140. člen ZUTD

Ker tožena stranka ni dokazala, da je bila izbira tožnice kot presežne delavke opravljena na podlagi objektivnih, preverljivih in nediskriminatornih meril ter ker ni dokazala, da invalidnost pri tej izbiri ni igrala nobene vloge, poslovni razlog ne more predstavljati zakonite podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če se delo še naprej opravlja in delodajalec zanj zaposluje nove delavce, ni mogoče šteti, da je potreba po tem delu prenehala. Dejstvo, da delodajalec v času odpovednega roka zaposluje druge delavce za opravljanje dela, ki bi ga ob ustrezni prilagoditvi lahko opravljala tožnica kot delovni invalid, kaže na to, da odpoved tožnici ni bila neizogibna posledica poslovnih razmer, temveč rezultat selektivne odločitve, ki je temeljila na tožničini invalidnosti. Ko gre za delovnega invalida je delodajalec dolžan najprej izčrpati vse možnosti ohranitve zaposlitve, odpoved iz poslovnega razloga ali razloga invalidnosti pride v poštev šele, ko je dokazano, da dela ni mogoče zagotoviti niti v prilagojeni obliki.

Sodišče prve stopnje je v zadostni meri obrazložilo, zakaj je vtoževana terjatev zastarana. Pravilno je opredelilo naravo denarnega nadomestila za brezposelnost kot terjatev občasnih dajatev, ki dospevajo v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve) in zastarajo v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve. Ker se denarno nadomestilo za primer brezposelnosti odmerja v mesečnih zneskih in izplačuje za nazaj, je po svoji naravi občasna denarna terjatev, ki pa ne temelji na obveznostih iz civilnega prava. Gre za zastaralni rok treh let in ne za petletni splošni zastaralni rok.

Zavarovancu z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s strani družbe A., d. o. o. delovno razmerje ni prenehalo zakonito in bi moral biti dejansko zaposlen pri tožeči stranki. Ker je zavarovancu delovno razmerje nezakonito prenehalo in ga je delodajalec (tožeča stranka) dolžan pozvati nazaj na delo, sta izpolnjena oba pogoja za odpravo odločbe o priznani pravici do denarnega nadomestila. Posledično je podan dejanski stan iz 1. alineje drugega odstavka 140. člena ZUTD in ima zavod pravico od tožeče stranke zahtevati neto zneske denarnega nadomestila izplačanega zavarovancu.

O temelju zahtevka je že pravnomočno razsojeno - pravnomočno je razsojeno, da je toženka dolžna tožniku za vtoževano obdobje plačati razliko v prejemkih iz delovnega razmerja. Tožniku je bila v predhodnem sporu (za čas dejanskega opravljanja dela pri toženki) prisojena razlika glede na delovni čas oziroma prisotnost na delu. Pri presoji, da je tožnik upravičen do razlike do povprečne plače, je sodišče prve stopnje sledilo ustaljeni sodni praksi v številnih drugih sporih zoper toženko, v katerih so sicer delavci uveljavljali zahtevke tako za čas, ko so delo dejansko opravljali, kot za čas po prenehanju delovnega razmerja.

Ne obstajajo okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo 190. člena OZ, na podlagi katerega nastane obveznost vrnitve, če je nekdo na škodo drugega obogaten brez pravnega temelja ali glede na podlago, ki je kasneje odpadla.

Upravni akt, s katerim je odpadel temelj za prejeto dajatev od 19. 6. 2018 do 31. 7. 2018, je pravnomočen, saj toženec zoper njega ni uveljavljal rednega pravnega sredstva. 140. člen ZUTD sicer določa, da kadar je zavod po določbah tega zakona upravičen odpraviti odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila, lahko v istem postopku odloči tudi o vračilu neupravičeno izplačanih sredstev, vendar ni nujno, da je v nasprotju s to določbo, če o vračilu neupravičeno izplačanih sredstev ni odločeno v istem postopku.

Podan je dejanski stan iz 190. člena OZ. S prejetimi zneski nadomestila v času mirovanja pravice je toženec tudi po presoji pritožbenega sodišča neupravičeno obogaten.

Odločba, s katero je tožencu prenehala pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, je postala pravnomočna, kar upoštevajoč določila ZUTD in OZ predstavlja podlago za vračilo neupravičeno pridobljenega zneska.

Sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu nima razlogov, sodišče druge stopnje pa je napačno uporabilo določbo 212. člena ZPP, saj prvenstveno ne gre za vprašanje povezanosti trditvenega in dokaznega bremena s posledicami, temveč za vprašanje utemeljenosti zahtevka, ob tem da izpoved tožnice ni bila dokazno ocenjena.

