijo, da ob predhodni pravnomočni odločbi o priznanju pravice do denarnega nadomestila tožniku z dne 9. 2. 2012, toženka za nazaj (torej s 1. 2. 2012), z izpodbijanima odločbama z dne 14. 3. 2014 in 28. 8. 2014 ni smela odločiti le o prenehanju te pravice, temveč bi morala prvotno pravnomočno odločbo tudi odpraviti, in sicer v postopku obnove po ZUP. Ker tega ni storila, je odločitev sodišča druge stopnje v tem delu (sicer iz nekoliko drugačnih razlogov) zakonita. Tudi v primeru odločanja o pravici do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje bi ob odsotnosti ustreznih določb ZUTD, toženka lahko izvedla le postopek obnove po določbah ZUP in bi v tem postopku morala odločiti tudi o odpravi prejšnje odločbe o priznanju pravice. Toženka je to v začetni fazi postopka tudi storila, saj je prvotno začela prav postopek obnove iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP (sklep z dne 12. 7. 2013), vendar je v nadaljevanju odpravila to odločbo (odločba drugostopenjskega organa z dne 17. 2. 2014) z razlogi,

V ZUTD je za razliko od drugega odstavka 65. člena le za primere iz tretjega do petega odstavka 65. člena predvidena tudi odprava odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila.

Za pritožbeno rešitev zadeve je pravno relevantno le dejstvo, da je tožnik po nastanku razlogov, zaradi katerih mu je prenehala pravica do denarnega nadomestila, to je po odjavi iz evidence brezposelnih oseb oziroma prijavi v zavarovanje na podlagi priznane pravice do invalidske pokojnine, še vedno prejemal denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, čeprav ni imel več statusa brezposelne osebe, ampak status invalidskega upokojenca. Ni pa relevantno, kdaj so se zaposleni na Zavodu Republike Slovenije seznanili s tožnikovim statusom v zvezi z zavarovanjem in prejemanjem invalidske pokojnine, da bi bilo na to okoliščino vezano vračilo neupravičeno prejetega nadomestila.

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da bi bila tožnica kot delavka, ki bi ji delovno razmerje prenehalo, izbrana na podlagi objektivnih, ne subjektivnih in s tem nedopustnih kriterijev, pri čemer je pravzaprav nebistveno, ali je bil nedopusten kriterij razlikovanja dejstvo, da je bila tožnica v bolniškem staležu, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ali dejstvo, da je zakonita zastopnica toženke delo že prej opravljala skupaj z D.D., ki jo je želela zaposliti namesto tožnice, kot je navedla tožnica v tožbi. Toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede reparacijskega zahtevka upoštevati dejstvo, ki ga je tožnica navedla na naroku za glavno obravnavo dne 20. 5. 2021, da je bila od prenehanja delovnega razmerja do 4. 1. 2021 prijavljena na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in je prejemala nadomestilo. Za to obdobje vzpostavljenega delovnega razmerja je zmotno prisodilo (nadomestila) plače v neznižani višini. Podlaga za plačilo nadomestila za čas brezposelnosti bo z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi odpadla (tretji odstavek 65. člena ZUTD, zavezanec za vrnitev pa je delodajalec, to

Ker tožnik do prevedbe na nov plačni sistem ni napredoval in tega pri toženi stranki tudi ni uveljavljal, ga je tožena stranka pravilno uvrstila v 20. plačni razred. Navedeno pomeni, da tožnik ni upravičen do priznanja napredovanj za tri plačne razrede ob plačni prevedbi v letu 2008 in posledično tudi ne do izplačila plače zaradi uvrstitve v 23. oziroma 24. plačni razred v obdobju od 2. 4. 2013 do 4. 6. 2019. Pri odločanju o zahtevku za plačilo nadomestila plač za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje je sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke pravilno upoštevalo dejstvo, da je tožnik prejemal nadomestilo za primer brezposelnosti. Po prvem odstavku 335. člena OZ z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Tožena stranka v tem sporu ne zahteva izpolnitve obveznosti tožnika niti pobotanja zastarane terjatve, kot to zmotno navaja tožnik, temveč ugovarja reparacijskemu zahtevku tako, da se poračunajo zneski denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, ki ga je tožnik prejemal v času od aprila 2013 do oktobra 2013. V takem primeru pa se ne uporabljajo določbe o začetku teka zastaralnega roka, splošnem 5-letnem zastaralnem roku, pretr

Ob izpostavljenih prepričljivih dejanskih ugotovitvah, odločilnih za rešitev zadeve, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za prenehanje pravice do priznanega nadomestila za brezposelnost, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnim stališčem sodišča prve stopnje (11. tč. obrazložitve), da je namen 5. odstavka 67. člena ZUTD, da se za vse primere, ko so zavarovanci upravičeni do denarnega nadomestila zagotovi seznanjenost Zavoda o pridobivanju dohodka iz dela ne glede na višino. Izguba pravice do nadomestila zaradi zamude 8-dnevnega roka pri obveščanju Zavoda o podlagi izplačila iz 5. odstavka 67. člena ZUTD bi pomenila nesorazmerni poseg v pravico do socialne varnosti iz 3. člena ZUTD. Tudi sicer 8-dnevni rok iz 5. odstavka glede na celotno vsebino 67. člena ZUTD, ki ureja zmanjšanje denarne dajatve in ne izgubo pravic, ne more biti prekluzivne narave. Drugačna interpretacija bi pomenila popolno izvotlitev pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost in posledično ustavno zagotovljene pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave, ko zavarovanci brezposelni postanejo brez svoje krivde ali proti njiho