V okoliščinah obravnavanega primera odprava upravnih odločb ni sprejemljiva, saj bi imela za posledico, kot da o pravici do starostne pokojnine še ne bi bilo odločeno, čeprav je sporna zgolj višina priznane denarne dajatve. V izpodbijani sodbi je pomanjkljivo razlogovano, da je pravna podlaga za razsojo zadeve podana le v določbah od 13. do 24. člena ZPIZ-2 in hkrati pravilno utemeljevano, da bi bilo potrebno v predsodnem postopku postopati po 147. člena ZUP-a in kot predhodno vprašanje razčistiti pokojninsko dobo in v pokojninsko osnovo vštevna nadomestila iz naslova brezposelnosti v letu 2019. Dejstvo je, da socialni spor V Ps 419/2021 o odpravi pravnomočno priznanega nadomestila za brezposelnost, še ni zaključen. Tudi sicer 82. člen ZDSS-1, ki določa, da sodišče odpravi izpodbijani upravni akt in naloži izdajo novega, izrecno ne narekuje odprave prvostopenjskega. To je potrebno upoštevati tudi v predmetni zadevi, ko pravilnost s prvostopenjsko odločbo priznane starostne pokojnine od dneva izpolnitve pogojev sploh ni vprašljiva, temveč le višina odmerjene denarne dajatve.

Napačno je razlogovanje sodišča, da ker 140. člen ZUTD izrecno ne ureja vračila denarnega nadomestila zaradi "znižanja denarnega nadomestila", tožnik ni upravičen od toženke zahtevati vračilo preveč izplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Načelo specialnosti se uporabi v primerih, ko in če nek specialni predpis ureja določen pravni položaj drugače od splošnega predpisa, ne pa tudi če nekega pravnega položaja sploh ne ureja. Kot pravilno izpostavlja tožnik bi bilo nesprejemljivo razlogovanje, da zakon ob ugotovitvi obstoja zakonsko opredeljenega krivdnega razloga ureja znižanje denarnega nadomestila, a hkrati ne omogoča vračila sredstev, ki so bila izplačana po pomoti. Pravilno je tolmačenje, da mora sodišče presojati upravičenost do vračila zneska po vseh veljavnih predpisih, ki bi lahko predstavljali pravno podlago za vračilo denarnega nadomestila. Nikjer ni namreč predpisano, da ob splošnih pogojih ne velja uporaba določbe 190. člena OZ. Takšno tolmačenje bi prišlo v poštev le v primeru, če bi določbe ZUTD izključile uporabo določbe 190. člena OZ

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, je bila tožnica zaposlena pri tožencu 38 let in 8 mesecev. V okviru možnosti za novo zaposlitev je pomembna okoliščina, da je tožnica (univerzitetni diplomirani organizator dela) aktivna pri iskanju nove zaposlitve, vendar je še ni uspela najti. Pritožba sicer navaja, da nima nobenih možnosti za novo zaposlitev, vendar po oceni pritožbenega sodišča na podlagi njene trenutne brezposelnosti ni mogoče s prepričanjem sklepati, da bo takšno stanje pri tožnici dejansko trajalo vse do njene upokojitve. Pritožba pa v okviru zaposljivosti utemeljeno izpostavlja, da je tožnica delavka pred upokojitvijo in ima kot takšna vendarle slabše izglede za zaposlitev, prav tako nima raznovrstnih delovnih izkušenj, saj jih je pridobila zgolj pri tožencu. Glede okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi, pritožba poudarja, da so bili ti v celoti na strani toženca. V okviru kriterija upoštevanja pravic, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ji je bilo priznano denarno nadomestilo za primer brezposelnosti za 19 mesecev. Zmotno je zavzemanje pritožbe, da je treba upoštevati tudi to,

Za pritožbeno rešitev zadeve je pravno relevantno le dejstvo, da je tožnik po nastanku razlogov, zaradi katerih mu je prenehala pravica do denarnega nadomestila, to je po odjavi iz evidence brezposelnih oseb oziroma prijavi v zavarovanje na podlagi priznane pravice do invalidske pokojnine, še vedno prejemal denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, čeprav ni imel več statusa brezposelne osebe, ampak status invalidskega upokojenca. Ni pa relevantno, kdaj so se zaposleni na Zavodu Republike Slovenije seznanili s tožnikovim statusom v zvezi z zavarovanjem in prejemanjem invalidske pokojnine, da bi bilo na to okoliščino vezano vračilo neupravičeno prejetega nadomestila.

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da bi bila tožnica kot delavka, ki bi ji delovno razmerje prenehalo, izbrana na podlagi objektivnih, ne subjektivnih in s tem nedopustnih kriterijev, pri čemer je pravzaprav nebistveno, ali je bil nedopusten kriterij razlikovanja dejstvo, da je bila tožnica v bolniškem staležu, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ali dejstvo, da je zakonita zastopnica toženke delo že prej opravljala skupaj z D.D., ki jo je želela zaposliti namesto tožnice, kot je navedla tožnica v tožbi. Toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede reparacijskega zahtevka upoštevati dejstvo, ki ga je tožnica navedla na naroku za glavno obravnavo dne 20. 5. 2021, da je bila od prenehanja delovnega razmerja do 4. 1. 2021 prijavljena na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in je prejemala nadomestilo. Za to obdobje vzpostavljenega delovnega razmerja je zmotno prisodilo (nadomestila) plače v neznižani višini. Podlaga za plačilo nadomestila za čas brezposelnosti bo z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi odpadla (tretji odstavek 65. člena ZUTD, zavezanec za vrnitev pa je delodajalec, to

Ker tožnik do prevedbe na nov plačni sistem ni napredoval in tega pri toženi stranki tudi ni uveljavljal, ga je tožena stranka pravilno uvrstila v 20. plačni razred. Navedeno pomeni, da tožnik ni upravičen do priznanja napredovanj za tri plačne razrede ob plačni prevedbi v letu 2008 in posledično tudi ne do izplačila plače zaradi uvrstitve v 23. oziroma 24. plačni razred v obdobju od 2. 4. 2013 do 4. 6. 2019. Pri odločanju o zahtevku za plačilo nadomestila plač za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje je sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke pravilno upoštevalo dejstvo, da je tožnik prejemal nadomestilo za primer brezposelnosti. Po prvem odstavku 335. člena OZ z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Tožena stranka v tem sporu ne zahteva izpolnitve obveznosti tožnika niti pobotanja zastarane terjatve, kot to zmotno navaja tožnik, temveč ugovarja reparacijskemu zahtevku tako, da se poračunajo zneski denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, ki ga je tožnik prejemal v času od aprila 2013 do oktobra 2013. V takem primeru pa se ne uporabljajo določbe o začetku teka zastaralnega roka, splošnem 5-letnem zastaralnem roku, pretr

Ko gre za primere odprave odločbe o priznanju nadomestila med brezposelnostjo na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZUTD je v 1. alineji drugega odstavka 140. člena ZUTD jasno določeno, da ima zavod pravico zahtevati od delodajalca neto zneske denarnega nadomestila izplačanega zavarovancu do ponovne zaposlitve pri tem delodajalcu oziroma izplačanih do dneva prenehanja delovnega razmerja, ki ga določi sodišče in torej ne od zavarovanca.

Predvsem pa je pomembno, da je sodišče prve stopnje zavrnitev zahtevka dodatno obrazložilo z vidika materialnega prava, čemur tožnik niti ne nasprotuje, da mu zahtevanih obračunov razlik v plači, z zahtevanim odvodom davkov in prispevkov ter izplačilom neto zneskov, ni možno prisoditi, ker mu za navedeni obdobji ni priznalo delovnega razmerja pri toženki, posledično pa ni možno priznanje pravic iz delovnega razmerja. Pri tem je sodišče še poudarilo, da tožnik drugih podlag v zvezi z vtoževanimi zneski (npr. odškodnino) ni podal in tudi temu tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Z navedenim razlogovanjem je sodišče prve stopnje upoštevalo stališča iz sodb Vrhovnega sodišča VIII Ips 148/2015 in VIII Ips 315/2017, da delavcu v času zaposlitve pri novem delodajalcu ni mogoče priznati razlike v plači kot pravice, vezane na obstoj delovnega razmerja, pač pa kvečjemu odškodnino.

Toženka sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da pri odločanju o zahtevku za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja ni upoštevalo dejstva, da je tožnik prejemal nadomestilo za čas brezposelnosti. Podlaga za plačilo nadomestila bo z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi odpadla (tretji odstavek 65. člena ZUTD), zavezanec za vrnitev nadomestila pa bo delodajalec, torej toženka (1. alineja drugega odstavka 140. člena ZUTD), ne tožnik. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko je na podlagi odločbe tožnika z dne 25. 4. 2018, s katero je bila zavrnjena toženčeva zahteva za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo in odločba o priznani pravici do denarnega nadomestila med brezposelnostjo z dne 16. 1. 2018 odpravljena, toženec za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 3. 2018 oziroma do 28. 2. 2018 do zneska izplačanega denarnega nadomestila ni bil upravičen, ker je odpadla pravna podlaga za izplačilo tega nadomestila. Pomeni, da je toženec v obdobju od 1. 1. 2018 do 28. 2. 2018 prejel nekaj, do česar ni bil upravičen in je to dolžan vrniti.